Jedro

V obravnavani zadevi kljub nezakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podlage za ugoditev reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku topžnika, ker je bil tožnik tudi po vročitvi navedene odpovedi še nadalje zaposlen pri toženi stranki, delovno razmerje pa mu je prenehalo kasneje zaradi izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo z dnem 3. 9. 2010 in še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009; - priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zlasti obračun in izplačilo neto plač v višini ... EUR (mesečno) za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijavo v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru sodba nadomesti prijavo, plačilo prispevkov in drugih javnih dajatev, obračunanih na plačo tožnika in priznanje vseh drugih pravic, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja (I. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 2.734,60 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (II. in III. točka izreka sodbe).

Nadalje je prvostopenjsko sodišče vzelo na znanje umik tožbe v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so njeni razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Podano pa je tudi nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin, zlasti glede obvestila o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navodil višjega sodišča in določb materialnega prava. Pritožnik ima pravni interes na obstoju in trajanju delovnega razmerja v povezavi s pravnomočno ugotovljeno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, individualne pogodbe o zaposlitvi v tem sporu in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, dogovorjenega v 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo odločitev drugostopenjskega sodišča, ko je zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 3. 9. 2009 na drugi pravni podlagi, ne pa na podlagi pravnomočno razveljavljene redne odpovedi z dne 18. 8. 2009 in enostavno zavrnilo reparacijski zahtevek tožnika. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu jasno obrazložilo, da litispendenca v obravnavani zadevi glede na zadevo, ki se pred istim sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. I Pd 1591/2009, ni podana in da odločitev v eni pravdi ne vpliva na odločitev o podobnem zahtevku v drugi pravdi. Ker delovni spor iz naslova nezakonite izredne odpovedi še vedno ni zaključen, je tožnik prisiljen vložiti pritožbo v zavarovanje svojih pravic iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, o čemer je že pravnomočno odločeno, so nezakonite tudi vse posledice odpovedi, zato je reparacijski zahtevek utemeljen.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, zlasti priznanje le ene nagrade za postopek ne glede na število narokov, kar ni pravilno. V konkretnem primeru gre za ponovljeni postopek na prvi stopnji in se glede na uveljavljeno sodno prakso priznava še enkrat nagrada za narok v višini 649,20 EUR, povečano za 20 % DDV. Tudi kilometrino je sodišče prve stopnje tožniku priznalo v prenizkem znesku za trikratni (namesto petkratni) prihod na sodišče, pri čemer je razdalja med Ljubljano in ... 26 km, ne pa 20 km, kot je štelo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. samo odloči o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo celotne stroške postopka, čeprav je v pravdi uspela le delno z ugotovitvenim zahtevkom, da je redna odpoved z dne 18. 8. 2009 nezakonita, kar za tožečo stranko ni imelo nobenih posledic. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi glede stroškov postopka nejasni oz. sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče v razlogih zapisalo, da je tožnik upravičen le do dela stroškov, ker je v sporu le delno uspel, nato pa mu je priznalo vse stroške za spor o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo tarifnih številk Odvetniške tarife, po kateri je posamezne nagrade priznalo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe, ker je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Obe pritožbi neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpodbijano sodbo oz. odločitvijo o stroških postopka. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, kar velja tako za obrazložitev odločitve o tožbenem zahtevku, ki je predmet spora, pa tudi za obrazložitev odločitve o stroških postopka – glede slednje tudi nasprotje v razlogih sodbe, ki ga izpostavlja tožena stranka v svoji pritožbi, ni podano, saj prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni priznalo vseh priglašenih stroškov in je upoštevalo, da je uspela le z delom tožbenega zahtevka.

Tudi absolutna bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, ni podana, zlasti ne v zvezi z vsebino listine – obvestila o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe, na kar se tožeča stranka povsem neutemeljeno sklicuje v pritožbi. V izpodbijani sodbi navedena listina (ki je po vsebini odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009) sploh ni bila več omenjena kot relevantna za rešitev zadeve, ker je bila že s prvo sodbo, izdano v tej zadevi, pravnomočno ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009. Zato sploh ni jasno, s čim naj bi prvostopenjsko sodišče v zvezi z navedenim obvestilom oz. odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zagrešilo očitano bistveno kršitev.

Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1294/2010 z dne 19. 4. 2011 natančno obrazložilo svoja stališča v zvezi z utemeljenostjo tožbenih zahtevkov, ki jih je tožeča stranka v tem sporu uveljavljala v povezavi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009. Pri tem je izpostavilo, da v obravnavani zadevi kljub nezakoniti (redni) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 ni podlage za ugoditev reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, ker je bil tudi po vročitvi navedene odpovedi (dne 19. 8. 2009) tožnik še nadalje zaposlen pri toženi stranki, delovno razmerje pa mu je prenehalo kasneje (3. 9. 2009), zaradi izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009. To pa pomeni, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo na drugi pravni podlagi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 za tožnika ni imela posledic v tem smislu, da bi mu na njeni podlagi delovno razmerje prenehalo, tožnik pa s tožbo tudi ni zahteval priznanja obstoja delovnega razmerja za čas od prve odpovedi do 3. 9. 2009 (ker mu je bil obstoj delovnega razmerja za ta čas priznan tudi s strani tožene stranke), ampak šele za čas po tem datumu. Pritožbeno sodišče je tudi izrecno navedlo razloge, zakaj v dveh sporih, ki se vodita med istima strankama zaradi dveh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub uveljavljanju podobnih reparacijskih (oz. reintegracijskih) zahtevkov, povezanih z ugotovitvijo nezakonitosti (obeh) odpovedi, ni istovetnosti zahtevkov in zakaj ne gre za litispendenco. Pri tem je izrecno poudarilo, da tudi eventualnega ugovora, da gre za res iudicata, v takšnem primeru ne bi bilo mogoče uspešno uveljavljati, čeprav se v obeh sporih uveljavljata podobna reparacijska (oz. reintegracijska) zahtevka.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo napotkov in stališč pritožbenega sodišča oz. da je napačno interpretiralo stališča drugostopenjskega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Nasprotno. Stališča pritožbenega sodišča si napačno razlaga tožnik v pritožbi, saj zmotno meni, da je že zaradi tega, ker je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009, utemeljen tudi reparacijski zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, stališča pritožbenega sodišča pa je tudi upoštevalo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ob pravilni ugotovitvi, da tožniku dne 3. 9. 2009 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi prve (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 (katere nezakonitost je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo), ampak na drugi pravni podlagi – zaradi nove (druge) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009, je utemeljeno zavrnilo reparacijski in reintegracijski zahtevek v obravnavani zadevi. Seveda pa takšna odločitev iz razlogov, ki so že navedeni, v ničemer ne vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 1591/2009, v katerem tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 3. 9. 2009) in v katerem uveljavlja podoben reparacijski zahtevek.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika, da ima pravni interes na ugotovitvi obstoja delovnega razmerja v povezavi s pravnomočno ugotovljeno nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem individualnem delovnem sporu in na priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, dogovorjenega v 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009. Tudi to stališče je zmotno, saj je pravica do odpovednega roka po pogodbi o zaposlitvi vezana na veljavno (zakonito) odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved z dne 18. 8. 2009 pa ni bila zakonita.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna in jo tako tožnik kot tožena stranka neutemeljeno izpodbijata. Čeprav prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni natančneje obrazložilo in res ni navedlo, na podlagi katerih tarifnih številk Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008, ZOdvT) je stroške odmerilo, je odločitev mogoče preizkusiti, zlasti ob upoštevanju v stroškovniku priglašenih stroškov, ki so bili tožniku priznani le delno – upoštevajoč dejstvo, da je le delno uspel v postopku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Priznani stroški so odmerjeni ob upoštevanju določbe 2. odstavka 24. člena ZOdvT ter Tarifnih številk 3100, 3102, 3210. Tožniku utemeljeno niso bili priznani stroški za narok v ponovljenem postopku, saj je bil celotni tožbeni zahtevek (reparacija, reintegracija) v ponovljenem postopku zavrnjen, iz istega razloga pa tudi do kilometrine za več narokov, kot mu jo je priznalo sodišče, ni upravičen. Glede na to, da so se na (petih) narokih v pretežni meri razčiščevala vprašanja, ki niso neposredno povezana z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi z dne 18. 8. 2009, ampak z reparacijskim zahtevkom ter drugimi denarnimi zahtevki (s katerimi tožeča stranka v okviru tega spora ni uspela), bi bil tožnik po oceni pritožbenega sodišča upravičen do povračila potnih stroškov za pooblaščenca le za dva naroka. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri stroškov kilometrine res upoštevalo premajhno razdaljo na relaciji Ljubljana – .... Upoštevajoč pravilno razdaljo po podatkih, na katere se sklicuje pritožba tožnika, to je 26 kilometrov v eno smer, bi bil tožnik za dva naroka upravičen do kilometrine za 104 kilometre, kar po ceni 0,37 EUR za kilometer znaša 38,48 EUR. Ker mu je sodišče prve stopnje priznalo iz tega naslova celo višji znesek, to je 43,80 EUR, do povračila stroškov za vseh pet narokov pa ni upravičen glede na le delni uspeh v pravdi, je pritožba tožnika tudi v tem delu neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke v zvezi s stroški postopka, saj je bil delni uspeh v pravdi v celoti upoštevan in so bili sicer stroški priznani v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP in v skladu z določbami ZOdvT.

Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo, podan s strani tožene stranke, ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ne spada med potrebne stroške v smislu določbe 155. člena ZPP. Zato tožena stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo.