Jedro

Skupni lastnik ne more nobenega od upravičenj, ki jih ima iz tega razmerja, prenesti na kakšno drugo osebo izven kroga članstva skupnosti, ki ima skupno premoženje. Zato tudi ne more prenesti pravice imeti stvar v skupni posesti z drugim skupnim lastnikom na osebo izven te skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se je dolžan izseliti iz hiše tožnika na naslovu M., ki stoji na parceli št. 5052 k.o. M., vpisani v vl.št. 791 in hišo izprazniti oseb in svojih stvari ter jo izročiti tožniku v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 573,08 EUR v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik lastnik nepremičnine, ki jo nezakonito zaseda toženec. Tudi če nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnika in matere toženca, toženec zgolj na podlagi dovoljenja skupne lastnice ne izkazuje pravnega naslova za bivanje v tej hiši, zato je tožnikov zahtevek, s katerim zahteva toženčevo izselitev, utemeljen in mu je ugodilo.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Zmotno je stališče, da lahko tožnik na podlagi določbe člena 100 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva napram tožencu sodno varstvo. Tožencu sta oba skupna lastnika dopustila bivanje v hiši, sedaj temu očitno eden nasprotuje, drugi pa ne, ampak mu celo dovoljuje bivanje, zato bi s sprejeto odločitvijo bila kršena določba 72.čl. SPZ, saj se s predmetno sodbo odvzema zakonita pravica iz te določbe toženčevi materi. Tudi za odvzem soglasja za bivanje, bi bilo potrebno soglasje, zato bi le oba skupna lastnika lahko skupaj tožencu prepovedala bivanje. Zaradi napačnega materialnopravne pristopa je sodišče napačno odločilo v zadevi, zato predlaga spremembo sodbe, saj tožnik ni oporekal obstoja soglasja toženčeve matere, da lahko biva v hiši še naprej, tako kot je do sedaj.

Pritožba ni utemeljena.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Odločilna dejstva tega spora so, da je tožnik lastnik nepremičnine, v katero se je toženec vselil na podlagi tožnikovega dovoljenja za bivanje do preklica in da je tožnik to dovoljenje preklical. Že ta dejstva dajejo tožniku aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je takšnemu tožbenemu zahtevku ugodilo (člen 92. SPZ).

Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik izpraznitvenega zahtevka nima, ker tožencu dovoljuje bivanje v tej hiši mati, ki je skupna lastnica te hiše. O tem, ali predstavlja nepremičnina skupno premoženje tožnika in toženčeve matere, teče spor pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavzelo stališče, da rešitev tega spora ne predstavlja predhodnega vprašanja v konkretni zadevi, ker ima tožnik izpraznitveni zahtevek tudi, če je samo eden od skupnih lastnikov nepremičnine (člen 100 SPZ). Pritožnik si očitno zmotno razlaga, da lahko mati kot skupna lastnica nanj prenese kakšnega od svojih upravičenj iz 72.čl. SPZ. Skupni lastnik ne more nobenega od upravičenj, ki jih ima iz tega razmerja, prenesti na kakšno drugo osebo izven kroga članstva skupnosti, ki ima skupno premoženje. Zato tudi ne more prenesti pravice imeti stvar v skupni posesti z drugim skupnim lastnikom na osebo izven te skupnosti.

Konstrukcija pritožbe, da bi lahko tožnik le skupaj s toženčevo materjo preklical dovoljenje za bivanje toženca v hiši, ker naj bi mu takšno dovoljenje dala oba, pa je tudi nevzdržna, saj pri dovoljenju za bivanje v hiši ni šlo za kakšno pogodbeno razmerje, oziroma za upravljanje s stvarjo, ampak za prekarij, ki se lahko kadarkoli prekliče. Prekliče pa ga lahko vsak od solastnikov ali skupnih lastnikov na podlagi določbe člena 100 SPZ, kot je pravilno v izpodbijani sodbi pojasnilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).