Jedro

Novo kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 obsega prejšnje ogrožanje varnosti z resno grožnjo, v nekoliko spremenjeni obliki in z razširjenim objektom ogrožanja, vendar pa s povsem ohranjeno pravno kontinuiteto glede na ureditev pred novelo KZ-1B.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 5. 2013 M. R. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1-UPB2). Obsojenki je izreklo denarno kazen petnajstih dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej 600,00 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanca F. Č. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 3. 2014 pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica pravočasno, dne 11. 7. 2014, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5., 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve določb kazenskega postopka, ker je kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 4. 9. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona navaja, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ampak zgolj na opis historičnega dogodka, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje z ustreznimi razlogi zavrnilo pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Vrhovni državni tožilec še navaja, da zaključki sodišč prve in druge stopnje o izpovedbah prič ter poslanem SMS sporočilu niso v nasprotju s podatki v spisu, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki na naslov stalnega bivališča, vendar obsojenka navedene pošiljke ni dvignila. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenkini zagovornici, ki v izjavi z dne 17. 9. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Zagovornica obsojenke navaja, da je sodišče prve stopnje dejanje, ki ga je storila obsojenka, upoštevajoč Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje pa je razvidno, da se obsojenki dejansko še vedno očita kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ki je po uveljavitvi KZ-1B dekriminirano (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1-UPB2 uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Obravnavano dejanje obsojenke, ki je bilo v obtožnem predlogu kvalificirano kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1-UPB2 v izreku sodbe opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1-UPB2. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so z ravnanjem obsojenke izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, saj je obsojenka oškodovancu resno zagrozila z napadom na njegovo življenje in telo (stran 9 sodbe sodišča prve stopnje). Novo kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1-UPB2 (ki ga stori, kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo, ali prostost, ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo) tako po stališču kazenskopravne teorije(1) kot tudi sodne prakse(2) obsega prejšnje ogrožanje varnosti z resno grožnjo, sicer v nekoliko spremenjeni obliki in z razširjenim objektom ogrožanja, vendar pa s povsem ohranjeno pravno kontinuiteto pred novelo KZ-1B, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje kljub spremembi pravne kvalifikacije opisano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, ki po uveljavitvi novele KZ-1B ni več kaznivo. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe(3). Zagovornica v zahtevi le zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do določenih pritožbenih navedb. Ne pojasni pa, v čem je dejstvo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona, vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnica zahteve tako ni uspela utemeljiti kršitve, ki jo nakazuje, zato je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

8. Zagovornica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da za uvedbo kazenskega postopka zoper obsojenko ni podana procesna predpostavka, saj se v skladu s tretjim odstavkom 135. člena KZ-1-UPB2 kaznivo dejanje grožnje preganja na zasebno tožbo (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). V skladu s prvim odstavkom 128. člena KZ-1B se določba tretjega odstavka 135. člena zakonika (kjer je navedeno, da se pregon za dejanja iz prvega odstavka tega člena začne na zasebno tožbo) uporablja za kazniva dejanja, storjena po uveljavitvi tega zakona (to je od 15. 5. 2012). V drugem odstavku 128. člena KZ-1B pa je še določeno, da se za kazniva dejanja iz 135. člena zakonika, storjena pred uveljavitvijo tega zakona, glede načina pregona uporabljajo določbe zakonika, ki so veljale pred uveljavitvijo tega zakona. Obsojenki očitano kaznivo dejanje je bilo storjeno decembra 2010, torej pred uveljavitvijo KZ-1B, ko se je pregon storilke zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 začel na predlog oškodovanca, ki ga je oškodovanec podal dne 21. 12. 2010 (list. št. 21-22)(4).

9. Po navedbah zagovornice z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Predmet obtožbe je bilo tudi dejanje obsojenke z dne 7. 6. 2010, ki ga je sodišče prve stopnje izpustilo iz opisa kaznivega dejanja v izreku. Obtožni predlog je glede dejanja z dne 7. 6. 2010 brez zaključka, saj bi sodišče prve stopnje moralo v tem delu kazenski postopek proti obsojenki ustaviti (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Če sodišče pri obsodilni sodbi izpusti iz opisa kaznivega dejanja kakšno dejanje, ker šteje, da ni dokazano ali da ni pravno relevantno, ali če obsodi obtoženca za manjši znesek ali manjšo vrednost, kot ga bremeni obtožba, ne izda poleg obsodilne še oprostilne sodbe za tisti del obtožbe, za katerega obtoženca ni obsodilo, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev(5). Glede ravnanja obsojenke v noči iz 6. na 7. 6. 2010 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri konkretnem ravnanju šlo zgolj za prekršek (za katerega je bila obsojenka že pravnomočno kaznovana). Sodišče prve stopnje je zato ravnanje obsojenke iz 6. na 7. 6. 2010 glede na enoten opis več dogodkov v konkretnem delu obtožnega predloga, ob očitku, da je obsojenka storila eno kaznivo dejanje, izpustilo iz opisa dejanja v obtožbi, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in strani 9-10 sodbe sodišča prve stopnje).

10. Zagovornica v zahtevi še navaja, da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe o zapisniku o zaslišanju priče N. Č. v nasprotju s samim tem zapisnikom (zagovornica zatrjuje t. i. protispisnost). Iz zapisnika o zaslišanju priče N. Č. izhaja, da ji obsojenka v času, ko je bila doma, ni pošiljala SMS sporočil. Priča N. Č. je tako po navedbah zagovornice potrdila zagovor obsojenke, da je v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo doma, zato dejanja, ki se ji očita, ni mogla storiti (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz navedenega izhaja, da zagovornica s svojimi navedbami ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; navedbe zagovornice v zvezi z izpovedbo priče Č. in pošiljanjem SMS sporočil po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čimer zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenkina zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

(1) Tako tudi Matjaž Ambrož, Hinko Jenull: Kazenski zakonik KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 126. (2) Tako tudi sodba VSRS I Ips 67912/2010-55 z dne 14. 3. 2013. (3) Tako tudi sodba VSRS I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998, I Ips 67912/2010-55 z dne 14. 3. 2013, I Ips 17560/2010-24 z dne 7. 7. 2011 in druge.

(4) Tako tudi sodbi VSRS I Ips 67932/2010-169 z dne 10. 4. 2014 in I Ips 32277/2011-28 z dne 16. 1. 2014. (5) Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 790-791.