Jedro

Razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86 je absolutni obnovitveni razlog, kar pomeni, da je že samo dejstvo, da se oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, postopka ni udeleževala, zadosten razlog za obnovi in ni treba še preizkušati, ali bo v obnovljenem postopku prišlo do drugačne odločbe (3. odstavek 256. člena ZUP/86).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljnem besedilu ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 16.2.1996. Tožena stranka je s to odločbo odpravila sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine L.V.-R. z dne 13.5.1994, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel predlog M.Š. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) za obnovo upravnega postopka, končanega s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem z dne 19.5.1992, in sicer za legalizacijo delavnice tožnikov za obnovo avtomobilov na parc. št. 2426/26 in začasno 2427/18 k.o. R. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sodišče prve stopnje meni, da se pri presojanju pogoja, ali je predlog za obnovo upravnega postopka podala upravičena oseba, v primeru navedenega obnovitvenega razloga šteje, da je ta pogoj podan že s tem, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se postopka, pa dejansko ni sodelovala, ker ji ta možnost ni bila dana. Pravico udeležbe v upravnem postopku, ki je bil uveden na zahtevo drugega, imajo osebe, ki v tem postopku varujejo kakšno svojo pravico ali pravno korist (49. člen ZUP/86). V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ima položaj stranskega udeleženca oseba, na katere pravice ali pravne koristi lahko objekt oziroma namen, kateremu bo služil, vpliva, to pa so predvsem lastniki bližnjih nepremičnin, na katere se širijo vplivi z objekta. Stranka z interesom v tem postopku (M.Š.) je predlagala obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo delavnice za obnovo avtomobilov, predvsem zaradi hrupa, ki bo nastal ob opravljanju dejavnosti v legaliziranem objektu in povečane prometne obremenjenosti. Sodišče prve stopnje se strinja z mnenjem tožene stranke, da zgolj zato, ker predlagatelj obnove postopka (M.Š.) ni neposredni mejaš, ni mogoče šteti, da ne bi bile njegove pravice in pravni interesi ogroženi in zaradi tega njegovega predloga za obnovo upravnega postopka izdaje lokacijskega dovoljenja prvostopni organ ne bi smel zavreči. Po sodni praksi je ob uvedbi postopka (v obravnavanem primeru odločanje o predlogu za dovolitev obnove upravnega postopka) v dvomu šteti, da je legitimacija stranskega udeleženca podana, z gotovostjo pa se poseg v njegove pravice ali pravne interese presoja v nadaljnjem postopku (v obravnavanem primeru odločanje o stvari, ki je predmet postopka). Zato po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev o dovolitvi obnove lokacijskega postopka niso relevantni ugovori tožnikov, da je bila opravljena ocena in meritev hrupa ter da so v lokacijskem dovoljenju določene omejitve obratovanja. Glede na navedeno ocenjuje sodišče prve stopnje odločitev tožene stranke o odpravi prvostopnega sklepa kot zakonito. Ne glede na to, da tožena stranka v izreku s tožbo izpodbijane odločbe ni izrecno odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, pa to izhaja iz obrazložitve te odločbe in zato izrek te odločbe ni nejasen. Sodišče prve stopnje se sicer ne strinja z mnenjem tožene stranke, da ni smela sama odločiti o zadevi, saj ima za to podlago v 242. členu ZUP/86. Ker pa tega zakonskega pooblastila tožena stranka ni uporabila, bo moral o predlogu za obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja odločiti prvostopni organ, sicer bi vloga stranke z interesom ostala nerešena. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno pojasnila, da je razlog v 9. točki 249. člena ZUP/86 absolutni obnovitveni razlog, kar pomeni, da je že samo dejstvo, da se oseba, ki bi morala biti udeležena v upravnem postopku kot stranka, postopka ni udeleževala, zadosten razlog za obnovo upravnega postopka in ni treba preizkušati še, ali bo v obnovljenem postopku prišlo do drugačne odločbe (3. odstavek 256. člena ZUP/86).

Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavljata tožbene navedbe in še dodajata: Namen zakonske določbe, da ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist, po njunem mnenju prav gotovo ni v tem, da lahko vsakdo brez jasno določenih meja in izkazanih koristi ovira in postavlja pogoje v postopkih izdaje lokacijskih dovoljenj. Ni jasno, čigave interese naj bi M.Š. varoval v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, saj sta že večkrat navedla, da M.Š. v stanovanjski stavbi S.R. sploh ne prebiva in torej tudi zaradi tega nima prav nikakršnega interesa sodelovati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja oziroma taka njegova udeležba ne varuje nobenih njegovih pravic in koristi. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje pa se o tem nista izrekla oziroma tega dejstva v svojih odločitvah nista upoštevala. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali toženi stranki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Prizadeta stranka (M.Š.) v odgovoru na pritožbo navaja, da gre v konkretnem primeru za njeno vključevanje kot stranke v upravni postopek na način, da lahko zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi zasleduje potek upravnega postopka, še posebej ob dejstvu, ker jo je prvostopni upravni organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja dejansko spregledal. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirani procesni predpis (9. točka 249. člena ZUP/86) sta po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje odločila pravilno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore tožnikov, ki jih ponavljata v pritožbi. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki soglaša z mnenjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zgolj zato, ker predlagatelj obnove upravnega postopka (M.Š.) ni neposredni mejaš, ni mogoče šteti, da ne bi bile njegove pravice in pravni interesi ogroženi in zaradi tega njegovega predloga za obnovo lokacijskega postopka prvostopni organ ne bi smel zavreči. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato za odločitev o dovolitvi obnove lokacijskega postopka niso relevantni ugovori tožnikov, ki jih ponavljata v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je bila opravljena ocena in meritev hrupa ter da so v lokacijskem dovoljenju določene omejitve obratovanja.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je odločitev tožene stranke o odpravi prvostopnega sklepa zakonita, kot tudi, da ne glede na to, da tožena stranka v izreku s tožbo izpodbijane odločbe ni izrecno odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek, to izhaja iz obrazložitve te odločbe in da zato izrek te odločbe ni nejasen.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno pojasnila, da je razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86 absolutni obnovitveni razlog, kar pomeni, da je že samo dejstvo, da se oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, postopka ni udeleževala, zadosten razlog za obnovo in ni treba še preizkušati, ali bo v obnovljenem postopku prišlo do drugačne odločbe (3. odstavek 256. člena ZUP/86).

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.