Jedro

Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, je potem še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odškodninske obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (odločitev pod tč. I/1 izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka J. Z. dolžan tožeči stranki B. Z. plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2010 dalje do plačila, v odločitvi o stroških pa tako, da je tožeča stranka B. Z. dolžna plačati toženi stranki J. Z. pravdne stroške v znesku 358,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati denarno odškodnino v znesku 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2007 dalje. Hkrati je tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 501,00 EUR.

2. Tožeča stranka je proti sodbi in sklepu vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožničino duševno ravnovesje ni bilo porušeno zgolj zaradi dejanj toženca ob škodnem dogodku. Sodišče samo ugotavlja, da je bila tožnica zaradi izrečenih besed toženca na njenem delovnem mestu v prisotnosti drugih gostov prizadeta ter da imajo izrečene besede, da je kurba in kot kurba ne more imeti njihovega otroka ter da je prasica nemarna, izrazito negativen pomen. Iz sodbe je razbrati, da bi sodišče za takšne žaljivke prisodilo odškodnino, vendar ne tožnici, ker je bila ta prizadeta zaradi drugih življenjskih okoliščin. Za takšne zaključke sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage niti v trditvah tožene stranke. Sodišče se pri tem sklicuje na postopka, ki sta se odvijala bistveno kasneje po škodnem dogodku, zato na porušeno duševno ravnovesje tožnice zaradi ravnanja toženca in posledično nastalo škodo, ne moreta imeti odločujočega vpliva. V zvezi z postopkom dodelitve otroka in njegovim vplivom na škodni dogodek, je popolnoma jasno, da je bila tožnica toliko bolj prizadeta, ko se ji je očitala neprimernost, da bi bil otrok dodeljen njej. Navedena okoliščina je kvečjemu še prispevala k intenzivnosti posega v tožničine osebnostne pravice in njeno subjektivno dojemanje razžalitve. Zaradi izrečenih besed bi bil vsakdo, ne glede na morebitne spremljajoče okoliščine, razžaljen do takšne mere, da bi prišlo do globokega posega v posameznikovo duševno ravnovesje. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi lahko ugotavljal eventualen vpliv drugih okoliščin na počutje oziroma dojemanje tožnice zaradi besed, izrečenih s strani toženca. Tožnica je bila zaradi izrečenih besed tako zelo globoko pretresena, da je najprej potrebovala čas, da se je zbrala in zaradi česar je morala zapustiti šank in oditi v prostor za njim, kjer se je zjokala in vsaj nekoliko zbrala, preden je mogla nadaljevati s službo. Toženčevo ravnanje in tožničina reakcija sta takšne vrste in intenzitete, da si zasluži odškodnino. Prvostopenjsko sodišče napačno ocenjuje okoliščino, da ni takoj zapustila delovnega mesta in da je začela jemati zdravila Helex šele kasneje. Zdravnika je obiskala kasneje, ko je postal pritisk tako hud, da ga ni zmogla več prenašati sama, ampak je potrebovala strokovno pomoč.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je bil toženec pravnomočno obsojen, da je storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika, s tem, da je dne 11. 4. 2006 v lokalu A., kjer je bila tožnica zaposlena, tej rekel, „da je kurba in kot kurba ne more imeti njihovega otroka ter da je prasica nemarna“, s čimer je tožnico močno razžalil. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja še ugotovitev, da je toženec bivši tožničin tast, saj je tožnica bivša žena toženčevega sina, s katerim imata skupnega mladoletnega otroka, da je bil otrok s pravnomočno sodbo zaupan v vzgojo in varstvo toženčevemu sinu, da je bila tožba za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo vložena pred obravnavanim škodnim dogodkom, da je bilo v omenjenem pravdnem postopku ugotovljeno, da je tožnica nezrela, labilna in egocentrična osebnost ter da ni primerna za varstvo in vzgojo otroka in še da je bila tožnica s pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 35/2008 obsojena za storitev kaznivega dejanja krive ovadbe in za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bila tožnica zaradi izrečenih toženčevih besed na njenem delovnem mestu in v prisotnosti drugih gostov prizadeta in da imajo izrečene osebe, da je kurba in kot kurba ne more imeti njihovega otroka in da je prasica nemarna, izrazito negativni pomen.

6. Pritrditi je treba pritožbenemu stališču, da zgoraj ugotovljena dejstva pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti toženca. Tožničin tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Ker je civilna odgovornost strožja od kazenske, je zakonodajalec uzakonil vezanost sodišča pri odločanju o odškodninski odgovornosti na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Če namreč določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, je potem še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odškodninske obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice. Pravdno sodišče je torej vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju.

7. Sodišče prve stopnje je bilo v obravnavanem primeru torej vezano na zaključek, da je toženec z zgoraj povzetimi besedami razžalil tožnico. Takšna razžalitev ima za objektivno posledico kršitev dobrega imena in časti, ki načeloma izzove tudi duševne bolečine. Glede na navedeno vezanost pravdnega sodišča na ugotovitev vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, ko nastanek tožničine škode povezuje z dogodki, ki se nanašajo na njeno družinsko situacijo in so časovno sovpadali z obravnavanim škodnim dogodkom. Tako bi lahko ostalo sporno le vprašanje, ali je ugotovljena kršitev dobrega imena in časti izzvala duševne bolečine, ki bi, glede na okoliščine primera, predvsem pa glede na njihovo trajanje in intenzivnost, opravičevale dosojo pravične denarne odškodnine (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika). Hkrati je pri tem potrebno upoštevati tudi pomen kršene dobrine (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče samo je ugotovilo, da imajo besede, ki jih je toženec izrekel tožnici, izrazito negativen pomen. Njegovo ravnanje ni bilo v skladu s civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Tožnici je z njimi odrekel spoštovanje in pred drugimi ljudmi v lokalu zoper njo sejal prezir. Nedvomno je bila tožnica s toženčevimi besedami prizadeta v osebnem občutku lastne vrednosti. To izkazuje tudi njena reakcija ob izrečenih besedah, ko se je zatekla za šank lokala in se tam zjokala. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da prvostopenjsko sodišče za zaključek, da v zvezi z obravnavanim dogodkom tožničine duševne bolečine niso dosegle tiste stopnje in intenzitete, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine, ni imelo podlage. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ne verjame, da je bila tako prizadeta, da se je morala po škodnem dogodku odseliti iz B. in da je jemala pomirjevala zaradi obravnavanega škodnega dogodka ter ocena njenih osebnostnih lastnosti, na katerih negativnost očitno meri sodišče prve stopnje, ne izključujejo nastanka tožničine škode (čustvene prizadetosti oziroma pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v njeno čast in dobro ime), vplivajo pa na njeno višino. Iz navedenih okoliščin je torej sodišče prve stopnje nepravilno posredno (indično) sklepalo na pravno pomembna dejstva glede nastanka nepremoženjske škode.

8. Tožnici je škoda nastala, zato je zanjo upravičena do denarne odškodnine. Ob uporabi omenjenih kriterijev iz prvega in drugega odstavka 179. člena OZ predstavlja pravično denarno odškodnino znesek 1.000,00 EUR. Na podlagi določbe 4. alineje 358. člena ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo spremeniti in tožbenemu zahtevku delno ugoditi, v preostalem delu pa tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi zavrnilni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

9. Tožnici pripadajo od dosojenega zneska glavnice tudi zakonske zamudne obresti, vendar ne od 6. 9. 2007 dalje, kot je zahtevala v svojem tožbenem zahtevku. Navedenega dne je namreč tožnica v kazenskem postopku priglasila premoženjski zahtevek. Pri tem je izrecno navedla, „da priglaša premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca po temelju“. Svojega premoženjskega zahtevka torej ni denarno opredelila. To je storila šele z vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi dne 13. 5. 2010. V skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ ji zato zamudne obresti od dosojene glavnice pripadajo šele od navedenega dne dalje.

10. Drugačna odločitev o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je odmerilo tožničine stroške prvostopenjskega postopka v znesku 538,44 EUR, toženčeve stroške pa v znesku 501,00 EUR. Stroške pravdnih strank je odmerilo na podlagi njihovih stroškovnih zahtev ter na podlagi določb Odvetniške tarife. Tožničine in toženčeve stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo v zneskih po 329,28 EUR. Prisoditev stroškov pravdnega postopka je odvisen od uspeha vsake od strank v pravdi. Tožnica je v tej pravdi uspela s 27,77%, toženec pa z 72,23%. Glede na dosežen uspeh tako tožnici pripada 240,96 EUR stroškov celotnega postopka, tožencu pa 599,71 EUR. Na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče po pobotu prisojenih stroškov vsake od strank tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške tega postopka v znesku 358,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.