Jedro

Tožnik je postavil svoj zahtevek za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem pri toženi stranki. Ker je tožbo glede na ta zahtevek vložil prepozno, to je po poteku tridesetdnevnega roka iz drugega odstavka 204. člena ZDR, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek po pričetku postopka z vložitvijo zahteve iz naslova priznanja zavarovalne dobe s povečanjem za čas od leta 1987 do leta 2002, zavrže (I. točka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 353,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (II. točka sklepa). V nadaljevanju je sodišče izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na podlagi priznane zavarovalne dobe s povečanjem obračunati in plačati prispevek za dodatno pokojninsko zavarovanje (sodba).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, tožniku prizna stroške, upoštevaje tudi stroške pritožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča, ki je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek po pričetku postopka z vložitvijo zahteve za čas od 1987 do 2000 in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem in plačila prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje, nepravilna, saj sodba sicer pravilno ugotavlja, da po zaslišanju tožnika in njemu nadrejenega A.A. sodišče ugotavlja, da je tožnik pred letom 2000 (tudi od leta 1987) in po letu 2000 opravljal praktično enako delo kot po letu 2000, ko je sicer tožniku priznana delovna doba s povečanjem in da bi bila v primeru pravočasnosti tožbe tožena stranka dolžna pričeti postopek po navedeni določbi uredbe. Sodišče bi moralo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilih logičnega sklepanja. Rok, ki ga citira sodba, kot prekluzivni rok, ni prekluzivni rok. Predpis namreč roka dveh mesecev ne opredeli kot prekluzivni rok, niti zakon ne določa posledice zavrženja tožbe, če se tožba vloži po roku dveh mesecev. Tako kot je imel tožnik pravni interes za uveljavljanje delovne dobe s povečanjem v času, ko mu je tožena stranka priznala delovno dobo s povečanjem od leta 2000 dalje, ima tožnik pravni interes, da se ugotovi delovna doba s povečanjem pred letom 2000, že ob vložitvi in danes in ves čas dela na delovnem mestu, kjer se delovna doba šteje s povečanjem. Zato ni potrebe, da sodba napotuje tožnika na nov zahtevek pri toženi stranki, pravilno bi bilo, da glede na enakost tožnikovega dela in delovnih razmer sodišče tožniku prizna delovno dobo s povečanjem od leta 1987 do leta 2000 ter tožniku poravna tudi zakonite prispevke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik ter po zaslišanju tožnika in prič A.A., A.B. in A.C. zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek po pričetku postopka z vložitvijo zahteve iz naslova priznanja zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 1987 do leta 2000 in v nadaljevanju zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na podlagi priznane zavarovalne dobe s povečanjem obračunati in plačati prispevek za dodatno pokojninsko zavarovanje. Tožnik v predmetni tožbi uveljavlja priznanje zavarovalne dobe s povečanjem od leta 1987 do leta 2000. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. ZPIZ-1) v členih od 279 do 291 ureja obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in sicer 279. člen ZPIZ-1 določa, da je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje po tem zakonu zbiranje prispevkov delodajalca zato, da bi se iz zbranih sredstev zagotavljale pravice do poklicne pokojnine oziroma druge pravice, ki bi jih poleg pravic iz obveznega zavarovanja uživali zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Prvi odstavek 280. člena ZPIZ-1 določa, da se v obvezno dodatno zavarovanje pod pogoji, določeni s tem zakonom, vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Drugi odstavek 280. člena ZPIZ-1 ob tem določa, da se delovna mesta, na katerih se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje zaradi težavnosti ali škodljivosti dela, določijo v primerih, ko so izpolnjeni naslednji pogoji: da obstajajo v zvezi z opravljanjem del znatnejši škodljivi vplivi za zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, kljub temu, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi, določeni s predpisi in drugimi ukrepi, s katerimi jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati; da opravljajo delavci dela v težkih in zdravju škodljivih razmerah neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu; da se opravlja delo v okoliščinah iz prejšnjih dveh alinej polni delovni čas, pri tem pa se za polni delovnih čas šteje tudi čas, krajši kot polni delovni čas, določen z zakonom in kolektivnimi pogodbami, če je tako določeno zaradi posebnih delovnih pogojev.

Po določilih 3. odstavka 280. člena ZPIZ-1 seznam delovnim mest določi minister, pristojen za delo s soglasjem reprezentativnih sindikatov in združenj delodajalcev. Po določilih 281. člena ZPIZ-1 so zavezanci za plačilo prispevkov za obvezno dodatno zavarovanje delodajalci. ZPIZ-1 v 2. odstavku 282. člena določa, da posebna komisija lahko na podlagi meril in kriterijev, ki jih določa Vlada Republike Slovenije, poleg delovnih mest, določi tudi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, oziroma ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji iz 280. člena ZPIZ-1. Uredba o merilih in kriterijih za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 56/2003 – Uredba) ureja merila in kriterije, na podlagi katerih posebna komisija določa delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje. Uredba ureja tudi postopek določanja delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje pri posameznem delodajalcu, pri čemer na podlagi določil 6. člena Uredbe predlog za začetek postopka za določitev delovnih mest pri delodajalcu, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, lahko vloži delodajalec ali sindikat, organiziran pri delodajalcu. Če pri delodajalcu ni organiziranega sindikata, vloži predlog svet delavcev ali delavci, zaupnik za varnost in zdravje pri delu. Navedeno pomeni, da tožnik sam postopka ne more pričeti, da ima pravni interes za zahtevek in da gre za pravico in obveznost med delavcem in delodajalcem v smislu določil iz 5./1. b člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 204. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo in v 1. odstavku določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznost iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svojo obveznost izpolni, pri čemer v primeru, če delodajalec v nadaljnjem roku osem delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik postavil svoj zahtevek pri toženi stranki 31. 1. 2011, tožbo pa je vložil 5. 4. 2011, to je po poteku roka iz 2. odstavka 204. člena ZDR. Ob navedenem ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR ni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Po uveljavljeni enotni sodni praksi gre za prekluzivni rok, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in v kolikor stranka zamudi rok za varstvo pravic, sodišče tožbo zavrže. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožnikovo tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavrglo in v nadaljevanju tudi zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na podlagi priznane zavarovalne dobe s povečanjem obračunati in plačati prispevek za dodatno pokojninsko zavarovanje, saj tožniku niso priznane pravice iz obveznega dodatnega zavarovanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP ter 2. točke 366. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.