Jedro

Obveznost udeleženca, da ostane na kraju prometne nesreče do pričetka ogleda, mora biti zamejena ne samo s pričetkom ogleda, temveč tudi s potrebno strokovnostjo izvajalcev le-tega oziroma policistov, saj je udeleženec prometne nesreče dejansko dolžan trpeti le tiste omejitve, ki izhajajo iz njegove obveznosti ostati na kraju prometne nesreče ob običajnem postopanju policistov, kar pomeni, da udeleženec prometne nesreče kraj le-te lahko zapusti, če policistov nesorazmeren časovni interval ni (le ta je odvisen od različnih variabilnih okoliščin posameznega primera).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil obdolženi M. K. spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v višini 1.200,00 EUR ter stranska sankcija 18 kazenskih točk, v breme pa je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 220,00 EUR, stroškov za izdatke prič za prevoz v znesku 39,60 EUR ter stroškov izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke v znesku 557,84 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v svoji pritožbi med drugim navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo in dokazi, saj obdolženi ni odšel s kraja prometne nezgode, ko je prišla M.P.(deveta in deseta vrstica izreka sodbe), temveč ko je bil poškodovani T. odpeljan z reševalnim vozilom. Na tak način pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je med drugim podana, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj sodišče prve stopnje nikjer v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne navaja, da bi naj obdolženec kraj prometne nesreče zapustil, ko je bil poškodovani T. odpeljan z reševalnim vozilom, saj bi le v tem primeru obstajalo v pritožbi zatrjevano nasprotje z njenim izrekom, v katerem je sodišče navedlo, da je obdolženec kraj prometne nesreče zapustil, ko je prišla M.P.. Pritožnik v teh pritožbenih navedbah tudi navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju ne zgolj z obrazložitvijo, temveč tudi z dokazi, kar pa je vprašanje dejanskega stanja, o čemer se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

5. Pritožnik v svoji pritožbi tudi uveljavlja, da sodišče prve stopnje napačno navaja, da je bil obdolženi izsleden 4. 8. 2014 okoli 02.45 ure, ko je bil pripeljan na Policijsko postajo Slovenj Gradec, čeprav je obdolženi na navedeno policijsko postajo prišel sam v spremstvu svoje matere in ga ni izsledila ter privedla policija. Pritožnik na tak način v povezavi z v prejšnjem odstavku obrazložitve te sodbe zatrjevano kršitvijo smiselno uveljavlja protispisnost (neskladje med razlogi sodbe in podatki spisa), kar v prekrškovnem pravu ne pomeni vprašanja morebitne procesne kršitve kot v kazenskem postopku (11. točka prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)), temveč vprašanje dejanskega stanja. Z izpodbijano sodbo se obdolžencu očita storitev prekrška po desetem odstavku 110. člena ZPrCP, to je zapustitev kraja prometne nesreče pred končanim ogledom le-te in pritožnik v zvezi s tem prekrškom v svoji pritožbi ne pojasni, kako bi naj okoliščina, da obdolženec 4. 8. 2014 okoli 02.45 ure ni bil izsleden in pripeljan na Policijsko postajo Slovenj Gradec, temveč je tja v spremstvu svoje matere prišel sam, vplivala na vprašanje, ali je obdolženec obravnavani prekršek storil, ter ali je zanj odgovoren oziroma pritožnik kakršnegakoli tovrstnega vpliva v zvezi s to pritožbeno navedbo ne uveljavlja.

6. Pritožnik v svoji pritožbi tudi navaja, da je bil obdolženec v prometni nesreči poškodovan in v šoku ter se dogodka niti ne spomni. Te pritožbene navedbe niso utemeljene zaradi razlogov, ki jih je v petem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje, in ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Okrajno sodišče v Mariboru je namreč v dokazni postopek pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M.K., dr. med. spec. psih., ki je v svojem psihiatričnem izvedenskem mnenju z dne 23. 5. 2014 (l. št. 109 - 113) pojasnil, zakaj tovrstne navedbe obdolženčevega zagovora (in istovrstne sedaj pritožbene navedbe) niso utemeljene. Navedeni izvedenec je v tem mnenju med drugim pojasnil in utemeljil, da bi bila v primeru pretresa možganov, za kar sicer ni objektivnega podatka, sposobnost razumevanja obdolženčevega dejanja in obvladovanja le nekaj sekund do največ minuto bistveno zmanjšana, izguba spomina pri obdolžencu, v kolikor bi šlo za tako hudo posledico poškodbe glave, pa bi lahko trajala le nekaj sekund ali minut, kar pa tudi ne pomeni, da bi bila za to obdobje obdolženčeva sposobnost razumevanja in obvladovanja zmanjšana. Pritožbeno sodišče v strokovnost ugotovitev navedenega izvedenca psihiatrične stroke ne dvomi, zaradi česar enako kot sodišče prve stopnje meni, da obdolženčevo zatrjevanje o izgubi spomina za več kakor 14 ur ni utemeljeno, zaradi istega razloga pa tudi pritožnikova prej navedena pritožbena navedba, da se obdolženec dogodka niti ne spomni.

7. Pritožnik v pritožbi nadalje navaja, da je do prometne nezgode prišlo okoli 15.20 ure, ogled le-te pa se je pričel opravljati šele okoli 18.00 ure, kar pomeni, da je med časom prometne nezgode in opravo ogleda potekel velik časovni razmik in se postavlja vprašanje, kako dolgo so udeleženci prometne nezgode dolžni čakati na prihod policistov ter ni mogoče zahtevati od obdolženca, da bi moral na prihod policistov čakati več kot dve uri, saj je dolžan trpeti samo tiste omejitve, ki izhajajo iz njegove obveznosti ostati na kraju nezgode ob običajnem postopanju policistov. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Dolžnostno ravnanje udeleženca prometne nesreče v zvezi z obravnavanim prekrškom na podlagi materialne določbe 7. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP je, da ostane na kraju prometne nesreče, dokler ni končan ogled, razen če tisti, ki vodi ogled, ne odloči drugače in lahko udeleženec prometne nesreče začasno zapusti kraj le-te, če je treba rešiti človeško življenje, vendar se mora takoj, ko je to mogoče, vrniti. Dejstvo je, da obdolženi M.K. ob začetku ogleda navedene prometne nesreče na kraju le-te ni bil prisoten, o čemer sta v svojih izjavah 13. 11. 2013 pri Okrajnem sodišču v Mariboru pričali priči policista B.T. in M. R., tega pa ne zatrjujeta niti obdolženec in njegov zagovornik, kar enako velja za nadaljnje dejstvo, da obdolženec kraja prometne nesreče ni zapustil zaradi tega, ker bi hotel rešiti človeško življenje. Iz izvedenega dokaznega postopka je tudi razvidno, da obdolženec kraja prometne nesreče ni zapustil zaradi tega, ker bi si hotel oskrbeti poškodbe, ki jih je v prometni nesreči zadobil, saj je obdolženčev oče R.K. kot priča pri Okrajnem sodišču v Mariboru 30. 12. 2013 med drugim pojasnil, da sta odšla z ženo iskat sina M. in sta ga okoli polnoči našla na njihovem vikendu, med eno in drugo uro zjutraj pa sta ga odpeljala na Policijsko postajo Slovenj Gradec, iz pojasnila Zdravstvenega doma Slovenj Gradec z dne 11. 3. 2014 pa je med drugim razvidno, da se je obdolženec v njihovi dežurni ambulanti zglasil med 03.07 in 03.47 uro, ko ga je pregledala D.L., dr. med. spec., kar pomeni, da se je obdolženec v zvezi s svojimi poškodbami v zdravstvenem domu zglasil šele okoli devet ur po pričetku ogleda kraja prometne nesreče. Pritožnik v svoji pritožbi pojasnjuje, da je obdolženec kraj prometne nesreče zapustil tedaj, ko je bil poškodovani T. odpeljan z reševalnim vozilom, kar pa glede na ugotovljeno sosledje dogodkov po prometni nesreči pomeni, da je obdolženec kraj le-te zapustil kratek časovni interval po prometni nesreči. Priča A.T. je pri sodišču prve stopnje 13. 11. 2013 v svoji izjavi med drugim pojasnil, da je pred prometno nesrečo vozil obdolženčev kros motor neposredno za obdolžencem, ki je vozil štirikolesnik in je na kraj prometne nesreče prišel v časovnem intervalu kakšnih 20 sekund po njej ter je pričel najprej pomagati obdolžencu, ki je prišel k zavesti, zatem pa še njegovemu sopotniku, ki je bil nezavesten, nato pa je z osebnim avtomobilom nasproti pripeljala neka gospa po imenu M., ki je pričela hitro pomagati. Priča M.P. je pri Okrajnem sodišču v Mariboru glede teh dogodkov 16. 9. 2013 pojasnila, da je ustavila svoj avto in je najprej vprašala obdolženega M.K., ali je z njim kaj narobe, on pa je nekaj momljal nazaj, nato pa vstal, zaradi česar se je sama pričela posvečati ponesrečencu D.T. in ga klicati po imenu, le-ta pa se ji je enkrat odzval, zadaj pa sta pripeljala nek moški in dekle in jima je zavpila, naj pokličejo 113, pri čemer se ji je zdelo, da reševalnega vozila ni bilo zelo dolgo, čeprav ve, da je pravzaprav rešilec prišel takoj in so D.T. naložili v reševalno vozilo, sama pa je na kraju dogodka ostala še kakšnih deset minut po tem, ko je rešilec z D.T. odpeljal. Navedeno sosledje dogodkov kaže, da je od prometne nesreče do trenutka, ko je reševalno vozilo odpeljalo D.T., potekel relativno kratek časovni interval, na koncu katerega pa je obdolženec glede na pritožbene navedbe kraj prometne nesreče zapustil. Navedeno pomeni, da obdolženec kraja prometne nesreče ni zapustil zaradi tega, ker policistov nerazumno dolgo ne bi bilo oziroma bi potekel nerazumno dolg časovni interval od prometne nesreče do prihoda policistov oziroma začetka ogleda kraja prometne nesreče, temveč ga je obdolženec zapustil bistveno prej zaradi razlogov, ki s temi pritožbenimi uveljavljanji nimajo nikakršne zveze. Zaradi tega je tudi neutemeljeno pritožnikovo pritožbeno sklicevanje na to, koliko časa so udeleženci prometnih nezgod dolžni čakati na prihod policistov, in da so dolžni trpeti samo tiste omejitve, ki izhajajo iz njihove obveznosti ostati na kraju nezgode ob običajnem postopanju policistov, saj v obravnavanem primeru v trenutku obdolženčeve zapustitve kraja prometne nesreče do teh okoliščin (neobičajno postopanje policistov) niti ni moglo priti, saj je obdolženec ta kraj zapustil relativno kratek časovni interval po prometni nesreči in to je tudi trenutek, ko se presoja njegova krivda, pri čemer okoliščine, kdaj so zatem policisti dejansko prišli na kraj prometne nesreče, s to oceno nimajo nikakršne zveze, saj obdolženec obravnavani prekršek storil očitno neodvisno od tega, kdaj so policisti dejansko prišli na kraj prometne nesreče in pričeli z ogledom.

8. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno trditvijo, da je cestnoprometni udeleženec dolžan trpeti samo tiste omejitve, ki izhajajo iz njegovih obveznosti ob običajnem postopanju policistov (po vsebini pritožnik uveljavlja kršitev pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS), kar poraja vprašanje, ali bi obdolženec v izogib prekršku moral ostati na kraju prometne nesreče nesorazmerno dolg časovni interval vse do pričetka ogleda, da bi se izognil storitvi obravnavanega prekrška, pri tem pa po drugi strani trpeti navedene nesorazmerne omejitve, na katere se v svoji pritožbi sklicuje pritožnik? Po mnenju pritožbenega sodišča ne, saj mora biti obveznost udeleženca, da ostane na kraju prometne nesreče do pričetka ogleda, zamejena ne samo s pričetkom ogleda, temveč tudi s potrebno strokovnostjo izvajalcev le-tega oziroma policistov, saj je udeleženec prometne nesreče dejansko dolžan trpeti le tiste omejitve, ki izhajajo iz njegove obveznosti ostati na kraju prometne nesreče ob običajnem postopanju policistov, kar pomeni, da udeleženec prometne nesreče kraj le-te lahko zapusti, če policistov nesorazmeren časovni interval ni (le ta je odvisen od različnih variabilnih okoliščin posameznega primera). V obravnavanem primeru bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanjem navedenega običajnega oziroma neobičajnega postopanja policistov, če bi obdolženec na njihov prihod in pričetek ogleda čakal takšen časovni interval, ki bi ga lahko šteli kot nesorazmeren v prej navedenem smislu (in kraj prometne nesreče zapustil pred prihodom policistov), kar pa časovni interval, ko je obdolženi M. K. dejansko zapustil kraj prometne nesreče (od storitve le-te do odvoza poškodovanca, kakor je to že pojasnjeno v obrazložitvi te sodbe) nikakor ni, pri čemer niti obdolženec niti pritožnik ne uveljavljata, da je obdolženec kraj prometne nesreče zapustil zaradi tega, ker policistov predolgo ni bilo. Glede na zaključek četrtega odstavka obrazložitve te sodbe pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je glede na navedeno v okvirju dejanskega stanja povsem irelevantno, ali je obdolženec kraj prometne nesreče zapustil ob odvozu D.T. ali ob prihodu M.P..

9. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje obravnavanega prekrška v prvostopnem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovljeno in to tako v njegovem objektivnem kakor tudi subjektivnem delu, to je glede obdolženčeve krivde, v zvezi s katero se pridružuje oceni in razlogom sodišča prve stopnje iz 15. odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec obravnavani prekršek storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

10. Za obravnavani prekršek je v desetem odstavku 110. člena ZPrCP glavna sankcija globa predpisana v višini 1.200,00 EUR, kar v povezavi z materialno določbo 1. alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 5.000,00 EUR, prav tako pa tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžencu glavno sankcijo globo izreklo na specialnem minimumu oziroma v najnižji za obravnavani prekršek predpisani višini 1.200,00 EUR, razloge za takšno svojo odločitev pa je pojasnilo v 16. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako utemeljeno pa je obdolžencu izreklo tudi stransko sankcijo kazenskih točk, ki je predpisana v določenem številu 18 kazenskih točk. 11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka v višini 255,00 EUR (tarifna številka 8132) in sicer 10 % izrečene glavne sankcije globe, to je 120,00 EUR (tarifna številka 8111) in 50,00 EUR zaradi izreka stranske sankcije (tarifna številka 8114), kar v povezavi s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe (tarifna številka 8132) pomeni skupaj 255,00 EUR.