Jedro

Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa najprej določa, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, nato pa dodaja, da je to v 2. tč. sklepa o izvršbi, ki pa poleg odločitve, da se dovoli predlagana izvršba vsebuje tudi odločitev o predlagani začasni odredbi, izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje samemu sebi.

Izrek

I. Pritožba tretje dolžnice K.Č. zoper sklep Okrajnega sodišča v S., z dne 12.04.2005, opr. št. In 20/04 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba prvega dolžnika T. d.o.o. in drugega dolžnika M.Č. zoper sklep Okrajnega sodišča v S., z dne 12.04.2005, opr. št. In 2004/00020 se z a v r ž e. II.

Pritožbi upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v S., z dne 18.04.2005, opr. št. In 20/04 se ugodi in se navedeni sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški upnika so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Glede pritožbe dolžnikov zoper sklep Okrajnega sodišča v S., z dne 12.04.2005, opr. št. In 2004/00020: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o začasni odredbi z dne 06.07.2004. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožujejo vsi trije dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajajo, da upnik v podanem predlogu za izvršbo ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, še manj pa verjetnosti, da bi tretja dolžnica s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tretja dolžnica pojasnjuje, da z nepremičninami, ki so predmet izvršbe, razpolaga in želi razpolagati, zato ni dvoma, da bi ji s predlagano začasno odredbo nastala škoda.

Pritožba prvega in drugega dolžnika ni dovoljena, pritožba tretje dolžnice pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tretji dolžnici prepovedalo obremeniti in odsvojiti njej lastni nepremičnini, parc. št. 1138 in parc. št. 138.S, obe k.o. T. Ker se torej začasna odredba nanaša le na tretjo dolžnico, prvi in drugi dolžnik nimata pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora, zaradi česar je pritožbeno sodišče njuni pritožbi kot nedovoljeni zavrglo (1. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15 čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju- ZIZ).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so dolžniki (torej tudi tretja dolžnica) v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi zgolj pavšalno navedli, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva ZIZ. Skladno z 239. čl. ZIZ se določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni določeno drugače, kar pomeni, da mora biti tudi ugovor zoper sklep o začasno odredbi obrazložen (2. odst. 53. čl. ZIZ v zvezi s 1. odst. 61. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ), kar je pravilno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ugovor pa je obrazložen, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da s takšnim ugovorom, kot je povzet uvodoma, dolžniki (oz. tretja dolžnica) niso zadostili kriteriju obrazloženosti ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, saj svojih pavšalnih navedb niso konkretizirali, niti jih niso dokazno podprli, zaradi česar je sodišče prve stopnje njihov ugovor skladno s 5. odst. 62. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ pravilno zavrnilo. Enako kot ugovor pa je zgolj pavšalna tudi sama pritožba tretje dolžnice, zaradi česar se je tudi ne da preizkusiti. Edina konkretna pritožbena navedba, da tretja dolžnica z nepremičninami, ki so predmet izvršbe, razpolaga in želi razpolagati, zaradi česar bi ji s predlagano začasno odredbo nastala škoda, pa je skladno s 1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ nedopustna pritožbena novota. Ker je pritožba tretje dolžnice glede na navedeno neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tretje dolžnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Glede pritožbe upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v S., z dne 18.04.2005, opr. št. In 2004/00020: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. In 2004/00020, z dne 06.07.2004, v delu, s katerim je dovoljena izvršba, t.j. v 2. tč. izreka in odločilo, da se bo postopek o zahtevku in stroških nadaljeval v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v K. Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni in dolžnikom naloži v plačilo nadaljnje upnikove izvršilne stroške. V pritožbi navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je šteti ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi za obrazloženega, vendar meni, da je sodišče spregledalo, da dolžniki zoper sklep o izvršbi ne ugovarjajo v celoti, temveč le za znesek 5.000.000,00 SIT, zaradi česar bi bi bilo potrebno sklep o izvršbi razveljaviti le deloma, t.j. za navedeni znesek, za preostali znesek pa bi sklep o izvršbi postal pravnomočen. Nadalje upnik navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi s sklepom o izvršbi ugodilo tako njegovemu predlogu za izvršbo, kot tudi predlogu za izdajo začasne odredbe in mu v zvezi s tem priznalo stroške v višini 208.989,00 SIT s pripadki. Sodišče je ugovor dolžnikov zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo, zaradi česar po mnenju upnika njegovi stroški, ki so mu bili priznani v zvezi z izdajo začasne odredbe, ne morejo biti predmet pravdnega postopka, ki sledi ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi, temveč so lahko to le stroški, vezani na predlog in sklep o izvršbi. Navedeno dejstvo bi moralo sodišče prve stopnje po prepričanju upnika v izpodbijanem sklepu upoštevati in sklep v 2. tč. izreka ustrezno oblikovati. Nadalje upnik v pritožbi še opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi krajevno pristojnega sodišča, pri katerem bo tekel pravdni postopek, saj je skladno z 2. odst. 62. čl. ZIZ sodišče dolžno upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti, ki ga je upnik priložil predlogu za izvršbo in ga tudi uveljavljal. Ob upoštevanju navedenega sporazuma je krajevno pristojno za vodenje pravdnega postopka Okrožno sodišče v L. Dolžniki so podali odgovor na pritožbo, ki pa ga pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Pritožba je utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da dolžniki zoper sklep o izvršbi niso ugovarjali v celoti; iz vsebine ugovora je razvidno, da je ugovor podan zoper celoten sklep o izvršbi, je pa res da so dejstva v njem zatrjevana le glede zneska pet milijonov tolarjev. Glede slednjega so dolžniki navajali, da gre za znesek tržne vrednosti vozil, ki jih je podjetje S. d.o.o. dolžniku odvzelo po upnikovem pooblastilu, potem ko je upnik dne 04.12.2001 dolžniku poslal odpoved leasinga. Ker so torej dolžniki v obrazložitvi ugovora izrecno obravnavali samo del dolga v višini pet milijonov tolarjev, glede preostanka pa ugovor ne vsebuje nobenih konkretnih navedb, kot tudi ne dokazov, je v tem delu neobrazložen in zato neutemeljen. Ker pa je sodišče prve stopnje štelo, da je ugovor dolžnika utemeljen v celoti, je s tem nepravilno uporabilo 2. odst. 61. čl. v zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ, ko je z izpodbijanim sklepom zadevo prevesilo v pravdo glede celotne upnikove terjatve. Ker sestoji upnikova terjatev iz glavnice in zamudnih obresti, ki tečejo do plačila (ter stroškov), bi moralo ugotoviti, kateri del tako uveljavljene terjatve predstavlja ugovarjani znesek v višini pet milijonov tolarjev (na dan odvzema vozil, 06.03.2002).

Utemeljena je pritožba v delu, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s krajevno pristojnostjo sodišča, ki naj bi odločalo v pravdnem postopku. V svojem predlogu za izvršbo je namreč upnik skladno s 3. odst. 41. čl. ZIZ izrecno opozoril na pisni sporazum strank o krajevni pristojnosti, ki je vsebovan v 22. tč. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu, katere je tudi predložil svojemu predlogu za izvršbo in predlagal, da sodišče v primeru ugovora dolžnikov predmetno zadevo odstopi stvarno pristojnemu sodišču v L. Kljub navedenemu sodišče prve stopnje sporazuma o krajevni pristojnosti ni upoštevalo, kot bi to moralo storiti po 2. odst. 62. čl. ZIZ, temveč je odločilo, da bo v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v K. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da upniku priznani stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe ne morejo biti predmet pravdnega postopka, v katerem se bo odločalo o delu upnikovega zahtevka, ki ga dolžnik izpodbija v ugovoru, temveč so to lahko zgolj stroški, nastali v zvezi s predlogom in sklepom za izvršbo. V kolikor se izvršilni postopek v celoti ali deloma prevesi v pravdni postopek, se tudi o stroških v zvezi z začasno odredbo odloča v okviru tega postopka, saj so ti stroški vezani na uspeh v pravdi.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, na katero se v postopku s pritožbo po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, saj izrek izpodbijanega sklepa (in sicer 1. tč.) nasprotuje samemu sebi. V 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa je namreč sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi, opr. št. In 2004/00020, z dne 06.07.2004 razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v 2. tč. izreka. V 2. tč. izreka sklepa o izvršbi z dne 06.07.2004 pa sodišče prve stopnje ni zgolj dovolilo predlagane izvršbe temveč tudi odločilo, da se dovoli predlagana začasna odredba. Ker torej sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa najprej določa, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, nato pa dodaja, da je to v 2. tč. sklepa o izvršbi, ki pa poleg odločitve, da se dovoli predlagana izvršba vsebuje tudi odločitev o predlagani začasni odredbi, izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje samemu sebi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti neskladje v izreku izpodbijanega sklepa in pri ponovnem odločanju tudi upoštevati utemeljene pritožbene navedbe v smislu zgoraj podane obrazložitve tega sklepa.

Odločitev o stroški pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.