Jedro

Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je bila v tej zadevi 10. 10. 2012 sklenjena sodna poravnava o vzgoji in preživljanju skupnih otrok pravdnih strank ter o stikih staršev z deklicama za čas do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Sodišče je ob izdaji izpodbijane sodbe to okoliščino, kot kaže, spregledalo in tako izdalo sodbo tudi o tožbenem zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta). To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odstavek II. točke izreka izpodbijane odločbe) razveljavi ter se zadeva glede preživnine za čas po pravnomočnosti sodbe vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, mladoletni A. in L. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu ter določilo stike med toženko in hčerama (ta del odločitve je pravnomočen). Poleg tega je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora za preživljanje L. od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2014 plačevati 150,00 EUR preživnine mesečno, od 1. 4. 2014 dalje pa 165,00 EUR; za preživljanje A. pa od 1. 4. 2014 dalje 180,00 EUR preživnine mesečno. Tožbeni zahtevek na plačilo preživnine za A. od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2014 in tožbeni zahtevek na določitev preživnine, višje od prisojene, je sodišče prve stopnje zavrnilo (tudi ta del sodbe je pravnomočen).

2. Zoper odločitev o preživnini za obe dekleti se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnica izpostavlja, da je bila med pravdnima strankama na naroku 10. 10. 2012 sklenjena sodna poravnava tudi o obveznosti plačevanja preživnine za čas do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Ker je sodišče o preživljanju deklic odločalo tudi za to obdobje, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sicer pa pritožnica v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga izvedbo novih dokazov. Izpostavlja, da A. v šoli sploh ne malica. Poleg tega trdi, da tožnik A. obleke, obutve, žepnine in mesečne vozovnice ne plačuje. A. vse to plačuje s svojim denarjem – državno štipendijo. To potrjuje tudi izjava dekleta, ki jo pritožnica prilaga pritožbi. Sodišče tega, da A. prejema državno štipendijo, ni upoštevalo.

Pritožnica je še prepričana, da so tožnikove trditve o stroških deklet pretirane, pretiran je strošek prehrane, saj ima L. še šolsko prehrano, poleg tega pa sta dekleti kar tri zaporedne vikende v mesecu od petka popoldan do nedelje zvečer pri toženki. Pretiran in nepojasnjen je tudi znesek za počitnice. Meni še, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da tožnik za L. prejema 70,00 EUR otroškega dodatka. Pri razporeditvi preživninskega bremena med pravdni stranki sodišče po prepričanju toženke ni ustrezno upoštevalo tega, da ima tožnik premoženje, zaradi svoje obrtne dejavnosti pa tudi vse pogoje za pridobivanje višjih dohodkov. Če bi toženka plačevala preživnino, kakršno je določilo sodišče prve stopnje, otroka od tega ne bi imela koristi.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in pojasnil, da A. v šoli ne malica šele v zadnjem šolskem letu in da je državno štipendijo pridobila šele v oktobru 2014. Sicer vztraja, da so potrebe otrok takšne oziroma višje kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je bila v tej zadevi 10. 10. 2012 sklenjena sodna poravnava o vzgoji in preživljanju skupnih otrok pravdnih strank ter o stikih staršev z deklicama za čas do pravnomočne odločitve v tej zadevi (list. št. 32 in 33 v spisu). Sodišče je ob izdaji izpodbijane sodbe to okoliščino, kot kaže, spregledalo in tako izdalo sodbo tudi o tožbenem zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta). To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Višje sodišče pojasnjuje, da opisanega ne more spremeniti okoliščina, da se je A. kljub drugačni sodni poravnavi med postopkom preselila k očetu. Na izvršilni naslov je namreč sodišče (enako kot pravdni stranki) vezano vse dokler ta ni s pravnimi sredstvi spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Česa takšnega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

6. Zaradi opisanega je moralo višje sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljaviti. Ker je bila sodna poravnava sklenjena v tem postopku, ne gre za situacijo, ko bi bilo tožbo treba zavreči. 7. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bila toženka v tem postopku do izdaje sodbe sodišča prve stopnje pasivna. V obravnavani pritožbi prvič navede dejstva, ki bi lahko vplivala na njeno preživninsko obveznost. V skladu z določbo 414. člena ZPP lahko stranke v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki v pritožbi navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze ne glede na določbo 337. člena ZPP, torej tudi, če ne izkažejo, da teh dejstev in dokazov niso mogle navesti oziroma jih predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo tako na dopustnost pritožbenih novot ne morejo vplivati. Višje sodišče pa toženkinega navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov ne ocenjuje v smislu 2. odstavka 11. člena ZPP.

8. Pritožnica v obravnavani pritožbi navede, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da A. prejema državno štipendijo, tega, da A. v šoli ne malica in tudi tega, da ji tožnik za številne potrebe ne plačuje ničesar. V zvezi s temi trditvami toženka predlaga izvedbo dokazov. Tožnik pa takšnim trditvam v odgovoru na pritožbo nasprotuje. Povzete trditve so takšne, da bi, če bi se izkazale za resnične, glede na določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko vplivale na določitev toženkinega preživninskega bremena oz. razporeditev tega med pravdni stranki. Višje sodišče v opisani situaciji ne more ravnati drugače kot izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Z obravnavanjem obsežnih pritožbenih novot na drugi stopnji bi namreč nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank.

9. V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo odločiti o izvedbi na novo predlaganih dokazov; nato pa o preživljanju deklic odločiti ob upoštevanju dosedanjih in novih trditev pravdnih strank, pa tudi ob upoštevanju okoliščine, da je A. v tem času postala polnoletna. Hkrati bo moralo biti pozorno na to, da je preživljanje obeh deklic z že zgoraj omenjeno sodno poravnavo dogovorjeno do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi.

10. Ostale pritožbene navedbe predstavljajo toženkino nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje o višini potreb otrok in premoženjskih zmožnostih tožnika oz. toženkino videnje nekaterih od teh okoliščin. Ker je višje sodišče moralo sodbo razveljaviti iz že prej opisanih razlogov, se ta del pritožbenih trditev v tej fazi postopka izkaže za neodločilen, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).