Jedro

Če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi načrta finančne reorganizacije v prisilni poravnavi. Ker ji je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi sprememb in dopolnitev Zakona o Jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije, je upravičena do odpravnine, kakor jo določa 36. f člen Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica napotena na delo k toženi stranki s tem, da ohrani vse pravice, ki jih je pridobila pri prejšnjem delodajalcu. Zato je upoštevalo tudi delovno dobo pri T. k. in s. in tako za izračun odpravnine upoštevalo 34 let delovne dobe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnim stališčem sodišča prve stopnje tako glede pravice do odpravnine kot glede kontinuitete delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila T. k. in s. iz katere naj bi bila tožnica napotena na delo k toženi stranki, konstituirana 28. 6. 1982, tožnica pa se je pri njej zaposlila 1. 7. 1982. Prejšnja T. k. in s. je 15. 11. 1980 prenehala obstajati kot pravni subjekt, od 1. 1. 1981 do 30. 6. 1982 pa je bila tožnica zaposlena v družbi G. M.. Zato bi tožnica imela pravico do odpravnine kvečjemu za 18 in ne za 34 let delovne dobe. Ker pogodba o prevzemu delavcev med obema delodajalcema ni bila sklenjena, manjka eden od bistvenih elementov za opredelitev zaposlitve tožnice kot prevzete delavke na podlagi 15. člena ZTPDR in 11. člena SKPG/93. Izpodbijana sodba naj bi bila pravno zgrešena tudi v odločitvi glede teka zamudnih obresti in sicer zato, ker ZPPSL ne daje pravice do prednostnega poplačila tudi obresti, ampak te delijo usodo ostalih terjatev in se izplačajo pod pogoji prisilne poravnave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) za 34 let delovne dobe v znesku 1,462.669,80. Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98 - ZDSS) je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski spor, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Tožena stranka izpodbija sodbo zato, ker naj bi imela tožnica pravico do odpravnine le za 18 let delovne dobe in ne za 34 let. Izpodbijana je torej pravnomočna sodba le v delu, s katero je dosojena odpravnina za 16 let delovne dobe, kar po višini pomeni 688.315,20 SIT.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.