Jedro

V primeru neizpolnitve naloženih obveznosti sodišče nima možnosti iz četrtega odstavka 52. člena, ko gre za primere fakultativnega odločanja o preklicu pogojne obsodbe v zvezi z novo storjenim kaznivim dejanjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru K 19/2006 z dne 2. 4. 2008 je bila obsojenka spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi določil členov 50 in 51 KZ ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je sodišče za vsako izmed dejanj določilo kazen po pet mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ter pod posebnim pogojem, ko se ji je naložilo, da oškodovani ZZZS, Območna enota Koper povrne 4.285,00 EUR tako, v roku šest mesecev po pravnomočnosti povrne 1.000,00 EUR, v roku 12 mesecev po pravnomočnosti nadaljnjih 1.000,00 EUR, v roku 18 mesecev še 1.000,00 EUR in v roku 24 mesecev po pravnomočnosti preostalih 1.285,00 EUR. Sodba je postala pravnomočna 18. 4. 2008. Ker obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila, je sodišče z izpodbijanimi sodbama Okrajnega sodišča v Kopru z dne 27. 9. 2011 in Višjega sodišča v Kopru z dne 29. 2. 2012 pogojno obsodbo preklicalo.

2. Zoper pravnomočno sodno odločbo o preklicu pogojne obsodbe je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenke zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da se obsojenki ne prekliče pogojna obsodba, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva sicer uveljavlja zakonski razlog kršitve materialnega prava, vendar pa pri tem ne navede okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo to kršitev. Kršitev ostaja tako posplošena in nekonkretizirana ter je ni mogoče preizkusiti in se do nje opredeliti. V pretežnem delu zahteva podaja nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev materialnega zakona vidi zagovornik v tem, da sodišče ob preklicu pogojne obsodbe ni določilo nove preizkusne dobe obsojenki in s tem tudi novega roka za izpolnitev naložene obveznosti ali ji obveznosti celo ni odpustilo.

6. Skladno z določilom člena 54 KZ sme sodišče, če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 50. člena KZ, pa je ta ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. To se pravi, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da so podane okoliščine, ki narekujejo preklic pogojne obsodbe, se določena kazen v okviru pogojne obsodbe izreče oziroma s preklicem sodišče uresniči grožnjo, ki jo je storilcu namenilo ob izrekanju pogojne obsodbe. Preklic pogojne obsodbe namreč pomeni izrek prostostne kazni oziroma drugače povedano, v primerih neizpolnitve naloženih obveznosti sodišče nima možnosti iz četrtega odstavka 52. člena, ko gre za primere fakultativnega odločanja o preklicu v zvezi z novo storjenim kaznivim dejanjem.

7. V konkretni kazenski zadevi je sodišče obsojenki podaljševalo rok za izpolnitev obveznosti vse do izteka preizkusne dobe, tako da glede na ugotovljene okoliščine druge možnosti, kot preklic pogojne obsodbe in izrek določene kazni ni imelo. Uveljavljena kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

8. V zvezi z navedbami v zahtevi, da se obsojenka nikakor ni želela izmikati svojim obveznostim, da je reševala težave lastnega bivanja in bivanja njenih mladoletnih otrok ipd., pa je potrebno pritrditi navedbam vrhovne državne tožilke, da gre le za izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, to pa je razlog iz katerega pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da uveljavljana kršitev materialnega kazenskega zakona ni podana, zahteva pa je v pretežni meri vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.