Jedro

Tožnik je le pavšalno navajal, da je v izvorni državi ogrožen s strani strica, ki je nasprotoval poroki tožnika s svojo hčerko, pri čemer sodišče ne more spregledati, da je tožnik v svoji lastnoročno podpisani prošnji za azil v Sloveniji z dne 7. 6. 2019 v tej zvezi drugače navajal, in sicer, da je bil v Maroku že poročen in da so ženo ubili njeni starši, ker niso odobravali njune poroke. Nobena od njegovih trditev pa tudi ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ekonomske ali socialne diskriminacije oz. ravnanj, ki so primeroma našteti v Priročniku Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, ki v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta ali druge javne listine s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti v skladu s prvim odstavkom 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ob odsotnosti dokazov o nasprotnem tožena stranka sprejema, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko in s takšnimi osebnimi podatki, kot jih je navedel sam.

2. V obrazložitvi povzame, kaj je tožnik navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 26. 7. 2019 in na osebnem razgovoru 4. 9. 2019. V prošnji na predpisanem obrazcu je na vprašanje o izobrazbi odgovoril, da ima zaključenih 6 let šolanja. Na vprašanje, kje ima osebne dokumente, je odgovoril, da so pri prijatelju v Turčiji. Maroko je zapustil v decembru 2018 in z letalom legalno odpotoval v Turčijo, kjer je ostal 25 dni. Zatem je odšel v Grčijo, kjer je ostal mesec dni, nato v Albanijo, kjer je ostal teden dni, od tam pa je preko Črne gore odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal 3 do 4 mesece. V zvezi z razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito je navedel, da je delal pri bogatem stricu in se želel poročiti z njegovo hčerko, vendar se stric s to poroko ni strinjal in je ni dovolil, ker je sestrična z njim že zanosila. Zato je njegov bratranec želel ubiti svojo sestro, kar je tožnik prijavil policiji. Ker je stric premožen, je podkupil policijo, da ni storila ničesar. Zaradi groženj s smrtjo se je najprej skrival pri dedku in 20 dni tudi v Alžiriji, nato pa se je vrnil k dedku, stric po materini strani pa mu je pomagal, da je zapustil Maroko.

3. Na osebnem razgovoru je navedel, da je dokončal 4 razrede osnovne šole in šolanja ni nadaljeval, ker ni želel živeti na račun strica, h katerem se je preselil pred 10 leti. Glede razlogov za odhod iz izvorne države je navedel, da se je v začetku leta 2017 zaljubil v hčerko strica, pri katerem je živel in delal, ona je zanosila, njen oče oziroma njegov stric pa je njuni poroki nasprotoval in se je odločil, da bo oba ubil. Tožnik, ki je še povedal, da je v Maroku poroka s sestrično sicer dovoljena, spolnost pred poroko pa ni po zakonu kaznovana, je pa družbeno nesprejemljiva, se je zato vrnil k staršem v kraj B., kamor so nekaj dni za njim prišli trije bratranci in o tem seznanili tožnikovega očeta, ki je sicer poskušal zadevo rešiti s stricem, a je slednji vztrajal pri svoji odločitvi, da bo oba ubil. Nato je tožnik odšel sprva k dedku, zatem v Alžirijo in se po 20 dneh vrnil v Maroko ter odšel k prijatelju, ki živi v neposredni bližini dedka. Tudi dedek je poskusil urediti zadevo s stricem, vendar neuspešno. Zato se je tožnik odločil za odhod iz države. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi to pomenilo konec njegovega življenja. Na vprašanje, ali je kdaj slišal za druge podobne primere, je tožnik odgovoril, da so se nekateri celo poročili in normalno živeli. Na posebno vprašanje je še povedal, da nima nobene informacije o stanju doma.

4. Tožena stranka dodaja, da ker tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, je pri odločitvi o njegovi prošnji skladno z določili 1. do 5. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ugotavljala, ali se je tožnik kar najbolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje, ali je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, ali so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ali je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče in ali je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. 5. Tožnikove izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, po oceni tožene stranke niso prepričljive, konkretizirane in malo verjetne iz razlogov, ki jih podrobno opiše v nadaljevanju. Zlasti kot neprepričljivo ocenjuje njegovo navedbo, da sta bili njegova družina in družina njegovega strica v večletnih sporih, on pa je kljub temu živel in delal pri stricu kar 10 let, saj je težko verjeti, da bi 10 let užival gostoljubje v stričevem domu in bil pri njem zaposlen, če bi med družinama resnično obstajale zamere. Prav tako je težko verjeti, da ne bi imel nobenih informacij o tem, kaj se je zgodilo in se dogaja s sestrično po tem, ko je v začetku leta 2017 z njim zanosila, in tudi, da se ni pozanimal o rojstvu otroka, glede na to, da je prav iz tega razloga želel z njo skleniti zakonsko zvezo, še zlasti, ker je državo zapustil šele konec leta 2018, povsem očitno že po koncu omenjene nosečnosti. Zlasti zato, ker tožnik niti ne trdi, da bi se njemu kaj konkretnega zgodilo v smislu ogroženosti, pač pa le pavšalno navaja, da se je stric odločil, da bo hčerko in njega ubil. Sicer je tožnik omenjal, da je prejemal grožnje, vendar teh navedb ni kakorkoli konkretiziral. Hkrati pa je očitno, da tožniku vendarle nihče ni storil nič žalega, čeprav je še kar nekaj časa po opisanih težavah živel v Maroku vse do konca leta 2018. Prav tako kot neprepričljive in docela posplošene ocenjuje tudi navedbe tožnika o prijavi stričevih groženj na policijo, saj meni, da so njegove navedbe o nedelovanju policije zgolj tožnikova predvidevanja brez realne osnove, ker ni niti nakazal, da bi se sam pri policiji kadarkoli pozanimal, kaj se dogaja z njegovo prijavo, oziroma, v kakšni fazi se postopek nahaja, da bi sploh lahko trdil, da policija ni ničesar naredila z njegovo prijavo, niti ni navedel, da policija prijave ne bi želela sprejeti ali pa da mu je odklonila zaščito oziroma pomoč. Po ugotovitvi tožene stranke tako zgolj na podlagi tožnikovih predvidevanj v tem primeru ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi ali mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, tako da v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da mu je bil onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite.

6. Navedbe tožnika za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito je tožena stranka primerjala tudi s številnimi pridobljenimi informacijami o izvorni državi in jih, skupaj z navedbo virov, povzela v obrazložitvi. S temi informacijami je seznanila tudi tožnika po njegovih pooblaščencih, ki so na njih pisno odgovorili, vendar tudi na podlagi vloženega odgovora tožena stranka dvomi v resničnost izjav tožnika, ki je kot glavni razlog odhoda iz države navedel ogroženost s strani strica zaradi spolnih odnosov pred poroko z njegovo hčerko. Četudi je relativno malo informacij v zvezi s to tematiko, zlasti kar se tiče spolnosti moških pred poroko, pa iz tistih, ki so na voljo, izhaja, da so zaradi spolnosti pred poroko v maroški družbi stigmatizirane in ogrožene predvsem ženske, ne pa moški. Še zlasti to izhaja iz znanstvenega članka z naslovom: Spolnost v Maroku: Spreminjajoči se kontekst in sporna domena iz januarja 2000; podobne ugotovitve izhajajo tudi iz članka: Maroko: Poroka in ločitev – pravni in kulturni vidiki iz aprila 2017, ki ju oba povzema v svoji obrazložitvi. Iz obeh izhaja, da je ženska tista, ki v Maroku v primeru spolnosti pred poroko čuti posledice. To je razvidno tudi iz članka: Moško devištvo v primerjavi z ženskim: Hinavščina maroške družbe iz oktobra 2014. Navedene informacije po oceni tožene stranke nudijo šibko podporo tožnikovim navedbam v zvezi z njegovo ogroženostjo zaradi spolnosti pred poroko.

7. Tožena stranka tudi na podlagi odgovora tožnika na pridobljene informacije, iz katerega izhaja, da so spolni odnosi pred poroko v Maroku nedovoljeni in lahko celo kaznovani, ugotavlja, da obstaja le majhna verjetnost, da bi bil moški žrtev umora iz čast. Razen tega ugotavlja, da je tožnik še kar nekaj časa po opisanih dogodkih prebival v Maroku, stric pa opisanega dogodka ni prijavil policiji, da bi se tožnik lahko zbal, da bi ga zaradi spolnosti pred poroko zaprli, niti ga ni kakorkoli fizično ogrožal, da bi lahko trdil, da je bil žrtev nasilja iz tega naslova. Zato kot neprepričljivo ocenjuje trditev tožnika, da bi bil v izvorni državi kadarkoli ogrožen zaradi spolnosti pred poroko.

8. Nadalje na podlagi podatkov poročila Zunanjega ministrstva Združenih držav Amerike iz meseca marca 2019 z naslovom: 2018 – Poročila držav o praksah človekovih pravic: Maroko, ocenjuje, da ima Maroko dobro razdelan varnostni aparat in da obstajajo mehanizmi za preiskavo in kaznovanje zlorab ter korupcije; v tem pogledu je Maroko v zadnjih dveh letih napredoval kar za 17 mest na lestvici; zasluga za to pripada ukrepom maroške vlade na področju krepitve preglednosti, ki so omogočili vzpon te države na seznamu indeksa zaznavanja korupcije kar za 17 mest, tako da se je podoba Maroka na mednarodni ravni močno izboljšala. Tudi iz drugih poročil, ki jih tožena stranka citira, je razvidno, da je varnostni sistem v Maroku razdelan in vzpostavljen ter da država lahko zagotavlja varnost svojim državljanom, tako da navedene informacije o delovanju organov pregona nudijo zelo šibko podporo tožnikovim pavšalnim navedbam glede nedelovanja maroških organov pregona.

9. Kar zadeva vprašanje, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, pa tožena stranka meni, da ni pomembno samo to, ali je zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času v Republiki Sloveniji, ampak tudi to, ali je skušal poiskati zaščito v državah, v katerih se je nahajal po odhodu iz izvorne države glede na njegove lastne navedbe o 25-dnevnem bivanju v Turčiji, nato enomesečnem bivanju v Grčiji, zatem 1-tedenskem bivanju v Albaniji ter 3-4 mesečnem bivanju v Bosni in Hercegovini, preden je preko Hrvaške ter Slovenije odšel v Italijo, ne da bi v katerikoli izmed navedenih držav zaprosil za mednarodno zaščito. Šele ko so ga italijanski varnostni organi vrnili v Slovenijo, je še več kot mesec dni pozneje šele izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito in sicer dne 7. 6. 2019. To je približno mesec dni po tem, ko je v Republiko Slovenijo prvič vstopil, na podlagi česar tožena stranka ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče. Kot nesprejemljiv in neutemeljen pa ocenjuje tudi razlog, ki ga je sam navedel, ko je bil vprašan po razlogih, zakaj tega ni storil že prej, in sicer, da naj bi bil sprva namenjen v Ljubljano, a se je po tem, ko so ukradli avto in ugrabili lastnika, zbal, da bi ga prijela policija, zato se je odločil, da nadaljuje pot v Italijo.

10. Po oceni tožene stranke v konkretnem primeru prav tako tudi ni podana splošna verodostojnost tožnika, saj so njegove izjave v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države skope, nekonkretizirane, malo verjetne in imajo tudi zelo šibko podporo v informacijah o izvorni državi. Tožnik torej pred prihodom v Republiko Slovenijo sploh ni iskal zaščite, njegovi razlogi, zakaj je tako ravnal, pa niso prepričljivi. Razen tega za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo, pač pa šele mesec dni kasneje po tem, ko so ga v Slovenijo vrnile italijanske oblasti. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 41. člena ZMZ-1 v povezavi z določili 1. odstavka 27. člena ter 1. in 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 v zvezi z 1. a členom Ženevske konvencije o statusu beguncev tožena stranka ocenjuje, da okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca, čeprav je v nekaterih državah tudi moške, ki prekršijo moralne norme v zvezi s spolnostjo, mogoče šteti med pripadnike posebne družbene skupine, saj jih družba obsoja in na njih gleda kot drugačne, pa glede na pridobljene informacije o izvorni državi tega za Maroko ni mogoče trditi, tožnik pa ni uveljavljal nobenih drugih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Ker je po smislu svojih navedb tožnik uveljavljal, da mu v primeru vrnitve v Maroko grozi resna škoda v smislu določil 28. člena ZMZ-1, je tožena stranka ocenila, da tudi za te tožnikove navedbe ni mogoče najti podpore v preučenih informacijah o izvorni državi, pri čemer še ugotavlja, da so njegove navedbe o stričevih grožnjah skope in docela nekonkretizirane. Razen tega pa tožnik niti ne trdi, da bi se mu v Maroku kaj konkretnega zgodilo v smislu ogroženosti, ampak le pavšalno navaja, da se je stric odločil, da ju bo ubil. Kljub temu pa tožnik, ki trdi da je prejemal grožnje s smrtjo, ne trdi, da bi mu kdorkoli storil kaj žalega, četudi je po opisanih dogodkih še kar nekaj časa prebival v Maroku. Tožnik pa niti ni uveljavljal resne škode zaradi resne individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ali da bi bila varnostna situacija v kraju, kjer je živel, na splošno slaba. Njegove izjave glede nedelovanja policije pa imajo šibko podporo v informacijah o izvorni državi, tako da po oceni tožene stranke ni nobenega razloga, da bi dvomila v sposobnost Maroka, da zagotavlja varnost in zaščito svojim državljanom ter da ne bi bil varna država za tožnika. Tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, prav tako pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, da se tja ne bi mogel vrniti. Tožnik ob vrnitvi v izvorno državo po oceni tožene stranke ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ. Po oceni tožene stranke glede na vse navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1. 11. Tožnik v tožbi uvodoma glede situacije v njegovi izvorni državi navaja, da ni ista po vsej državi, ampak ponekod lahko bistveno odstopa. Meni, da siceršnji napredek države ne odvrača dvoma o splošnem slabem stanju, češ da so tradicionalni elementi družbene ureditve ostali neizkoreninjeni. Tožena stranka pa naj bi spregledala kot ključno dejstvo okoliščino, da je tožnik zlorabil velikodušnost strica. Za njegovim hrbtom in pod njegovo streho se je dogajalo nečistovanje, ki v Maroku ni sprejemljivo, ampak sramota za vso družino, tudi moške, tako da sta strica in njegovo družino onečastila ne le hči, ampak tudi nečak, stric pa si kot premožen in bolj tradicionalno usmerjen lahko privošči tradicionalno maščevanje, kot je umor iz časti. Res je sicer tožniku stala ob strani družina po materini strani in posredovala v njegovo korist, vendar neuspešno. V Maroku so umori iz časti sprejemljivi, kar izhaja iz pridobljenih poročil, zlasti iz podatkov omenjene raziskave, in sicer za približno 25% sodelujočih. Tožnik meni, da je njegova zgodba z imeni vred konsistentna in brez nelogičnih vrzeli, česar ne bi zmogel podati nekdo z zgolj 6 razredi osnovne šole, kot jih ima tožnik. Toženi stranki še očita, da bi lahko pridobila uradne podatke o osebah preko mednarodne pravne pomoči. Prav tako pa naj bi spregledala, da v zvezi z maroškim zakonom, ki sicer res prepoveduje mučenje in nečloveško ravnanje, sankcije za kršitve grozijo le vladnim uslužbencem in da so tradicionalni umori iz časti še vedno tolerirani. Četudi drži, da ženske bremeni strožja presoja glede čistosti pred poroko, vendar v konkretni zadevi ne gre za vprašanje o tožnikovi spolnosti pred poroko, ampak gre za hčerko tožnikovega strica in dobrotnika. Če bi šlo za spolnost s katerokoli drugo žensko, tožnik najverjetneje ne bi imel razloga za zaskrbljenost. Ker je tožnikova družina socialno šibkejša od stričeve, je težava tudi v dojemanju stričeve družine, da hčerke očitno ne želi zaupati v družino tožnikovega očeta. Tako se po mnenju tožnika izkaže umor iz časti kot logična in verjetna posledica navedenih stališč. Tožnik meni, da je s tem zatrjeval preganjanje s strani civilne skupine. Dodatno tožnik še navaja, da ni razumel vsebine brošure z informacijami o postopku in pravicah ter obveznostih prosilca, kar naj bi izhajalo tudi iz njegove prošnje. Ker ima tožnik opravljenih le 6 razredov osnovne šole tudi meni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti še dodatno raziskati dejansko stanje glede tožnikove zgodbe, ki je po njegovem mnenju legitimna in verjetna, opredelitev tožene stranke, da spolni odnosi izven zakonske zveze v Maroku niso kaznivi, pa naj bi bila zmotna. V tožbi ob povzemanju delov šestih preučenih informacij in člankov o Maroku omenja nedavni umor z obglavljenjem dveh turistk zaradi neprimernega in nedostojnega vedenja, čeprav je Maroko sicer turistična država. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in ugodi tožnikovi prošnji, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Tožena stranka je po pozivu sodišča predložila upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem zavrača tožbene argumente in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato pri njej vztraja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 16. Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, opredeljeni z navedbami prosilca za mednarodno zaščito, v konkretnem primeru tožnika, o čemer se je že večkrat enako izreklo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi št. I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom, tožnik pa je bil, kot je razvidno iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, v postopku večkrat ustno in tudi s pisno seznanjen s pravicami in obveznostmi prosilca za mednarodno zaščito, ne nazadnje pa tudi s strani PIC, ki je tožnika v upravnem postopku tudi zastopal in ga o tem tudi ustno informiral že pred vložitvijo prošnje na predpisanem obrazcu 26. 7. 2019 med 8.45h in 9.30h v prostorih ZPKZ C. 17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je tožnik tudi po presoji sodišča le pavšalno navajal, da je v izvorni državi ogrožen s strani strica, ki je nasprotoval poroki tožnika s svojo hčerko, pri čemer sodišče ne more spregledati, da je tožnik v svoji lastnoročno podpisani prošnji za azil v Sloveniji z dne 7. 6. 2019 v tej zvezi drugače navajal, in sicer, da je bil v Maroku že poročen in da so ženo ubili njeni starši, ker niso odobravali njune poroke. Nobena od njegovih trditev pa tudi ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ekonomske ali socialne diskriminacije oz. ravnanj, ki so primeroma našteti v Priročniku UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca1. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek o nepravilnosti zaključka tožene stranke, da ni podana splošna verodostojnost tožnika.

18. Tožena stranka je tudi podrobno analizirala številne informacije o izvorni državi in na tej podlagi ugotovila, da so t.i. umori iz časti sicer možni, vendar pa so usmerjeni predvsem na ženske in zgolj izjemoma na moškega. Tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ugovarja le posplošeno, zaradi česar s tem povezan tožbeni ugovor ni utemeljen.

19. Tožnik odločitve tožene stranke v zvezi s subsidiarno zaščito ni obrazloženo izpodbijal. Razen okoliščin, ki jih je tožena stranka presojala že v okviru preizkusa tožnikove upravičenosti do statusa begunca, namreč ni zatrjeval nobenih drugih dejstev, ki bi lahko predstavljala podlago za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka se je posledično pri presoji upravičenosti priznanja subsidiarne zaščite utemeljeno oprla na svoje ugotovitve, ki jih je oblikovala že pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca. Izpodbijana odločba je zato tudi v tem delu zakonita.

20. Sodišče še pripominja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Kraljevina Maroko na podlagi Odloka Vlade Republike Slovenije varna izvorna država. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kaznovanja ali ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). S tako opredelitvijo je določena izpodbojna pravna domneva, zoper katero je mogoč nasproten dokaz, saj lahko prosilec izkaže, da navedena država zanj zaradi njegovih posebnih okoliščin ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Tožena stranka je ugotovila, da tožnik takšnih okoliščin ni izkazal, tožba pa te ugotovitve konkretizirano ne izpodbija.

21. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnik je sicer predlagal opravo glavne obravnave z lastnim zaslišanjem in vpogledom v sodno prakso ter pojasnila PIC s podrobno oceno stanja v Maroku ter dveh člankov na svetovnem spletu, pri čemer dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem pa tudi ni z ničemer utemeljil, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le dokazna ocena tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev, Ženeva, 1992.