Jedro

V pravdnem postopku izvedeno materialnoprocesno vodstvo je tisto novo bistveno dejstvo, ki utemeljuje drugačno, novo uveljavljano dejansko stanje v novem predlogu dolžnika za odlog izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba odloži do konca pravdnega postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 1360/2021 (I. točka izreka sklepa) in da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je dolžnikov predlog za odlog izvršbe treba zavreči, ker je v njem zatrjeval popolnoma iste razloge in dejansko podlago, kot že v predlogu za odlog z dne 26. 10. 2021. Sodišče prve stopnje do teh upnikovih trditev sploh ni opredelilo in se z dopustnostjo ponovnega predloga sodišče sploh ni ukvarjalo. Dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni zatrjeval, da bo s prodajo nepremičnine izgubil svoj dom in je sodišče popolno zmotno sprejelo svojo odločitev na podlagi dejstva, ki ga dolžnik sploh ne zatrjuje. Dolžnik z ničemer dodatno ne utemeljuje, da bi prodaja nepremičnine nepovratno in izjemno posegla v njegov položaj in v položaj morebitnih družinskih članov. Realizacija izvršbe sama ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z 71. členom ZIZ. Sklep VSL II Ip 1536/2022, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, še ni javno dostopen, zato upnik težko komentira argumentacijo sodišča, ki se sklicuje na prakso, dostopno samo sodišču. Sodna praksa pa v Republiki Sloveniji niti ni formalni vir prava. Sklepa v tem delu tako tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče v sklepu na dveh mestih tudi diametralno nasprotno pojmuje standard uspeha v pravdi. V 13. točki obrazložitve namreč navaja, da je standard verjetnosti podan, če so razlogi, ki govorijo v prid nekega dejstva močnejši, kot razlogi, ki govorijo proti, v 15. točki pa navaja, da za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da tožbeni zahtevek zaradi neveljavnosti pogodb in prenehanja hipotek ni očitno neutemeljen. Sodišče verjetnost utemelji na slednjem izhodišču, ni pa jasno, zakaj prej govori o standardu presoje, ki zahteva bolj poglobljeno obrazložitev. Navedeno vzbuja dvom v verodostojnost sklepa in nakazuje na napačno uporabo materialnega prava. Če je pravilno drugo stališče, je sklicevanje na odločbo VSRS irelevantno in bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi že prvemu predlogu za odlog izvršbe. Upnik je že večkrat opozoril, da ne gre vleči vzporednic med različnimi postopki zoper različne dolžnike, in ni pričakoval take generalizacije sodišča. Dolžnik toži na ničnost notarskega zapisa in ne na izdajo izbrisnih dovoljenj, zato je sklicevanje sodišča na sodbo VSRS irelevantno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V uvodu izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje kot upnika navedlo še izbrisano DUTB d.d., vendar pa je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa že pravnomočno, s sklepom z dne 14. 4. 2023, odločilo o vstopu novega upnika SDH d.d. kot univerzalnega pravnega naslednika v dani postopek. Višje sodišče ocenjuje, da je navedba izbrisanega prvotnega upnika v uvodu le posledica pisne pomote, ki jo sodišče prve stopnje lahko popravi s popravnim sklepom.

7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje predlog dolžnika za odlog moralo zavreči, ker naj bi enak predlog za odlog izvršbe sodišče prve stopnje v tej zadevi že pravnomočno zavrnilo. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je v predlogu za odlog izvršbe z dne 26. 10. 2022 dolžnik uveljavljal, da je vložil tožbo na ničnost pogodbe iz notarskega zapisa in na prenehanje (izbris) hipoteke, v obravnavanem predlogu pa je uveljavljal, da se je v pravdnem postopku na naroku 21. 9. 2022 dogovoril za predlagano poravnavo z upnikom (prav tako pa, da je bil Vladi Republike Slovenije poslan predlog, da kot skupščina DUTB sprejme sklep, s katerim bi DUTB kot upniku v postopku odredila odlog vseh izvršb, ki so povezane z tožečimi strankami, do pravnomočne tožbe, ki so jo tožeče stranke vložile). Novemu predlogu je dolžnik med drugim priložil zapisnik o pripravljalnem naroku in 1. naroku za glavno obravnavo, iz katerega izhaja bistveno novo dejansko stanje, ki upravičuje tako različnost kot utemeljenost dolžnikovega novega predloga za odlog izvršbe, o čemer se bo višje sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju. Trditvena in dokazna podlaga obeh predlogov za odlog izvršbe sta tako različni, da gre pri obravnavanem predlogu za odlog izvršbe za predlog iz razloga novih dejstev in kaj dolžnik v njem navaja, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo takoj v 2. točki obrazložitve. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zakaj vsebinsko obravnava nov, drugačen, predlog za odlog izvršbe in tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Višje sodišče dalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni pravno pomembno, da se dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni skliceval, da gre pri sporni nepremičnini za njegov dom. V zvezi z zakonsko predpisanim pogojem verjetnega izkaza nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe, ki mora biti večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, se je sodna praksa že pred spremembo ZIZ-M (ta velja od 27. 3. 2021) postavila na stališče, da v primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja le škodo, ki predstavlja _redne posledice izvršbe_, izguba zastavljenega premoženja v izvršilnem postopku predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. V takem primeru zato presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Podobno skladno s petim odstavkom 74. člena ZIZ sodišče izvršbe ne odloži, če iz trditev dolžnika in izvršilnega naslova očitno izhaja, da dolžnik nima izgledov za uspeh v pravdi. Za hipotekarnega dolžnika ima analogen učinek ugotovitvi ničnosti notarskega zapisa - izvršilnega naslova - sodba, ki upniku naloži izdajo izbrisnega dovoljenja. Povedano drugače, sodišče v primeru vložene tožbe iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ lahko ugotovi verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zaradi realizacije izvršbe, če je verjetno izkazano, da bo dolžnik v pravdnem postopku uspel (primerjaj sklepe VSL I Ip 121/2018, VSM I Ip 817/2017, VSL II Ip 2629/2017, VSM I Ip 481/2018-2, VSL II Ip 392/2020 in VSL I Ip 1493/2020, enako Vukasnović I. v: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2018, ki meni, da bi sodišče moralo odrediti odlog izvršbe, ko bi tožnik izkazal verjeten uspeh v pravdi). Zadostuje torej realizacija izvršbe in ni potrebno, da gre za izvršbo na dolžnikov dom.

9. Neutemeljeno se upnik sklicuje na to, da sklepa ne more preizkusiti, ker sklep II Ip 1536/2022 ni objavljen, saj je bil v tej zadevi Višjega sodišča v Ljubljani prav on sam udeležen kot stranka oziroma kot upnik izvršilnega postopka, zato mu sklep ne more biti neznan. Sodna praksa sicer res ni formalni pravni vir, vendar pa v primeru, da gre za utrjeno sodno prakso, sodišča zavezujejo materialnopravna stališča, sprejeta v takšni usklajeni sodni praksi, in sicer v okviru spoštovanja načela enakosti iz 14. člena Ustave. Odstop od take sodne prakse bi pomenil kršitev temeljnega ustavnega načela enake obravnave pred zakonom. Na tem mestu višje sodišče zato odgovarja tudi na pritožbene očitke, da gre za generalizacijo, saj so sodišča dolžna enako obravnavati vse osebe, ki so v enakem pravnem položaju. Več kot evidentno je, da v zadevah "A." nastopajo osebe, ki so v bistveno enakem pravnem položaju, saj obveznosti vseh dolžnikov izhajajo iz istega (!) temeljnega obveznostnega razmerja.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer res nekoliko po nepotrebnem omenilo pravno stališče, ki se nanaša na položaj, ko gre za temeljno razmerje med upnikom in dolžnikom kot _potrošnikom_, ko je presoja možnosti uspeha v pravdi res še manj stroga, kot je to potrebno v obravnavanem primeru (v takih primerih zadostuje, da tožbeni zahtevek zaradi neveljavnosti pogodb in prenehanja hipotek ni očitno neutemeljen, glej 3. točko drugega odstavka 71 in peti odstavek 74. člena ZIZ). Kot v pritožbi ugotavlja tudi sam upnik, pa je presoja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu vendarle širša, zato je iz njega moč razbrati, da je sodišče odločalo na podlagi standarda verjetnosti, po katerem je verjetnost podana, če so razlogi, ki govorijo v prid nekega dejstva močnejši kot razlogi, ki govorijo proti. Upnik je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje tako očitno razumel in ga je lahko preizkusil, kar izhaja prav iz njegovih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je po presoji višjega sodišča pravilno ugotovilo, da je dolžnik izkazal verjetnost uspeha v pravdi, saj je v tožbi _kot bistveno_ trdil, da je bilo tožečim strankam obljubljeno, da bodo prejele bremen proste nepremičnine in da se bodo bremena bank brisala, kar je dokazoval z dokaznim predlogom za zaslišanje vseh tožečih strank, iz odločitve Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. II Ips 8/2020 z dne 12.6.2020 (prav tako izdani v enih od zadev v zvezi z "A."), pa izhaja, da so dogovori o razbremenitvi nepremičnin veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno.

11. Končno pa višje sodišče ugotavlja, da sicer drži, da je dolžnik skupaj s sotožniki vložil tožbo zaradi neveljavnosti pogodb in prenehanja hipoteke, vendar pa je za ugotovitev verjetnosti uspeha v pravdi dovolj, da so v njej kot pravno pomembno uveljavljali, da jim je upnikov pravni prednik obljubil izdajo izbrisnih dovoljenj, in sicer v povezavi z nadaljnjim postopanjem pravdnega sodišča. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in 1. naroku za glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1360/2021 z dne 21. 9. 2022 namreč izhaja, da je pravdno sodišče po vložitvi tožbe izvedlo materialnoprocesno vodstvo in tožnike opozorilo na nesklepčnost njihovega tožbenega zahtevka, narok za glavno obravnavo pa zaradi izjave o teh stališčih prestavilo. Glede na to, da je dolžnik kot eden od tožnikov seznanjen z zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2020, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo pravno stališče, da so dogovori o razbremenitvi nepremičnin veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno, je logično pričakovano, da je (oziroma bo) tožbeni zahtevek ustrezno spremenil. Da temu ni tako, upnik niti ne zatrjuje. Hkrati je v pravdnem postopku izvedeno materialnoprocesno vodstvo tisto novo bistveno dejstvo, ki utemeljuje drugačno, novo uveljavljano dejansko stanje v novem predlogu dolžnika za odlog izvršbe.

12. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).