Jedro

V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka obračuna razliko med regresom za letni dopust, do katerega je bila upravičena skladno s 30. členom KP tožene stranke ter dejansko obračunanim regresom v letih 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007, od navedenih razlik odvede davek, nato pa tožeči stranki izplača ustrezne neto zneske, obračunane od bruto zneskov razlik, ki so razvidne iz izreka sodbe (667,84 EUR za leto 2003, 753,39 EUR za leto 2004, 769,75 EUR za leto 2005, 787,75 EUR za leto 2006 TER 790,02 eur za leto 2007), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. vsakega leta, na katerega se nanaša izplačilo regresa za letni dopust (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 55,31 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je bilo o veljavnosti 30. člena KP tožene stranke že pravnomočno odločeno v kolektivnem sporu, saj je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1057/2010 z dne 12. 10. 2010 presodilo, da ta člen ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Zato je vsaka ponovna vsebinska presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti tega člena poseg v pravno varnost. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZNOIP nedopustno retroaktivno urejal način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad. Vprašanje je, ali se je ta zakon glede 13. člena sploh izvajal. Niti Ustavno sodišče niti sodišče prve stopnje pa nista preverjali, ali je ZNOIP za toženo stranko sploh veljal. Tožena stranka namreč v spornih letih 1992 in 1993 sploh ni prejemala sredstev, potrebnih za izplačilo plač, regresa za letni dopust in drugih dodatkov, iz proračuna, ampak se je financirala skoraj izključno s prispevki zavarovancev in delodajalcev. Po stališču tožeče stranke je bil namen države poseči izključno v tiste javne zavode, ki so se 60% ali več financirali s strani proračuna. V kolikor bi sodišče na podlagi teh okoliščin presodilo, da ZNOIP velja za toženo stranko, bi se moralo opredeliti o namenu 13. člena ZNOIP, iz katerega izhaja, da je bil namen ZNOIP v letu 1993 omejiti višino izplačanega regresa za letni dopust in sicer le za tiste delavce, ki so prejemali plačo najmanj v višini republiškega povprečja, delavec, ki je prejemal plačo, nižjo od republiškega povprečja, pa je bil upravičen celo do višjega zneska regresa od svoje povprečne plače in sicer do zneska v višini 100% povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. Tako ZNOIP, tudi če je veljal za toženo stranko, ni veljal za vse njene delavce. Določba 30. člena KP tožene stranke ni mogla biti nična, saj je ZNOIP dopuščal celo izplačila regresov, ki so višja od plače delavca. Ker je tožena stranka v letu 2000 objavila čistopis KP tožene stranke, je to dodaten dokaz, da je bila ta veljavna. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odmerjene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba.

S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nikakršnih nasprotij.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, izpodbijana sodba pa je tudi materialno pravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje: Ob ugotovitvi, da je bila podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke, to je KP tožene stranke, sprejeta 18. 3. 1993, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 s spremembami). Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke, po kateri delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo 1. odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s 1. odstavkom 103. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami) je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo le pet dni po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na retroaktivnost določb ZNOIP. Res je sicer, da je v 1. členu tega zakona, ki je pričel veljati 10. 3. 1993, določeno, da se z njim za čas od 1. 2. 1993 dalje določa način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi sodišče moralo prekiniti postopek zaradi morebitne protiustavnosti tega zakona. Že Ustava RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 s spremembami) v drugem odstavku 155. člena določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Določba 13. člena ZNOIP o višini regresa za letni dopust za leto 1993 pa niti ni mogla poseči v že pridobljene pravice, saj je zakon pričel veljati 10. 3. 1993, tožena stranka pa je bila regres dolžna izplačati do konca junija tekočega leta (prvi odstavek 30. člena KP tožene stranke oziroma 40. člen KPnd).

Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo navedbe o tem, da tožena stranka iz javnih sredstev ni dosegala 60 % ali več prihodkov, kar naj bi bil pogoj, da bi zanjo lahko veljale določbe ZNOIP. Tretja alineja 2. člena ZNOIP namreč določa, da se za pravne osebe iz prejšnjega člena štejejo javni zavodi in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegle 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev. Vprašanje, za katere subjekte zakon velja, je sicer vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je odgovor na to vprašanje odvisen od dejstev, ki bi jih stranke morale pravočasno zatrjevati. V kolikor je tožnica menila, da ZNOIP za toženo stranko ne velja, ker ta po zadnjem letnem obračunu najmanj 60 % prihodkov ni dosegla iz javnih sredstev, bi to morala pravočasno zatrjevati, najkasneje na naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storila.

Pravno zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da določba 30. člena KP tožene stranke ni nična zato, ker je drugi odstavek 13. člena ZNOIP tistim delavcem, ki so prejemali nižjo plačo od republiškega povprečja, omogočal celo višji regres za letni dopust, kot pa je bil predviden v KP tožene stranke. Določba KP tožene stranke o tem, da vsakemu delavcu pripada regres za letni dopust v višini njegove plače v mesecu pred izplačilom, je namreč nična zato, ker je v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP, po kateri se regres izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Izjema, ki je predvidena v drugem odstavku 13. člena ZNOIP, pomeni le, da te omejitve ni bilo potrebno upoštevati pri tistih delavcih, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem, sicer pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je določba 30. člena KP tožene stranke nična iz zgoraj navedenih razlogov.

Res je sicer, da je bil s sodbo in sklepom X Pdp 1057/2010 zavrnjen zahtevek tožene stranke za ugotovitev ničnosti določbe 30. člena KP tožene stranke. Vendar navedena odločba ne pomeni, da sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu glede vprašanja ničnosti sporne določbe KP tožene stranke, kot predhodnem vprašanju pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v regresu, ne bi moglo zavzeti drugačnega pravnega stališča, ob upoštevanju odločitve Ustavnega sodišča v podobnem individualnem delovnem sporu (odločba Up-388/10 in nasl. z dne 8. 11. 2012), ki jo je pri svoji odločitvi upoštevalo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Le v primeru novega predloga za odločitev v kolektivnem delovnem sporu glede ničnosti sporne določbe KP tožene stranke, bi sodišče prve stopnje tak predlog moralo zavreči, ker je o njem že pravnomočno odločeno. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na poseg v pravno varnost, saj je tožnica tožbo vložila več kot dve leti pred odločitvijo pritožbenega sodišča v citiranem kolektivnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo ter ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh pravilno odločilo o stroških postopka, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.