Jedro

Ker postopek izvršbe v konkretnem primeru še ni bil zaključen, je pravilno pritožbeno stališče, da je drugotožena stranka (primarna organizacija za plačilni promet) ravnala pravilno s tem, ko je – tudi po navodilu izvršilnega sodišča – zarubljena sredstva zadržala na dolžnikovem računu in jih ni izplačala v korist tožeče stranke (upnika).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po katerem je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati znesek 14.673,36 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska dne 26. 10. 2007 dalje do plačila z a v r n e; - v izpodbijani 5. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 252,59 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 983,34 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo drugotoženi stranki plačilo zneska 14.673,36 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka) ter prvotoženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.673,36 € za čas od dne 17. 10. 2007 do 26. 10. 2007 (2. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v roku 15 dni od prejema sodbe v višini 245,09 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (4. točka izreka). Drugotoženi stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni od prejema sodbe v višini 1.035,78 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (5. točka izreka).

Drugotožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo (smiselno zoper zanjo obsodilni del (1. in 5. točka izreka sodbe)). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne in tožeči stranki naloži plačilo sodnih stroškov. Priglasila je stroške takse za pritožbo in poštnino.

Pritožba je bila vročena tožeči in prvotoženi stranki. Odgovorov na pritožbo nista vložili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in drugotoženi stranki naložilo plačilo zneska 14.673,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Zaključilo je, da je drugotožena stranka ravnala v nasprotju s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. Ig 191/2007 s tem, ko je znesek, ki ji ga je prvotožena stranka nakazala na dolžnikov račun dne 26. 10. 2007, zadržala na dolžnikovem računu zaradi učinkov prisilne poravnave nad dolžnikom A. d.o.o. Menilo je, da je bila za ta znesek izvršba že končana, postopek prisilne poravnave, ki se je pričel nad dolžnikom tožeče stranke dne 18. 10. 2007, pa v tem delu ni imel učinka prekinitve izvršbe. Pritožbeno sodišče se s tako razlago materialnega prava ne strinja.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. Ig 07/00191 ostal v veljavi za znesek 47.988,78 EUR s pripadki ter dovoljeval izvršbo na sredstva na dolžnikovih bančnih računih. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 17. 09. 2007 in bil prvotoženi stranki vročen 02. 10. 2007, drugotoženi stranki pa 01. 10. 2007. V tem obdobju dolžnik ni imel zadostnih sredstev na bančnih računih za pokritje celotnega zneska po izvršilnem sklepu, zato sta banki (prvo in drugotožena stranka) sproti zarubili prilive na bančnih računih dolžnika. Od vseh prilivov na dolžnikove račune je ostal v predmetnem postopku sporen le še priliv v višini 14.673,36 EUR, ki ga je prvotožena stranka zarubila na dolžnikovem računu dne 17. 10. 2007 ter skladno s 145. členom Zakona o izvršbi (v nadaljevanju ZIZ) nakazala drugotoženi stranki dne 26. 10. 2007. Dne 18. 10. 2007 je bil nad dolžnikom tožeče stranke začet postopek prisilne poravnave, o čemer je bila drugotožena stranka obveščena najprej z obvestilom upravitelja postopka prisilne poravnave dne 25. 10. 2007, nato pa še s sklepom o prekinitvi izvršbe z dnem 18. 10. 2007, ki ga je drugotožena stranka prejela 26. 10. 2007. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je 17. 10. 2007, s tem ko je prvotožena stranka v korist upnika (tožeče stranke) zarubila sredstva v višini 14.673,36 EUR, tožeča stranka dobila neposredno terjatev do prvotožene stranke in kasneje, dne 26. 10. 2007 tudi terjatev do drugotožene stranke. Po razlagi sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 17. 10. 2007 (dan rubeža zneska 14.673,36 EUR) prejela neposredno terjatev do prvotožene stranke zato, ker je bil sklep o izvršbi že pravnomočen in poslan prvotoženi stranki (enako za drugotoženo stranko, ki je sredstva prejela 26. 10. 2007), vsa izvršilna dejanja pa so bila s tem že opravljena. Sodišče prve stopnje je določilo 3. odstavka 138. člena ZIZ razlagalo skupaj z 136. členom ZIZ tako, da je bila izvršba na dolžnikova sredstva pri organizaciji za plačilni promet z rubežem in prenosom terjatev že končana, ker ima v primeru te vrste izvršbe že sklep o izvršbi učinek sklepa o rubežu in sklepa o prenosu terjatve v izterjavo. Poplačilo upnika pa ne predstavlja izvršilnega dejanja. Pritožba pravilno opozarja, da tako stališče ni pravilno.

ZIZ v 136. členu določa, da se za izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, uporabljajo določbe o izvršbi na denarno terjatev, če zakon ne določa drugače. Določbe o izvršbi na denarno terjatev tako ne pridejo v poštev, kadar ZIZ vsebuje posebna določila za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in ena od takih določb je 1. odstavek 138. člena ZIZ, po katerem sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Iz samega besedila zakona izhaja, da je eno od izvršilnih dejanj pri izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet izplačilo upniku. V konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati tudi določbo 145. člena ZIZ, ki ureja izvršbo na več dolžnikovih računov po kateri v primeru, da če upnik navede ali če sodišče na upnikov predlog ugotovi, da ima dolžnik več računov pri različnih organizacijah za plačilni promet, in je izvršba dovoljena na vsa denarna sredstva [tudi v konkretnem primeru] sodišče pošlje sklep o izvršbi vsem organizacijam za plačilni promet, ki morajo dolžnikova denarna sredstva zarubiti do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi ter jih takoj prenesti na račun dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, ki je v sklepu o izvršbi navedena prva (primarna organizacija za plačilni promet). Organizacije za plačilni promet pri tem ravnajo smiselno po določbah prejšnjih členov tega poglavja. V danem primeru je sekundarna banka (prvotožena stranka) zarubila sporni znesek 14.673,36 EUR dne 17. 10. 2007 in ga dne 26. 10. 2007 prenesla na račun primarne banke (drugotožene stranke). Upoštevajoč razlago 1. odstavka 138. člena ZIZ, ki kot izvršilno dejanje določa tudi izplačilo upniku, se predmetna izvršba za znesek 14.673,36 EUR ni končala že 17. 10. 2007, s tem pa je imel 18. 10. 2007 začet postopek prisilne poravnave učinek prekinitve izvršbe tudi za znesek 14.673,36 EUR (2. odstavek 36. člena Zakona o postopku prisilne poravnave in likvidacije (v nadaljevanju ZPPSL)).

ZPPSL je v 3. odstavku 36. člena določal, da se prvi in drugi odstavek [(1) Od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje. (2) Izvršbe iz prvega odstavka tega člena, ki že tečejo, se prekinejo.] ne nanašata na izločitvene upnike in ne na tiste ločitvene upnike, ki so dobili pravico do ločenega poplačila z izvršbo zaradi poplačila ali zavarovanja prej kot v zadnjih dveh mesecih pred začetkom postopka prisilne poravnave. Drugotožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb ZPPSL, ki so v primeru začetega postopka prisilne poravnave v razmerju do določb ZIZ lex specialis. Tožeča stranka namreč ni dokazala,da je pridobila v izvršilnem postopku ločitveno pravico v roku, ki bi utemeljeval nadaljevanje izvršbe na podlagi 3. odstavka 36. člena ZPPSL.

Ker torej postopek izvršbe v konkretnem primeru še ni bil zaključen, je pravilno pritožbeno stališče, da je drugotožena stranka (primarna organizacija za plačilni promet) ravnala pravilno s tem, ko je – tudi po navodilu izvršilnega sodišča – zarubljena sredstva zadržala na dolžnikovem računu in jih ni izplačala v korist tožeče stranke (upnika). V takem ravnanju drugotožene stranke ni prepoznati protipravnosti ravnanja (147. člen ZIZ ter smiselno 6. člen Obligacijskega Zakonika), prav tako pa je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dne 26. 10. 2007 pridobila neposredno terjatev za znesek 14.673,36 EUR do drugotožene stranke, napačno.

Med pravdnima strankama dejstva v postopku niso bila sporna, sporne so bile le pravne posledice tako ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugodilo pritožbi drugotožene stranke, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko tudi v preostalem delu (za znesek 14.673,36 EUR) zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je drugotožena stranka v pravdi uspela v celoti, ji mora tožeča stranka v celoti povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je drugotoženi stranki že odmerilo pravdne stroške, v skupni višini 252,59 EUR. Ker se drugotožena stranka zoper tako odmero ni konkretno pritoževala, je pritožbeno sodišče na novo upoštevalo le uspeh drugotožene stranke v pravdi, ki je sedaj uspela 100 %. Tožeča stranka je tako dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 252,59 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je drugotožena stranka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožeča stranka dolžna povrniti še stroške sodne takse za pritožbo (980,34 EUR) ter stroške poštnine (3,00 EUR). Tožeča stranka je tako dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 983,34 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.