Jedro

Ker sodba kljub nasprotujočima stališčema strank nima razlogov o tem, kdaj je toženec prišel v zamudo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje - se spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek glavnice za junij 2011 80,00 EUR nadomesti z zneskom 52,24 EUR, znesek za junij 2013 49,65 EUR se nadomesti z zneskom 39,23 EUR, znesek za avgust 2013 58,36 EUR se nadomesti z zneskom 48,36 EUR, znesek za september 2013 119,32 EUR se nadomesti z zneskom 32,45 EUR, znesek za julij 2014 53,74 EUR pa se nadomesti z zneskom 44,58 EUR, - se razveljavi glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v II. točki izreka, ter v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), ugodilo zahtevku za plačilo uporabnine v višini posameznih mesečno zapadlih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče ni obrazložilo višine tožbenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ves čas je trdil, da računov, na katere se nanaša tožba, ne pozna, tožnico pa je pozival k njihovi predložitvi. Bančni izpiski tožnice ne dokazujejo, da se plačila nanašajo na uporabo stavbe na naslovu ..., predvsem pa ni mogoče ugotoviti, kaj konkretno je tožnica plačala. Zakaj ni sledilo ugovoru toženca, da višine vtoževanih računov ni mogoče preveriti s plačilnimi listami, sodišče ni obrazložilo. Iz tega razloga sodbe v navedenem delu ni mogoče preizkusiti, prav tako ni mogoč preizkus višine zahtevka, dejansko stanje pa je ugotovljeno zmotno. Glede zakonskih zamudnih obresti tožnica ni podala trditev, toženec pa je ugovarjal, da se je z zahtevkom seznanil šele s prejemom tožbe. Ker sodišče odločitve glede zakonskih zamudnih obresti ni obrazložilo, preizkus sodbe tudi v tem delu ni mogoč. Prav tako se sodišče ni opredelilo do njegove trditve, da je zahtevek iz naslova stroškov zavarovanja neutemeljen. Ta strošek bremeni lastnika nepremičnine, ne pa njenega uporabnika. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je posledično napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženec od razveze zakonske zveze s tožnico, tj. od maja 2011 do avgusta 2014 bival v hiši v tožničini lasti brez pravnega naslova in da v tem obdobju ni plačeval stanovanjskih stroškov.

6. Zaključek o višini stanovanjskih stroškov temelji na bančnih izpiskih s tožničinega računa, kopijah položnic in računov ter tožničini izpovedbi o načinu izračuna toženčevega deleža. Pritožbeni očitek, da odločitev v tem delu ni obrazložena, ni utemeljen. Pritožba pa tudi ne vzbuja dvoma v pravilnost teh ugotovitev. Upoštevaje načelo proste dokazne presoje (8. člen ZPP) stranka pri izbiri dokaznih sredstev za dokazovanje svojih trditev ni omejena, sodišče pa je pri oceni dokazne vrednosti posameznih dokazov prosto in ni vezano s pravili, ki bi vnaprej določala dokazno vrednost izvedenih dokazov. Glede na to, da je tožnica določno opredelila posamezne vrste stroškov po posameznih mesecih, v sodbi pa je ugotovljena skladnost navedb z dejanskimi plačili, kot izhaja iz izpiskov s tožničinega računa, deloma pa tudi s predloženimi računi, toženec ne more vzbuditi dvoma s pavšalno trditvijo, da bi bil zadosten dokaz le račun. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je navedeno zadostovalo za dokazanost trditev o plačilih in njihovi višini, za način delitve stroškov pa dokaz z zaslišanjem tožnice. Ker toženec pomisleka, da bi se plačila lahko nanašala na kaj drugega, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, nanj ni bil potreben odgovor niti v izpodbijani sodbi niti s strani pritožbenega sodišča. 7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da zahtevek ni utemeljen v delu, v katerem se nanaša na strošek zavarovanja nepremičnine. Gre za strošek, ki ni pogojen z uporabo stvari, in bremeni lastnika, ne pa uporabnika nepremičnine. Ker iz ugotovitev sodbe izhaja, kateri del vtoževanih terjatev se nanaša na zavarovanje, je bila podana podlaga za njeno spremembo. Upoštevaje obrazložitev sodbe gre za zneske 27,76 EUR za junij 2011, 10,42 EUR za junij 2013, 10,00 EUR za avgust 2013, 86,87 EUR za september 2013 ter 9,16 EUR za julij 2014. 8. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti (299. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožnica je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računov stanovanjskih stroškov. Iz njenih trditev izhaja, da se je toženec že ves čas razveznega postopka zavedal svoje dolžnosti izselitve iz stanovanja (list. št. 23), kar vsebuje tudi trditev, da je bil toženec v vtoževanem obdobju nedobroverni posestnik stvari. Toženec je trditvam tožnice oporekal, češ da se je z višino stroškov seznanil šele z njeno vlogo z dne 5. 4. 2013 ter da ga tožnica prej ni pozvala k plačilu in zato pred tem ni mogel priti v zamudo.

9. Nedobroverni posestnik stvari je v skladu s prvim odstavkom 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 198. členom OZ dolžan lastniku vrniti vse koristi, ki jih je imel od uporabe stvari od dneva pridobitve. Nepošten pridobitelj je na podlagi 193. člena OZ dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Upoštevaje navedene zakonske določbe bi utemeljenost toženčevega ugovora mogla utemeljevati drugačno odločitev o pričetku teka zamudnih obresti, v sodbi pa o tem ni razlogov. Člen 378 OZ, na katerega se sklicuje sodba, daje podlago le za zaključek o obstoju obveznosti plačila zamudnih obresti, če je toženec v zamudi, ne pa tudi za zaključek, kdaj je prišel v zamudo. Ker sodbe zaradi pomanjkanja razlogov v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane kršitve materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je treba preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je zneske glavnice 80,00 EUR znižalo na 52,24 EUR (junij 2011), 49,65 EUR na 39,23 EUR (junij 2013), 58,36 EUR na 48,36 EUR (avgust 2013), 119,32 EUR na 32,45 EUR (september 2013) in 53,74 EUR na 44,58 EUR (julij 2014)(peta alineja 358. člena ZPP), glede teka zakonskih zamudnih obresti pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker bo odločitev temeljila tudi na neposredno izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje že izvedlo, bo postopek pred tem sodiščem zaključen hitreje in z manj stroški, kot če bi o spornem vprašanju odločilo pritožbeno sodišče. Sodišče naj v novem sojenju najprej oceni, ali je izvedba obravnave sploh potrebna, v nasprotnem primeru pa naj (po vročitvi te odločbe in primernem roku za izjavo) le ponovno izdela sodbo, v kateri naj obrazloženo odloči, kdaj je toženec prišel v zamudo s plačilom vtoževanih terjatev.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.