Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, do katere so upravičeni posredni oškodovanci, pomeni enotno obliko nepremoženjske škode zaradi smrti bližnjega. Obsega oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prikrajšanj na nepremoženjskem področju, nastalo zaradi smrti bližnjega. Le izjemoma, če prizadetost posrednega oškodovanca preraste v novo, samostojno obliko škode, ki je ni mogoče umestiti v sklop prizadetosti ob takem škodnem dogodku, se dopušča še posebno odškodnino na podlagi 179. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I. izreka dosojeni znesek: „16.000,00 EUR“ zviša na: „19.000,00 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem preostalem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnjega. Toženi stranki je naložilo v plačilo 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2013 naprej, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je korektno povzelo tožbene navedbe in ugotovilo, da gre pri tožnici za močno podoživljanje stresnega dogodka. Življenje se ji je povsem spremenilo. Postala je invalid III. kategorije, oziroma zdaj že invalid II. kategorije. Upravičena je do višje odškodnine. Že v primeru VS 0014064 Vrhovnega sodišča RS z dne 16.12.2010, na katerega se sklicuje sodišče, je bilo dosojeno 19 povprečnih plač. Ostale odločbe, ki jih navaja sodišče, glede na posledice niso primerljive s škodo pritožnice. Predlaga, naj ji pritožbeno sodišče prizna 40 povprečnih plač. Prav tako naj ji prisodi še odškodnino za telesne bolečine in strah, saj je sklicevanje na sodno prakso iz leta 1984 neustrezno.

Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Ocenjuje, da je dosojena odškodnina previsoka in ne prenizka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče je o vtoževani odškodnini za nepremoženjsko škodo tožnice zaradi smrti sina pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil 179., 180. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo. Upoštevalo je pravno relevantna dejstva, navedena v tožbi. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pravilno štelo, da jih priznava. Tako je ugotovilo: - da je tožničin sin umrl 10.11.2006 zaradi posledic strelne poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec, - da je bil zaradi tega toženec pravnomočno obsojen s kazensko sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.10.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 18/2009 z dne 16.4.2009, med drugim zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, - da tožnica zaradi sinove smrti dalj časa trpi duševne bolečine, ki so medicinsko dokumentirane in da se zaradi nasilne sinove smrti že od novembra 2006 zdravi pri psihiatru zaradi posttravmatske stresne motnje, - da se njeno stanje kljub ustrezni terapiji ne izboljšuje, ampak se poglablja in postaja kronično, - da je bila zaradi navedene bolezni z odločitvijo ZPIZ z dne 12.4.2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu čistilke s krajšim – 4-urnim delovnim časom.

Ocenilo je, da gre za sorazmerno hud primer. Upoštevaje dosojene odškodnine v sodni praksi, ki jo je navedlo (gre za razpon od 6 do 23 povprečnih plač v RS) je tožnici dosodilo 16.000,00 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo približno 16 povprečnih plač v Republiki Sloveniji (april 2013: 923,16 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer za razliko do vtoževane višine 40.000,0 EUR za duševne bolečine za smrt bližnjega ter v celoti za telesne bolečine (15.000,00 EUR) in za sekundarni strah tožnice (5.000,00 EUR).

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom in odločitvi v točki 10 sodbe, da tožbena trditvena podlaga ni zadoščala za odmero odškodnine zaradi telesnih bolečin in sekundarnega strahu tožnice na podlagi 179. člena OZ. Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, do katere so upravičeni posredni oškodovanci na podlagi 180. člena OZ, pomeni enotno obliko nepremoženjske škode zaradi smrti bližnjega. Obsega oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prikrajšanj na nepremoženjskem področju, nastalo zaradi smrti bližnjega. Le izjemoma, če prizadetost posrednega oškodovanca preraste v novo, samostojno obliko škode, ki je ni mogoče umestiti v sklop prizadetosti ob takem škodnem dogodku, sodna praksa dopušča še posebno odškodnino na podlagi 179. člena OZ. Navedb o trajni in bodoči lastni škodi tožnice iz naslova telesnih bolečin in sekundarnega strahu, ki bi utemeljevale postavljena samostojna zahtevka za ti dve obliki škode, pri tožnici v tožbi ni bilo. Zato je tožbeni zahtevek v tem delu po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen.

Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da je glede na ugotovljene okoliščine primera delno zmotno uporabljeno materialno pravo pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine ob smrti bližnjega na podlagi 180. člena OZ. Za ugotovljeno hujšo prizadetost tožnice zaradi izgube sina v nasilnih okoliščinah, ki še po sedmih letih od škodnega dogodka terja psihiatrično zdravljenje z jemanjem zdravil in močno vpliva na tožničino življenje v partnerskem odnosu, v socialni komunikaciji z družino in drugimi osebami in na njeno delazmožnost, je dosojena odškodnina v višini 16 plač nekoliko prenizka. Sledi sicer povprečno dosojenim odškodninam za tovrstne primere v sodni praksi. Vendar pa so odškodnine za primere, ki terjajo zdravljenje, psihiatrično oskrbo in jemanje zdravil v daljšem časovnem obdobju, tudi višje (vse do 30 povprečnih plač za najhujše primere: primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 568/2006, II Dor 245/2012, II Ips 294/2000, II Ips 102/2003, II Ips 412/1993). Konkretno ugotovljene okoliščine na strani pritožnice tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zato utemeljujejo zvišanje odškodnine, in sicer na 19.000,00 EUR. Gre za primerljivo odškodnino s primerom II Ips 220/109, ki ga je sodišče prve stopnje sicer omenilo, a ga pri končni odločitvi, kot pravilno opozarja pritožba, ni upoštevalo.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP dosojeno odškodnino zvišalo za 19.000,00 EUR. V ostalem, ko se pritožba zavzema za 40.000,00 EUR, pa je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč ne glede na globoko žalovanje tožnice in njeno prizadetost vendarle ne gre za katastrofalno škodo, ki bi utemeljevala tako visoko – izjemno odškodnino.

O stroških postopka sodišče prve stopnje ni odločalo, ker na prvi stopnji še niso bili priglašeni. Pritožnica jih ni priglasila niti v pritožbi (in sicer ne za postopek na prvi stopnji ne za postopek s pritožbo). Zato pritožbeno sodišče o stroških postopka ni odločalo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona.