Jedro

Določba prvega odstavka 34. ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganja svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 500,20 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 4. 2012. Tožnici je priznalo pravice iz delovnega razmerja do 12. 6. 2013, pri čemer je toženi stranki naložilo obračun in izplačilo plače, zmanjšane za prejeta nadomestila za primer brezposelnosti. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 18 mesečnih plač in za obračun in izplačilo plač brez upoštevanja prejetih nadomestil. Ugotovilo je, da je sicer tožena stranka dokazala slabe poslovne izide za leti 2011 in 2012, vendar pa je pri uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev tožnico obravnavala neenakopravno in nepravično. Zato je bila odpoved iz poslovnega razloga nezakonita. Tožnica je bila v času ocenjevanja s strani komisije tožene stranke od oktobra 2011 do odpovedi z dne 26. 4. 2012 pretežno v bolniškem staležu, zato ni bila deležna poštenega ocenjevanja delovne uspešnosti.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da podrobnejše pritožbeno navajanje o dnevih tožničine odsotnosti predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Natančneje opredeljuje, koliko časa je bila tožnica odsotna z dela. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti preiskovalno načelo in od tožene stranke pridobiti listine, ki bi dokazovale obseg tožničine odsotnosti v ocenjevalnem obdobju. Sodba naj bi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede ugotovitve časovnih okvirov tožničine odsotnosti z dela, kar pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, so revidentove pritožbene (sedaj tudi revizijske) navedbe o natančnih podatkih o tožničinih delovnih urah za čas od oktobra 2011 do aprila 2012 nedovoljena novota po določbah 286. in 337. člena ZPP.

8. Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so jasni in si niso v nasprotju. Pri navedbi oktobra 2010 kot začetka ocenjevalnega obdobja na peti strani sodbe gre za pisno pomoto, saj iz celotne vsebine drugostopenjske sodbe nedvomno izhaja, da je bil začetek ocenjevalnega obdobja oktober 2011, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (prvi odstavek 328. člena ZPP).

9. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pretežno odsotna z dela v času ocenjevanja delovne uspešnosti, ki se je uporabila kot kriterij za določitev presežnih delavcev. Zato je bila po presoji nižjih sodišč nepošteno obravnavana.

10. V skladu s prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Ker je revident tožnici redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, je bilo dokazno breme glede utemeljevanja razloga odpovedi na njegovi strani. Tožnica je v tožbi navajala dejstva in predlagala dokaze o tem, da je bila v času ocenjevanja njenega dela s strani revidenta pretežno odsotna z dela in da je bila zato neenakopravno obravnavana pri uporabi kriterijev za določanje presežnih delavcev. Revident je imel vse možnosti navajati in dokazovati nasprotno. Ker podrobnih porazdelitev tožničine prisotnosti ni pravočasno dokazoval, čeprav bi to glede na tožbeno trditveno podlago moral in mogel (glede na to, da je imel potrebne podatke in dokaze o tožničini prisotnosti, ki jo je kot delodajalec vodil), je bil po svoji krivdi prekludiran (286. člen, prvi odstavek 337. člena in 372. člena ZPP). Imel je tudi možnost, da na obravnavi postavlja vprašanja pričam in s tem poskrbi za podrobnejša zaslišanja, ki naj bi bila po njegovem mnenju potrebna, pa se za to ni odločil. Določba prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2014 in naslednji) ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganja svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki znašajo 390 EUR za revizijski postopek (tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), 20 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002) in 22% DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007). Skupno mora tožena stranka tožeči povrniti stroške v znesku 500,20 EUR.