Jedro

V tem primeru gre za situacijo iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZBPP, saj so bila dejstva in dokazi, ki jih v obravnavani prošnji uveljavlja tožnik, že predmet presoje v sklepu z dne 24. 7. 2018, s katerim je bil njegov prvi predlog za obnovo postopka zavržen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 24187/2015. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker je ocenila, da je očitno nerazumna, saj je tožnikovo pričakovanje oziroma zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ter očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

3. Tožnik naj bi v svoji prošnji uveljavljal BPP za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s katerim pa po ustaljeni sodni praksi ne zadošča že najmanjši dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je tožnik v svojem predhodnem predlogu za obnovo postopka, ki ga je sodišče s sklepom z dne 24. 7. 2018 zavrglo, že navajal svojo samomorilnost kot obnovitveni razlog. Pojasnjuje še, zakaj tožnikova samomorilnost v tem primeru ne more pripeljati do njegove oprostitve. Glede njegovih navedb, da se ni bil zmožen zagovarjati med sojenjem, se sklicuje na argumente navedenega sklepa z dne 24. 7. 2018 v zvezi z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, na katerega se je predsednica senata oprla ob presoji, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem tožnikovega priznanja. Meni, da tožnik ni izkazal, da bi bil nov predlog za obnovo drugačen od predloga, ki je že bil zavržen.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej med drugim trdi, da je prošnji priložil nove dokaze in navedel nova dejstva, ki v prvem predlogu, vloženem po Odvetniški pisarni A., niso bila navedena, niti ni z njimi razpolagalo sodišče ob izdaji sodbe, v zvezi s čemer meni, da se poraja dvom, ali je bil v času storitve kaznivega dejanja in v času sojenja prišteven. Navaja, da priznanja krivde ne preklicuje, temveč želi obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Trdi, da je v prošnji navedel, da je bil v času sojenja pod vplivom psihiatrične terapije, v nesreči pa je utrpel poškodbo glave, možganske krvavitve in možganski edem, ter da odvetnik B.B. ni opravil svoje dolžnosti in se z njim ni ukvarjal. Navaja, da je poskus samomora izraz hude duševne stiske, da ni kaznivo dejanje, kakor tudi ne njegove posledice, ter dodaja, da gre za izraz nerazsodnosti in nezavedanja, zaradi česar meni, da bi bil ob upoštevanju novih dokazov in dejstev po izdelavi novega izvedeniškega mnenja oproščen obtožbe, s čimer pa sodni izvedenec in posledično sodišče ni bilo seznanjeno. Trdi, da je bila sodba izrečena brez mnenja izvedenca psihiatrije, saj se obtožnica sklicuje na izvedeniško mnenje, ki je bilo iz spisa izločeno, v zvezi s čimer navaja, da je bilo mnenje izvedenca z dne 10. 11. 2015 iz spisa izločeno, novega mnenja pa izvedenec, kljub pozivu sodišča z dne 18. 11. 2015 ni izdelal. Zato meni, da ni razumno stališče toženke, ko se opira na presojo predsednice senata, da je razumel naravo in posledice danega priznanja. Popisuje dokumentacijo, ki jo prilaga tožbi, in med drugim trdi, da sodni izvedenec psihiatrije ni razpolagal z zdravstveno dokumentacijo, ki jo je priložil prošnji za BPP kot nov dokaz in novo dejstvo. Sklepno navaja, da toženka ni ugotavljala, ali so podani obnovitveni razlogi iz prvega odstavka 410. člena ZKP oziroma ali so navedena dejstva in priloženi dokazi res novi in takšni, da utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba se opira na prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek istega člena ZBPP. Po navedenih določbah se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Pri tem gre za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Hkrati pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

9. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10. V obravnavani zadevi tožnik, obsojen zaradi kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa umora po isti točki KZ-1, prosi za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo predloga za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Po navedeni določbi ZKP se sme v korist obsojenca obnoviti postopek, končan s pravnomočno sodbo, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

11. Iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da se nova dejstva in novi dokazi, ki jih namerava uveljavljati v novem predlogu za obnovo nanašajo na njegovo prištevnost v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj in v času sojenja, in sicer gre za navedbe o njegovi samomorilnosti ter trditve, da sodišče ob sojenju ni razpolagalo z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke.

12. Med strankama tega upravnega spora ni sporno, da je tožnik 8. 6. 2018 (s pomočjo BPP) že vložil predlog za obnovo istega kazenskega postopka, in sicer prav tako iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, ter da je bil navedeni predlog s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 24187/2015 z dne 24. 7. 2018 zavržen, tožnik pa se zoper ta sklep ni pritožil. Toženkina presoja, da gre v tem primeru za situacijo iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZBPP, se opira na ugotovitev, da so bila dejstva in dokazi, ki jih v obravnavani prošnji uveljavlja tožnik, že predmet presoje v sklepu z dne 24. 7. 2018, s katerim je bila njegov prvi predlog za obnovo postopka zavržen. Toženka namreč navaja, da je sodišče ob obravnavi prvega predloga za obnovo postopka preizkušalo tako njegove navedbe o samomorilnosti kakor o mnenju izvedenca psihiatrične stroke.

13. S toženkino presojo, da so bila dejstva in dokazi, ki jih v obravnavani prošnji uveljavlja tožnik, že predmet presoje v sklepu z dne 24. 7. 2018, se strinja tudi sodišče. V 6. in 7. točki tega sklepa se namreč sodišče ukvarja z vprašanjem tožnikove prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, v 8. točki pa v času sojenja. Pri tem se opira na mnenje prim. C.C., opredeli pa se tudi do izvidov dr. med. spec. psihiatrije D.D.. V 5. točki navedenega sklepa se sodišče pritrdilno opredeli tudi do vprašanja, ali je bilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke prim. C.C. v času sojenja v sodnem spisu. Da je tožnikove navedbe, s katerimi uveljavlja, da je skušal storiti samomor, sodišče, pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka, tudi že presojalo, pa izhaja iz 9. točke navedenega sklepa.

14. Če pa je dejstva in dokaze, ki jih za obnovo postopka sedaj uveljavlja tožnik, že presojalo sodišče, pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka, ter sklenilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, potem tožnikova zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP očitno nima izgledov za uspeh in so bile zato v tem primeru pravilno uporabljene določbe 24. člena ZBPP.

15. Toženka se v izpodbijani odločbi ne opredeli izrecno tudi do nekaterih ostalih navedb v prošnji, vendar pa to po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Tožnik, ki tudi v tožbi vztraja pri navedbi, da izvedenec psihiatrične stroke ni razpolagal z zdravstveno dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil obravnavani prošnji za BPP, namreč ne pojasni, kako naj bi ta dokumentacija vplivala na izvedenčev izvid o tožnikovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, pri čemer niti ne trdi, da gre za zdravstveno dokumentacijo, ki bi se nanašala na njegovo stanje pred oziroma v času storitve kaznivega dejanja. Prav tako ne pojasni, kako naj bi ista dokumentacija vplivala na izvedenčev izvid o njegovi prištevnosti v času sojenja, glede na to, da v tožbi hkrati trdi, da priznanja krivde ne preklicuje. Tožnik pa tudi ne pojasni, kako naj bi na drugačne ugotovitve o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja in času sojenja, vplivali njegovi očitki o malomarnem ravnanju njegovega tedanjega odvetnika.

16. Na drugačno odločitev v tej zadevi pa ne more vplivati niti tožbena navedba, da samomor ni kaznivo dejanje. Tožnik namreč ni bil obsojen za dejanje samomora, temveč za dejanje, ki ga je zakon kot kaznivo dejanje določil v 116. členu KZ.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. ZUS-1. Ker (kot izhaja iz obrazložitve te sodbe) dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso takšni, da bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.