Jedro

Tožnika sta imela v postopku na prvi stopnji vso možnost konkretizirano oporekati temu, da sporna gradnja ne predstavlja nadomestne gradnje pred tem obstoječe lope. Tega nista storila, ampak sta nasprotovala gradnji (izjava pooblaščenca v zapisniku o ustni obravnavi z dne 9. 12. 2011), ker je treba urediti odvodnjavanje in ker naj bi gradnja onemogočala vzdrževanje vzhodne stene njunega gospodarskega objekta (drvarnica in garaži), ki stoji tik ob parcelni meji z zemljiščem investitorjev, oz. zaradi nje ni omogočena zaščita (izdelava ometov in fasade z ustrezno izolacijo). V zvezi s tem je bil 3. 2. 2012 opravljen še ogled na kraju samem in ugotovljeno le, da je objekt po izdanem gradbenem dovoljenju že zgrajen in da znaša odmik med njim in objektom tožnikov 7 cm. Na ogledu prisotni pooblaščenec tožnikov drugih pomislekov glede gradnje ni izrazil, strankam pa je bil ob tej priliki dan še 8-dnevni rok od prejema zapisnika za dodatne pripombe, česar pa tožnika nista izkoristila. Zato kasnejše širjenje trditev, ki naj bi predstavljale ovire za izdajo gradbenega dovoljenja, pomenijo nedovoljene tožbene novote.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo pustila v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-310/2009-5 z dne 15. 6. 2009, izdano investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) za gradnjo kmečke lope na zemljišču parc. št. 575/3 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta tožnika dosegla obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj jima v prvem postopku kot lastnikoma sosednje nepremičnine parc. št. 575/1 k.o. ... ni bilo omogočeno, da se ga udeležujeta kot stranska udeleženca. Upravni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da z vidika varstva pravic stranskih udeležencev ni nobene ovire za izdajo omenjenega gradbenega dovoljenja, zato ga je pustil v veljavi. V obravnavanem primeru, ko gre za postavitev nadomestne lope na kraju, na katerem je že stala lopa, kar izhaja iz fotografij, ki sta jih investitorja priložila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, je treba namreč uporabiti tretjo alinejo drugega odstavka 24. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice (Uradne objave, št. 1/2000 in naslednji, ter Uradni list RS, št. 121/04 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Ta pa dopušča gradnjo objekta ob meji gradbene parcele. Glede na navedeno tožnika ne moreta uspeti z ugovori, da je zaradi take gradnje onemogočeno vzdrževanje vzhodne stene njunega gospodarskega objekta (drvarnica in garaži), ki po izjavi njunega pooblaščenca prav tako stoji tik ob parcelni meji z zemljiščem investitorjev, in da zaradi tega ne moreta izdelati ometov in fasade z ustrezno izolacijo.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil, med drugim njun ugovor, da niso bili presojeni vplivi omenjene gradnje, saj tožnika v zvezi s tem nista konkretizirala svojih navedb. Upoštevaje, da je tudi njun objekt zgrajen praktično do parcelne meje – odmik med že zgrajeno kmečko lopo investitorjev in objektom tožnikov je zgolj 7 cm (ugotovitve ogleda v zapisniku z dne 3. 2. 2012) –, se tudi drugostopenjskemu organu zastavlja vprašanje, kako naj bi izolacijo oziroma vzdrževalna dela sploh izvedla. Zato se strinja s prvostopenjskim organom, da se opisana dela lahko opravijo z notranje strani njunega objekta, na kar pa sporna postavitev kmečke lope ne more vplivati oziroma tožnika v zvezi s tem ne povesta, kako bi ju omenjena lopa pri tem ovirala. Prav tako prvostopenjski organ ni bil dolžan ugotavljati poteka meje, saj ta v postopku ni bila sporna, niti upravni organ za to ni pristojen. Pritožbeni organ je zavrnil tudi ugovore, da prvostopenjski organ ni dokazno ocenil fotografij in jih ni primerjal z dejanskim stanjem novozgrajene kmečke lope, saj tožnika v ničemer ne izpodbijata konkretnega dejanskega stanja glede nadomestne gradnje (npr. da je njen tloris večji, da zdajšnja lopa ne stoji na istem mestu, da so njeni vplivi večji, za katere vplive naj bi šlo, ipd.).

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da iz gradbenega dovoljenja z dne 15. 6. 2009 izhaja, da njuna parc. št. 575/1 k.o. ... nikoli ni bila predmet obravnave pri odločanju glede lokacijskih pogojev gradnje kmečke lope, niti presoje njenih vplivov na njuno parcelo, čeprav je iz grafičnega prikaza k spornemu gradbenemu dovoljenju razvidno, da znaša odmik kmečke lope od njune meje 0,03 m. Ta prikaz je v nasprotju s potrdilom o prikazu parcele št. 575/3 k.o. ... z dne 19. 5. 2009, ki ga je izdala Upravna enota Nova Gorica. Poleg tega je omenjeni odmik v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena PUP, izpodbijana odločba pa nima niti presoje z vidika 25. člena PUP, ki se nanaša na zagotavljanje varstva pred naravnimi in drugim nesrečami.

Ne strinjata se, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za nadomestno gradnjo, ker da objekt, katerega gradnja je investitorjema dopuščena, doslej v naravi ni nikoli obstajal v odmiku 3 cm od parcelne meje. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je prvostopenjski organ z ogledom ugotovil, da sta investitorja zgradila obstoječo kmečko lopo na mestu obstoječe. Pri tem ni ocenil fotografij starejše lope in jih ni dokazno primerjal s stanjem novozgrajene kmečke lope. Glede na izrecno ugotovitev izpodbijane odločbe, da sta investitorja podrla staro lopo in naredila novo, ne gre za nadomestno ampak za novogradnjo, s čimer je povezano vprašanje obveznega soglasja sosedov glede odmikov. Prav tako ni jasno, od kje prvostopenjskemu organu ugotovitev, da je njun gospodarski objekt (garaži in drvarnica) zgrajen z minimalnim odmikom od parcelne meje in da ga zato ne moreta izolirati z zunanje strani brez poseganja v parcelo investitorjev, saj prvostopenjski organ ni izvajal dokazov o poteku katastrske posestne meje. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da tožnika in njun pooblaščenec na ustnih obravnavah niso pojasnili, v čem zaradi gradnje trpijo njuni interesi, medtem ko v pritožbenih postopkih le pavšalno ponavljata svoje navedbe. Še vedno jima ni jasno, kakšen je namen vseh vloženih predlogov, tožb in pritožb. V nadaljevanju postopka sta tožnika vložila še vloge z dne 27. 10. 2012, 9. 12. 2012, 24. 1. 2013, 8. 3. 2013, 18. 4. 2013 in 10. 6. 2013, prizadeti stranki pa vloge z dne 27. 12. 2012, 6. 2. 2013, 21. 3. 2013 in 11. 5. 2013. Iz omenjenih vlog izhaja, da se nasprotni stranki ne strinjata v stališču, ali sporna gradnja tožnikoma onemogoča izvajanje lastninske pravice (dokončanje gradnje, vzdrževanje, upravljanje, gospodarjenje, ipd.) na njunih objektih.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je pojasnjeno, da izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nadomestne kmečke lope v odmiku 3 cm od zemljišča tožnikov ne posega v tiste njune pravice in pravne interese, ki bi jih kot stranska udeleženca lahko varovala v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja z vidika njune lastninske pravice na sosednji nepremičnini oziroma na njej stoječih objektov. Prav tako se sodišče strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ponovljene tudi v tožbi (glede odmikov po 24. in 25. členu PUP, glede ugotavljanja poteka katastrske meje, glede nezmožnosti vzdrževanja objektov, vprašanja nadomestne gradnje in obveznega soglasja za gradnjo). Tožnika namreč v tožbi ne navajata nobenih argumentov, s katerimi bi izpodbijala drugostopenjska stališča oz. iz katerih bi izhajalo, da se z njimi ne strinjata (tako npr. glede dometa 25. člena PUP). Poleg tega sodišče meni, da so razlogi upravnih aktov obeh stopenj popolni, saj omogočajo presojo zakonitosti izpodbijane odločitve z vidika ugovorov, ki sta jih tožnika na prvi stopnji uveljavljala z namenom, da zavarujeta svojo lastninsko pravico. Sodišče se zato na omenjene razloge obeh aktov sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da so bili v spornem gradbenem dovoljenju z dne 15. 6. 2009 določeni odmiki od sosednjih zemljišč parc. št. 575/2 (na Z strani) in od parc. št. 577/1 (na J strani) na razdalji 0,03 m. V zvezi z odmikom od parc. št. 575/2 je bil nato 26. 10. 2009 izdan popravni sklep, tako da je bila omenjena parcelna številka nadomeščena s parc. št. 575/1, torej z zemljiščem v lasti tožnikov. Glede na navedeno je tožbena trditev, da njuna nepremičnina ni bila predmet obravnave v izdanem gradbenem dovoljenju, neutemeljena, saj ne upošteva omenjene poprave.

Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da med strankami v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da se izdano gradbeno dovoljenje nanaša na gradnjo nove kmečke lope kot na nadomestno gradnjo. Ne more biti dvoma, da sta bila tožnika s to okoliščino seznanjena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 15. 6. 2009, v zvezi s katerim je bila na njun predlog dovoljena obnova postopka. V obrazložitvi (drugi odstavek) tega dovoljenja je bilo namreč izrecno navedeno, da sta investitorja upravnemu organu predložila fotografije obstoječe lope, ki jo nameravata nadomestiti z novo, poleg tega je bila v nadaljevanju navedena tudi določba tretje alineje drugega odstavka 24. člena PUP, ki se nanaša na odmike objektov, ki se gradijo kot nadomestni. Navedeno pomeni, da sta imela tožnika v postopku na prvi stopnji vso možnost konkretizirano oporekati temu, da sporna gradnja ne predstavlja nadomestne gradnje pred tem obstoječe lope. Tega nista storila, ampak sta nasprotovala gradnji (izjava pooblaščenca v zapisniku o ustni obravnavi z dne 9. 12. 2011), ker je treba urediti odvodnjavanje in ker naj bi gradnja onemogočala vzdrževanje vzhodne stene njunega gospodarskega objekta (drvarnica in garaži), ki stoji tik ob parcelni meji z zemljiščem investitorjev, oz. zaradi nje ni omogočena zaščita (izdelava ometov in fasade z ustrezno izolacijo). V zvezi s tem je bil 3. 2. 2012 opravljen še ogled na kraju samem in ugotovljeno le, da je objekt po izdanem gradbenem dovoljenju že zgrajen in da znaša odmik med njim in objektom tožnikov 7 cm. Na ogledu prisotni pooblaščenec tožnikov drugih pomislekov glede gradnje ni izrazil, strankam pa je bil ob tej priliki dan še 8-dnevni rok od prejema zapisnika za dodatne pripombe, česar pa tožnika nista izkoristila. Zato kasnejše širjenje trditev, ki naj bi predstavljale ovire za izdajo gradbenega dovoljenja, pomenijo nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). S tega vidika je obrazložitev izpodbijane odločbe o nadomestni gradnji, ki temelji na fotografijah, priloženih vlogi investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja, zadostna in zaradi nespornosti tega dejstva na prvi stopnji ne potrebuje dodatne utemeljitve.

Na podlagi navedenega je prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno, ko je pripombo tožnikov o načrtovani gradnji kot oviri za vzdrževanje njunega gospodarskega objekta presodil z vidika dopustnih odmikov od parcelne meje z njuno nepremičnino in se pri tem oprl na tretjo alinejo drugega odstavka 24. člena PUP, ki ureja odmik pri postavitvi nadomestne gradnje in v takem primeru dopušča gradnjo objekta ob meji. Pri tem se tožnika neutemeljeno zavzemata za uporabo prvega odstavka istega člena, ki se res nanaša na novogradnje, ki pa jih je – upoštevaje tretjo alinejo drugega odstavka – treba razumeti kot gradnje novih objektov, ki ne bodo nadomestno zgrajeni objekti. V skladu s prvim odstavkom 123. člena ZGO-1 B pojem nadomestna gradnja pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu.

Povedano pomeni, da je v gradbenem dovoljenju določeni 3 cm odmik spornega objekta od meje z zemljiščem tožnikov dopusten. Ker je upravni organ zavzel tudi stališče, da tožnika lahko izolirata svoj objekt z notranje strani, je bil njun ugovor zoper gradnjo utemeljeno zavrnjen. V tem pogledu pričakovanje tožnikov, ki sta tudi sama svoj gospodarski objekt zgradila tik ob parcelni meji z zemljiščem tožnikov (izjava pooblaščenca z dne 9. 12. 2011), to je, da ob tej meji soseda ne bosta gradila, izraža le njun dejanski interes. Tudi sicer povsem pavšalno trdita, da jima bo zaradi sporne gradnje onemogočeno nadaljnje vzdrževanje njunega objekta. Ob takem posplošenem razumevanju namreč ne bi bilo mogoče graditi niti npr. vrstnih hiš, ki se po načinu gradnje medsebojno stikajo.

Tožnika na prvi stopnji nista nasprotovala gradnji niti z vidika zagotavljanja požarne varnosti (25. člen PUP) oz. nista zatrjevala, da v gradbenem dovoljenju določeni odmik v tem pogledu ni zadosten, medtem ko je pritožbeni organ tak njun ugovor kot nerelevanten zavrnil. Po njegovem stališču se omenjena določba PUP, po kateri morajo biti pri gradnji med drugim zagotovljeni potrebni odmiki med objekti oziroma požarna ločitev objektov, nanaša le na stavbe, ki so namenjene prebivanju ali opravljanju dejavnosti, ne pa na nezahtevni objekt, kot je obravnavani. Kot rečeno, tožnika omenjenega stališča ne izpodbijata. Glede na navedeno je treba zavrniti tudi njune tožbene očitke, da bi morala biti v izpodbijani odločbi posebej ugotovljena dejstva iz omenjenega člena PUP. Pri tem je drugostopenjski organ pravilno opozoril, da v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni treba izdelati projektne dokumentacije, v zvezi s čimer sodišče dodaja, da je njen sestavni del po 19. členu Pravilnika o projektni dokumentaciji tudi izkaz požarne varnosti. Šele ta bi upravnemu organu omogočal presojo, ali je v zadevi glede na način gradnje zagotovljena požarna varnost. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).