Jedro

V primeru, če delavec s tožbo najprej uveljavlja tožbeni zahtevek zoper s.p., ki se je kasneje pravno preoblikoval, v času pravdnega postopka pa razširi tožbeni zahtevek tudi na pravnega naslednika, se šteje, da je ravnal v skladu z 672. členom ZGD-1. Ker z zahtevkom zoper pravnega naslednika ni uspel, utemeljeno uveljavlja zahtevek zoper podjetnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki: - obračunati bruto plačo za mesec 2006, plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati razliko v neto plači v višini 225,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2006 dalje do plačila, - obračunati in plačati sorazmerni del regresa za leto 2006 v bruto višini 127,92 EUR, odvesti predpisani davek, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila, - obračunati in izplačati dnevnice za mesec marec 2006 v višini 1.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka).

Sodišče je nadalje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 448,72 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 225,00 EUR, pri čemer se je sklicevalo na izračun delodajalca (A6) in izpoved tožnika. Sodišče ni sprejelo dokazne ocene, verjelo je le tožniku, ki je najbolj zainteresiran za izid postopka, prav tako tudi ni preverjalo, ali je listino A6 sploh napisal delodajalec. Tožena stranka je predložila več dokazov, da je vtoževani znesek plačala, oziroma da je tožnik prejel vsa izplačila. Glede tožnikove izpovedbe pred Okrajnim sodiščem v ... pa je ugotovilo, da na njeni podlagi ni mogoče šteti, da je tožnik prejel vsa izplačila. Tožnik je pojasnil, da so se plačila opravljala preko banke in na roke, o izjavi A.A., v kateri je le-ta navedel, da je bilo tožniku vse plačano na roke v Avstriji, pa se sodišče sploh ni opredelilo, čeprav je tožnik potrdil, da je z imenovanim obračunaval vse zadeve v Avstriji. Smiselno enako je sodišče presojalo in dokazno ocenilo ter pavšalno zavrnilo dokaze tožene stranke glede sorazmernega dela regresa za letni dopust kot tudi povračila dnevnic v času opravljenih voženj. Sodba zaradi navedenega nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo uporabiti preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter zaslišati priči A.A. in A.B.. Tako bi moralo sodišče ravnati tudi zaradi tega, ker je prvotožena stranka prava nevešča stranka in bi jo moralo opozoriti na njene pravice predlagati zaslišanje strank. S tem sodišče ne bi razširjalo trditvene podlage tožene stranke, ki je navajala, da je bilo tožniku vse plačano na roke. Zaradi navedenega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodba pa je nepravilna in nezakonita. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede stvarne legitimacije prvotožene stranke. Dne 30. 3. 2010 je bila izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojna podjetnica B. s.p. zaradi statusnega preoblikovanja v novo kapitalsko družbo A. d.o.o.. Glede na določbo 672. člena ZGD-1 tožnik ne more zahtevati izpolnitve od prvotožene stranke, če prej te ni zahteval od drugotožene stranke. Šele v primeru neuspešnega uveljavljanja plačila od drugotožene stranke bi lahko tožnik uveljavljal plačilo od prvotožene stranke. Ker tožnik ni upošteval vrstnega reda zavezancev za plačilo dolga po 672. člena ZGD-1, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrniti. Sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Prav tako ni jasno, zakaj je tožeča stranka upravičena do zneska 1.216,00 EUR od 16. 4. 2006 dalje; enako velja tudi glede samega zneska 1.216,00 EUR.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlagal je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse bistvene dejanske ugotovitve in pravne zaključke in jo je mogoče preizkusiti. Glede izjave tožnika, ki jo je le-ta podal v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu zoper obd. A.A., opr. št. Kpd 7/2008, je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2011 pojasnil, da se je izjava, da mu je razliko v gotovini izplačal A.A. v Avstriji, nanašala na pretekla obdobja. Tožena stranka je po tožnikovem mnenju to izjavo razlagala izven konteksta, v katerem je bila dana. Zaslišan kot stranka je tožnik pojasnil, da je listino A6 napisal A.B., ki mu je rekel, da bo znesek 225,00 EUR nakazal tožnikovi ženi, česar pa ni storil. Ker je tožnik tudi v zaslišanju v kazenskem postopku izjavil enako glede zneska 225,00 EUR in sicer, da je A.B. vprašal, kje je razlika 225,00 EUR, ta pa mu je rekel, da bo dal denar tožnikovi ženi v Bosni (list. št. 116 priloge – priložen spis Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. Kpd 7/2008), je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da mu vtoževani znesek plače za marec 2006 ni bil izplačan. Zato je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v spisu in ostale izvedene dokaze ter zaključilo, da tožena stranka teh izplačil ni dokazala. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ravnati v skladu s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1) ter izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Že na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je namreč pravilno sklepalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnik s pritožbenim uveljavljanjem absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP po vsebini izraža le nestrinjanje glede pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede zmotne uporabe določbe 672. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, s spremembami; ZGD-1), ki določa, da odgovarja podjetnik za obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, z vsem svojim premoženjem, če jih družba ne izpolni. Zmotno je stališče prvotožene stranke, da tožnik ni uveljavljal terjatev zoper družbo, ki je bila ustanovljena zaradi prenosa podjetja oziroma statusnega preoblikovanja s.p.. Tožnik je tožbo dne 26. 4. 2011 razširil tudi na drugotoženo stranko, ki je pravni naslednik B. s.p.. Drugotožena stranka svoje obveznosti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni izpolnila. Zato je mogoče šteti, da je tožnik neuspešno uveljavljal terjatev zoper družbo, ki je nastala s preoblikovanjem B. s.p.. Zato ni podana situacija iz 672. člena ZGD-1, ko bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrniti.

Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi s B. s.p. (A1 – pogodba nima datuma). Dogovorjeno je bilo, da znaša plača ... SIT bruto na mesec, in se izplačuje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik utemeljeno uveljavljal navedene denarne zneske. Po določbi 42. člena ZDR ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, saj navedeni člen določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni plačala dela plače za mesec marec 2006, ki je razvidna iz obračuna A6. Tožnik je namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje prejemal neto znesek minimalne plače na svoj bančni račun, razliko do prevoženih kilometrov pa v gotovini. Izračun upošteva prevožene kilometre do 15.000 kilometrov po 0,08 EUR, nad tem zneskom pa 0,09 EUR, kar s prišteto vožnjo med vikendom in ob delnem izplačilu predstavlja še neizplačani znesek oziroma razliko v višini 225,00 EUR.

Po določbi 1. odstavka 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Regres mora delodajalec po 2. odstavku 131. člena delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, kot določa 3. odstavek 131. člena ZDR. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa, v skladu s 4. odstavkom 131. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki do 2. 4. 2006, zato mu pripada 1/4 regresa za letni dopust, torej 1/4 od zneska minimalne plače 511,60 EUR oziroma 122.600,00 SIT. Sodišče je tožniku tudi pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od tega zneska od 2. 7. 2006 dalje, glede na določbo 2. odstavka 131. člena ZDR.

Po določbi 1. odstavka 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se v skladu z 2. odstavkom 130. člena ZDR določi z izvršilnim predpisom. Pogodba o zaposlitvi je določala, da tožniku pripada povračilo materialnih stroškov po Uredbi Vlade RS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala opravljenih voženj (seznam voženj – A9), le zatrjevala je, da je tožniku poravnala vse obveznosti. Ker ni predložila nobenega dokaza glede plačila dnevnic, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka in tožniku prisodilo 24 dnevnic za vožnje, opravljene v marcu 2006, v skupnem znesku 1.216,00 EUR. Ker bi morala tožena stranka ta znesek izplačati najkasneje skupaj s plačo do 15. v mesecu za pretekli mesec, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 16. 4. 2006 dalje, saj je takrat nastala zamuda, za katero odgovarja (tudi) prvotožena stranka.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor tožnika na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.