Jedro

Gradbeni inšpektor je o dovoljenosti obravnavane gradnje in o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, izdal posamično upravno odločbo, ki je postala pravnomočna. Na to odločbo se v obrazložitvi svoje odločbe izrecno sklicuje, z njo pa je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep kot lastniku nedovoljene gradnje. Predhodna vprašanja, ali je gradnja res nedovoljena, kdo je inšpekcijski zavezanec in na kakšni podlagi, so bila torej pravnomočno rešena s posamičnim aktom, ki ga je izdal pristojen organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožniku odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nedovoljene gradnje – objekta z dvokapno streho tam navedene oblike in tlorisnih dimenzij, z zunanjo ureditvijo, in kovinskega montažnega objekta tam navedene oblike in dimenzij, zgrajenih na zemljišču s parc. št. 2280 k. o. ..., v višini 6.488,00 EUR, ki ga je tožnik dolžan poravnati v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), temelji pa na inšpekcijski odločbi toženke št. 06122-3394/2010/18 z dne 26. 10. 2012, ki je postala pravnomočna dne 8. 11. 2012. Pri tem upravni organ ni upošteval pritličnega objekta z enokapno streho, ker je A.A. dal izjavo, da je investitor tega objekta. Podrobneje je pojasnjen še izračun, ki temelji na Uredbi o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njihovega plačila.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka stališču, po katerem je organ pri določitvi zavezanca za plačilo obravnavanega nadomestila vezan na inšpekcijsko odločbo. Ker izpodbijana odločitev kljub takemu stališču upošteva priznanje investitorja objekta, naj bi bila obrazložitev odločitev obeh upravnih organov sama s sabo v nasprotju. Meni, da bi moral upravni organ za ugotovitev, kdo je zavezanec za plačilo, raziskati dejansko stanje zadeve, ker se o tej obveznosti vodi nov upravni postopek. Pojasnjuje, da ni lastnik zemljišč in da nima statusa državnega organa. Z odločbo gradbene inšpekcije naj bi bil kot inšpekcijski zavezanec določen nezakonito, ker je zemljiškoknjižna lastnica zemljišč Republika Slovenija, investitor in lastnik objektov pa naj bi bil A.A. Pojasnjuje, kakšne so naloge upravljavca premoženja Republike Slovenije in meni, da bi bilo treba upoštevati, da je namen zakonodajalca usmerjen zoper osebe, ki zgradijo nelegalen objekt. V zvezi s tem predlaga izvedbo več dokazov, med njimi tudi vpogled v dopisa A.A. z dne 11. 7. 2013 in 3. 1. 2014 ter v dopis gradbene inšpekcije z dne 5. 12. 2013, iz katerih izhaja, da je A.A. nekatere objekte po izdaji inšpekcijske odločbe sam porušil in da si prizadeva preprečiti odstranitev preostalih.

Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navajata oba upravna organa, je po določbi prvega odstavka 157. člena ZGO-1 zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Z navedeno pravnomočno odločbo gradbenega inšpektorja (z dne 26. 10. 2012) je bil kot inšpekcijski zavezanec ugotovljen tožnik. Zaradi nedovoljenega posega v prostor je zato tožniku po zakonu nastala obveznost, da mora plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (peti odstavek 157. člena ZGO-1).

Vprašanje, ali je gradnja dovoljena ali ne, pa tudi, kdo je njen lastnik oziroma investitor, je namreč predmet inšpekcijskega postopka po 145. in 146. členu ZGO-1, torej samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost gradbenega inšpektorja, torej drugega upravnega organa. To pomeni, da gre za predhodno vprašanje po prvem odstavku 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po določbi tretjega odstavka 147. člena ZUP je organ v primeru, če je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na ta posamični akt vezan (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane upravne odločbe, je gradbeni inšpektor o dovoljenosti obravnavane gradnje in o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, izdal posamično upravno odločbo, ki je postala pravnomočna. Na to odločbo se v obrazložitvi svoje odločbe izrecno sklicuje, z njo pa je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep kot lastniku nedovoljene gradnje. Predhodna vprašanja, ali je gradnja res nedovoljena, kdo je inšpekcijski zavezanec in na kakšni podlagi, so bila torej pravnomočno rešena s posamičnim aktom, ki ga je izdal pristojen organ. Tožena stranka je svoje ugotovitve, ki so predstavljale podlago za odločitev v tej zadevi, oprla na ta akt (kar je tudi ustrezno obrazložila) in s tem ravnala povsem v skladu z določbami upravnega postopka, saj je na ta akt vezana po zgoraj navedeni določbi tretjega odstavka 147. člena ZUP.

Zato na zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati okoliščina, da upravni organ obravnavanega nadomestila tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu po navedeni inšpekcijski odločbi z dne 26. 10. 2012 ni odmeril za objekt tlorisnih dimenzij 2 m x 3 m, za katerega je izjavo, da je investitor, dal A.A. Dejstvo, da se izpodbijana odločitev ne nanaša na odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za ta objekt, je namreč tožniku v korist, na zakonitost odmere nadomestila za preostale objekte pa neupoštevanje tega objekta ne vpliva.

Morebitna nova dejstva oz. možnost uporabiti nove dokaze (npr. dopise, na katere se tožnica sklicuje v tožbi), ki naj bi dokazovali, da je investitor in s tem inšpekcijski zavezanec A.A., bi bila lahko kvečjemu razlog za obnovo inšpekcijskega postopka.

Tudi nobena od tožbenih navedb, da tožnik ni lastnik oziroma investitor nedovoljene gradnje, ne presega okvira zgoraj opisanih predhodnih vprašanj, rešenih s pravnomočno odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločilo na seji, saj za presojo pravnih vprašanj glavna obravnava ni bila potrebna.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.