Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (1. in 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega Š.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega Š.F. na podlagi določbe 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z utemeljenim sumom, da je osumljenec storil štiri kazniva dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 28.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi ali pa ga spremeni in odredi milejši ukrep za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti v kazenskem postopku in preprečitev zatrjevane ponovitvene nevarnosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je povsem neutemeljena, glede na to, da predvsem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odreditev pripora: zanika tako obstoj utemeljenosti suma, da naj bi obdolženec storil kazniva dejanja, kot tudi obstoj obeh pripornih razlogov; ocenjuje da pripor ni neogibno potreben in da bi bilo mogoče isti cilj doseči tudi z milejšim ukrepom - hišnim priporom (kršitev 192. člena ZKP), pripor pa tudi naj ne bi bil sorazmeren s težo kaznivih dejanj.

Sodišče je dolžno ob vsaki odreditvi ali podaljšanju pripora presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za tak ukrep in svojo presojo tudi obrazložiti (2. odstavek 202. člena ZKP). Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da sta nižji sodišči obrazloženo ugotovili okoliščine, na podlagi katerih sta utemeljeno sklepali, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za pripor, t.j. utemeljenost suma, priporna razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi neogibnost pripora za varnost ljudi in potek kazenskega postopka.

Na utemeljenost suma sta sklepali na podlagi okoliščin: da sta se osumljenec in mladoletna M.J. (oba azilanta) v času storitve kaznivih dejanj večkrat potikala po mestu; da naj bi vsa kazniva dejanja izvršila dva storilca, ženska, v kateri so vse oškodovanke po fotografijah prepoznale mladoletno J. in moški, oblečen v temna oblačila, ki po opisu oškodovank ustreza osumljencu, po fotografijah (med njimi ni bilo osumljenčeve) pa možu mladoletne M.J. Š.M.-ju; po ugotovitvah pravnomočnega sklepa naj bi si bila oba izredno podobna, oba naj bi v tistem času imela manjšo brado in brke, osumljenec pa naj bi si od mladoletnice tudi večkrat sposodil njeno modro jakno. Pravnomočni sklep tudi ugotavlja, da naj bi bila dejanja storjena na enak, predrzen način v središču mesta in da sta osumljenec in mladoletnica neuspešno poskušala z bančno kartico ene od oškodovank dvigniti denar z bančnega avtomata.

S podrobno razčlenitvijo posameznih okoliščin, zanikanjem njihovega obstoja oziroma drugačnim vrednotenjem ter navajanjem protispisnih podatkov, da naj bi posnetki videokamer izkazovali, da sta bila storilca kaznivega dejanja na škodo oškodovanke V.K. mladoletnica in njen mož, zagovornik po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ta pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom.

Uveljavljanje enakega nedovoljenega razloga pomenijo tudi vložnikove navedbe, da je osumljenec prišel v Slovenijo zaradi azila, da ima namen tu ostati in da je sam poklical policijo, s čimer zagovornik zanika obstoj pripornega razloga iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ter navedbe, da ima osumljenec zagotovljeno eksistenco v azilnem domu in da doslej še ni bil obsojen, s čimer zagovornik želi prepričati, da tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Ugotoviti je treba, da so v pravnomočnem sklepu navedena vsa odločilna dejstva glede navedenih pripornih razlogov, in da je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene enake zagovornikove pritožbene navedbe, kot jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s pripornima razlogoma.

Nižjima sodiščema ter izpodbijanemu sklepu tudi ni mogoče očitati, da se nista ukvarjali z vprašanjem neogibnosti pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka in "da še vedno ni pojasnjeno, zakaj ne bi bilo možno ponovitvene nevarnosti preprečiti z milejšim ukrepom - hišnim priporom; slednje zagovornik utemelji z osumljenčevim bivanjem v azilnem domu, ki naj bi zagotavljalo večji nadzor. Izhajajoč iz ustavnega načela sorazmernosti sta nižji sodišči glede na vrsto, težo in obseg kaznivih dejanj ter druge ugotovljene okoliščine obrazloženo presodili, da je v obravnavanem primeru pripor nujen oziroma, da milejši ukrep ne pride v poštev in da je uravnotežen tudi z obsegom in naravo kaznivih dejanj.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).