Jedro

Kupec je pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov časovno omejen, prevara prodajalca pa prepreči nastop prekluzije. Pri tem ni nujno, da subjektivni element prevare obstoji pri prodajalcu že na začetku; zadostuje, da prodajalčevo ravnanje kupca zavede v prepričanje, da bo njegov ugovor rešen brez pravde, to pa se potem ne uresniči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki in razsodilo, da se razveže prodajna pogodba z dne 25.3.1994 med tožnikom in prvo toženo stranko za gorski traktor tip MI8-222 s kabino in kosilnim grebenom. Prvi toženi stranki je naložilo plačilo 2.205.235,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, da je tožnik pri njej kupil gorski traktor s kosilnico, ki pa ni delovala. Zahteval je odpravo napak. Tožena stranka je obljubljala, da bo tej zahtevi ugodila, vendar do tega ni prišlo. Zato je tožnik tožil na razvezo pogodbe in vrnitev kupnine.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in prva tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi proti drugemu tožencu. Delno je ugodilo tudi pritožbi prve tožene stranke in znižalo pravdne stroške na 336.142,00 SIT. V zvezi s pritožbo tožeče stranke je na podlagi ugotovitve, da se prva tožena stranka v roku iz 580. člena Zakona o gospodarskih družbah ni uskladila z določbami tega zakona, odločilo, da za obveznosti prve tožene stranke solidarno z njo odgovarja tudi drugi toženec.

Proti tej sodbi vlagata toženi stranki revizijo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagata, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navajata, da je bila tožba vložena po preteku enoletnega roka iz prvega odstavka 500. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Če pa sodišče šteje ravnanje tožene stranke, ki je bila pripravljena odpraviti napake, kot podlago za uveljavljanje zahtevka za odpravo napak, to ni podlaga za zahtevek za razvezo pogodbe. Tožnik je izgubil pravico zahtevati razvezo pogodbe tudi zato, ker je traktor ves čas uporabljal in ga ne more vrniti v stanju, v kakršnem ga je prejel. Pravno napačno je tudi stališče, da predstavlja traktor s koso celoto. V zvezi z odgovornostjo drugega toženca navajata, da se je prva tožena stranka pravočasno uskladila z Zakonom o gospodarskih družbah.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 25.3.1994 kupil pri prvi toženi stranki gorski traktor MI8-222 s kabino in kosilnim grebenom. Prevzel ga je dne 6.5.1994. Traktor je imel več napak, o katerih je tožnik pravočasno obvestil toženo stranko (481. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ena od napak je bila v tem, da ni delovala kosilnica. Tožena stranka je tožnikove ugovore upoštevala in postopoma odpravila vse napake, razen na kosilnici. Tudi to je skušala popraviti in nadomestiti z novo vse do 16.5.1995, ko je tožniku pisno sporočila, da kose ni mogoče popraviti, ker gre za konstrukcijsko napako. Ugotovljeno je bilo še, da je tožnik, preden je zahteval razvezo pogodbe, dal toženi stranki dodaten rok za izpolnitev pogodbe (490. člen ZOR). Traktor pa je bil namenjen samo za košnjo.

Glede na te ugotovitve je pravilno stališče obeh sodb, da tožba z dne 7.7.1995 ni bila vložena prepozno. Po določbi 500. člena ZOR ugasnejo pravice kupca, ki je prodajalca pravočasno obvestil o napaki, v enem letu šteto od dneva, ko mu je poslal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. V obravnavanem primeru je tožnik pravočasno obvestil toženo stranko o napakah in je tožena stranka ugovore upoštevala. V zvezi s kosilnico se je vseskozi trudila, da bi jo popravila ali pa, da bi s tožnikom dosegla sporazum o zamenjavi. Dokler je tožena stranka delovala tako, tožnik ni imel razloga niti za razdrtje pogodbe, niti za sodno uveljavljanje zahtevkov za odpravo napak. Šele tedaj, ko je tožena stranka z dopisom z dne 16.5.1995 izjavila, da kosilnice ne more popraviti, ker gre za konstrukcijsko napako, se je za tožnika položaj spremenil. Vztrajanje pri prvotno pravilno postavljeni zahtevi za odpravo napak (1. alinea prvega odstavka 488. člena ZOR) bi s tem izgubilo smisel. Ta nova okoliščina je tožnika upravičevala, da je odstopil od prvotne zahteve in po izteku naknadnega roka za izpolnitev pogodbe (490. člen ZOR) izjavil, da razdira pogodbo (3. alinea prvega odstavka 488. člena ZOR). Praviloma, ob nespremenjenih okoliščinah, kupec sicer ne more spreminjati svojih jamčevalnih zahtevkov. Naknadno ugotovljeno dejstvo, da napake ni mogoče odpraviti, pa mu daje pravico, da izbere drugo jamčevalno sankcijo v okviru 488. člena ZOR.

Sporočilo tožene stranke, da gre pri kosilnici za konstrukcijsko napako, ki je ni mogoče odpraviti, je pomembno predvsem v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Prejšnje ravnanje obeh strank je kazalo na sporazum glede odprave napak, kar bi v skladu z uveljavljeno sodno prakso pomenilo samostojno pravno podlago za uveljavljanje ustreznega tožbenega zahtevka. Toda novo dejstvo, da napaka ni odpravljiva, je tožnika postavilo v položaj, ko je dobil pravico uveljavljati drugo jamčevalno sankcijo. Ta prej ni bila smiselna za nobeno od strank. Ravnanje tožene stranke, ki je priznavala utemeljenost tožnikovih ugovorov in skušala odpraviti napake, nato pa je po izteku enega leta od notifikacije napak sporočila, da jih ni mogoče odpraviti, je imelo za tožnika povsem enake posledice, kot bi jih imela zavestna prevara v smislu 65. člena ZOR. Določba 500. člena ZOR časovno omejuje kupca pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov, prevara prodajalca pa prepreči nastop prekluzije. Pri tem je bistveno, kakšen učinek ima ravnanje prodajalca na kupčevo odločitev, da vloži tožbo. Če prodajalec ravna tako, da pri kupcu ustvari prepričanje, da bo napaka odpravljena brez tožbe, s tem izključi učinke prekluzije ne glede na to, ali ima že na začetku namen kupca izigrati, ali pa se tako odloči naknadno in brez utemeljenega razloga odstopi od prvotne namere, da bo odpravil uveljavljane napake. Zato ni nujno, da subjektivni element prevare obstoji pri prodajalcu že na začetku; zadostuje, da prodajalčevo ravnanje kupca zavede v prepričanje, da bo njegov ugovor rešen brez pravde, pa se potem to ne uresniči. V obravnavanem primeru je bilo tako, zato je prekluzija izključena in tožba ni bila vložena prepozno.

Traktor in kosilni greben kot poseben priključek sta lahko samostojni stvari, kar bi imelo za posledico, da bi tožnik kot kupec mogel zahtevati razvezo pogodbe samo glede kosilnega priključka, na katerem se je pokazala napaka, ki ni bila odpravljena (prvi odstavek 492. člena ZOR). Toda ugotovljeno je, da je tožnik kupil traktor in kosilnico kot celoto, da traktorja samega sploh ni potreboval in da ga je nabavil samo kot pogonsko sredstvo za kosilnico. Kupljeni traktor zanj nima samostojnega pomena, zato ima na podlagi drugega odstavka 492. člena pravico razdreti pogodbo v celoti.

Revizijska navedba, da tožnik traktor uporablja in da ga zato ne more vrniti v stanju, v kakršnem je bil, ko ga je prevzel, je nova. Ker se nanaša na dejansko stanje, taka navedba ni upoštevna (387. člen ZPP) in je revizijsko sodišče ne more obravnavati.

Enako velja za revizijsko navedbo, da se je prva tožena stranka uskladila z določbami Zakona o gospodarskih družbah v roku iz 580. člena tega zakona. Tega tožena stranka v dosedanjem postopku ni niti trdila niti dokazala. Ta revizijska navedba ni samo nova, ampak je tudi nepopolna, saj ne pove niti kdaj niti v čem naj bi se tožena stranka uskladila z Zakonom o gospodarskih družbah.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).