Jedro

Zgolj zatrjevanje, da je imel na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti do FURS in da ni imel neporavnanih obveznosti, ne da bi za to pristojnemu upravnemu organu, ki vodi evidenco, oziroma toženi stranki, predložil kakršen koli dokaz o tem, pa ne zadostuje za uspešno izpodbijanje zakonske domneve, da so dejstva, ki jih javna listina potrjuje, resnična.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS oz. organ prve stopnje) zavrnila vlogo vlagatelja (v tem postopku tožnik) z dne 27. 10. 2020 za izplačilo izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december 2020 (1. točka izreka) in odločila, da vlagatelja bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka; FURS pa posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je vlagatelj 27. 10. 2020 preko portala eDavki vložil vlogo za izplačilo izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka za oktober, november in december 2020. V nadaljevanju je povzet prvi odstavek 88. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20 in 175/20; v nadaljevanju ZZUOOP), iz katerega izhajajo upravičenci do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in peti odstavek 88. člena ZZUOOP, po katerem do izplačila mesečnega temeljnega dohodka ni upravičena oseba, ki na dan vložitve vloge za mesečni temeljni dohodek nima plačanih zapadlih obveznih dajatev in nima izpolnjenih drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ. Iz knjigovodske evidence FURS izhaja, da vlagatelj na dan oddaje vloge ni imel poravnanih obveznosti iz naslova davka od premoženja od stavb - fizične osebe v višini 33,83 EUR, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 1.096,59 EUR, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 35.601,41 EUR, prispevkov za zdravstveno varstvo v višini 1.436,11 EUR, akontacije dohodnine v višini 1.929,37 EUR, prispevkov za zaposlovanje 148,01 EUR in prispevkov za starševsko varstvo v višini 287,04 EUR, v skupnem znesku 40.532,36 EUR, zato ni izpolnjeval pogojev za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka. Ker vlagatelj na dan oddaje vloge 27. 10. 2020 ni imel plačanih vseh zapadlih obveznih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti, se vloga zavrne. Pojasnjeno je tudi, da je bilo glede mesečnega temeljnega dohodka za marec, april in maj 2020 odločeno že z odločbo DT 429-270/2020-2 (04-143-21) z dne 13. 8. 2020, ki je postala dokončna in pravnomočna 29. 8. 2020. 3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je v zvezi s pritožbenimi navedbami navedel, da tožnik ni z ničemer izkazal, da je imel poravnane obveznosti za obdobje, za katero je uveljavljal pomoč. Pojasnil je tudi, da vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev določa 93. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Torej tudi če je pritožnik plačal obveznosti za mesece oktober, november in december 2020, a je imel neplačane prej dospele obveznosti, se s plačilom poravnajo obveznosti po vrstnem redu dospelosti posameznega davka, torej najprej neplačane prej dospele obveznosti. Pritožnik ni predložil nobenih dokazil o plačilu davčnih obveznosti in se drugostopenjski organ o tem tudi ne more izreči. Iz obvestila prvostopenjskega organa izhaja tožnikov dolg na dan vložitve vloge v višini 40.532,36 EUR.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločitev vložil tožbo v upravnem sporu. V tožbi zatrjuje, da je po priporočilu in navodilih 11. 3. 2021 naslovil na FURS vlogo - prošnjo za realizacijo oprostitve plačila prispevkov iz naslova poslovanja samostojnega podjetnika, izplačila temeljnega dohodka in realizacijo izplačila temeljnega dohodka ter povračila nekritih fiksnih stroškov, saj je računovodski servis za tožnika preko aplikacije eDavki posredoval podpisane in zahtevane vloge za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka, oprostitev plačil prispevkov in povračila nekritih fiksnih stroškov. Vlogo je oddal, ker je za omenjeno obdobje poravnal vse neporavnane obveznosti, vključno z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe. Na dan vložitve vloge je imel poravnane vse obveznosti in do FURS ni imel neporavnanih obveznosti. Tožnik trdi, da je izpolnjeval kriterije za dodelitev vseh sredstev, saj je poplačal vse svoje obveznosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je pravočasno oddal vlogo.

5. V tožbi navaja, da gre za neenako obravnavo zavezancev s strani tožene stranke, in sicer so upravičeni do temeljnega dohodka in kritja nekritih fiksnih stroškov tisti, ki imajo ob vložitvi zahteve za izplačilo temeljnega dohodka poravnane obveznosti, čeprav v mesecih, ki sledijo mesecu vložitve vloge, obveznosti nimajo več poravnanih; drugi zavezanci, tj. tudi tožnik, ki imajo za nazaj poravnane vse obveznosti in ob vložitvi vloge niso davčni dolžnik, pa ne dobijo priznanih pravic iz protikoronskih ukrepov (zaradi napačne interpretacije zakona oz. neustavnosti zakona).

6. Glede ugotovitev v izpodbijanem aktu, da se zoper odločbo o zahtevku za prvo obdobje, tj. odločba DT 429-270/2020-2(04-143-21) z dne 13. 8. 2020, ni pritožil, navaja, da takrat še ni imel izpolnjenih vseh obveznosti do FURS in s pritožbo ne bi uspel, kar pa mu ne jemlje pravic za naprej.

7. Nasprotuje tudi navedbam organa druge stopnje, da ni predložil dokazil o poravnanih obveznostih, saj je stanje ažurirano v aplikaciji eDavki pri FURS in ga tožnik in tožena stranka lahko vsak trenutek vpogledata. Tožena stranka v nobenem trenutku tožnika ni pozvala, da predloži izpis plačanih ali neplačanih obveznosti. Tožnika bi morala obvestiti ob vložitvi vloge preko sistema eDavki, da zaradi določenih razlogov in dejstev ne izpolnjuje pogojev za dodelitev sredstev, česar tožena stranka ni storila in so bile tožniku v upravnem postopku kršene pravice. Kot samostojni podjetnik trpi nenadomestljivo škodo zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti v času epidemije, ker je moral kljub temu v celoti poravnati obveznosti do FURS oz. države. Tožnik zahteva, da sodišče toženi stranki naloži, da mu prizna pravico do sredstev in izplača zahtevke po vseh vloženih vlogah.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V petem odstavku 88. člena ZZUOOP je določeno, da mora imeti upravičena oseba plačane vse do dneva vložitve vloge zapadle obvezne dajatve. Iz obvestila o stanju dolga na dan 27. 10. 2020 je razvidno, da je tožnik izkazoval dolg v skupnem znesku 40.532,36 EUR. Glede tožnikovih plačil je pojasnila, da četudi je tožnik plačal obveznosti za mesece oktober, november in december 2020, so bile zaradi neplačanih prej dospelih obveznosti s plačilom poravnane obveznosti po vrstnem redu dospelosti posameznega davka, torej najprej neplačane prej dospele obveznosti.

9. Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa med drugim preverilo, ali je tožba pravočasna. Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Iz podatkov na vročilnici v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku odločba Ministrstva za finance številka DT-499-21-59/2021-3 z dne 21. 10. 2021, s katero je bil upravni postopek končan, osebno vročena 12. 11. 2021. Iz podatkov na ovojnici, v kateri je sodišče prejelo tožbo, izhaja, da je bila poslana sodišču s priporočeno pošiljko, ki je bila oddana na bencinskem servisu A., d.d., Ljubljana, sprejemna številka na ovojnici RT 0132 1046 7 SI, vendar brez navedbe datuma oddaje. Iz predloženega potrdila o oddaji priporočene pošiljke z oznako RT 0132 1046 7 SI in računa A., d.d. Ljubljana, ..., z dne 13. 12. 2021, ki ju je po pozivu sodišča predložil tožnik, pa izhaja, da je bila priporočena pošiljka oddana v ponedeljek, 13. 12. 2021. Tožba je bila torej vložena pravočasno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa prve stopnje o zavrnitvi tožnikove vloge za izplačilo izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december 2020 zaradi neizpolnjevanja pogoja po petem odstavku 88. člena ZZUOOP.

12. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi pojasnjeno, da je bilo o izjavi za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka za mesece marec, april in maj 2020 že odločeno z odločbo št. DT 429-270/2020-2 (04-143-21) z dne 13. 8. 2020, ki je postala pravnomočna 29. 8. 2020, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje, torej z izpodbijano odločbo o zahtevku za te mesece ni ponovno odločeno. Čeprav se določene tožbene navedbe nanašajo tudi na obdobje marec - maj 2020, to ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj o zahtevkih za te mesece z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno.

13. Izredna pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka je bila namenjena upravičencem (med drugim tudi samozaposlenim), ki zaradi posledic epidemije COVID-19 dejavnosti niso mogli opravljati ali so jo opravljali v bistveno zmanjšanem obsegu (prvi odstavek 88. člena ZZUOOP) ob izpolnjevanju določenih pogojev.

14. Pomoč je upravičencem izplačal FURS na podlagi izjave upravičenca, ki jo je predložil preko informacijskega sistema FURS in s katero je izjavil, da je oseba, kot jo opredeljuje 88. člen ZZUOOP, in da zaradi epidemije ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu (prvi odstavek 89. člena ZZUOOP). Iz izpodbijane odločbe, podatkov tožbe ter upravnega spisa izhaja, da je tožnik to izjavo vložil 27. 10. 2020 in ker izplačila zaprošene izredne pomoči ni prejel, je 11. 3. 2021 organ prve stopnje pozval k izdaji odločbe.

15. V petem odstavku 88. člena ZZUOOP je določeno, da do izplačila izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka ni upravičena oseba, ki na dan vložitve vloge za izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka nima plačanih zapadlih obveznih dajatev in nima izpolnjenih drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ.

16. Iz tožbenih navedb, da je vlogo oddal, ker je za omenjeno obdobje poravnal vse neporavnane obveznosti, izhaja napačno tožnikovo razumevanje pogoja iz petega odstavka 88. člena ZZUOOP. Za izplačilo izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka je upravičena oseba na dan vložitve vloge morala imeti plačane vse (do tega dne) zapadle obvezne dajatve in imeti izpolnjene vse druge denarne nedavčne obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ. Torej ne le poravnane obveznosti za obdobje, za katero zaproša za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka (v konkretnem primeru za oktober, november in december 2020).

17. V izpodbijani odločbi je organ prve stopnje ugotovil, da vlagatelj na dan oddaje vloge ni imel plačanih vseh zapadlih obveznih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti, in sicer na dan 27. 10. 2020 ni imel poravnanih: obveznosti iz naslova davka od premoženja od stavb - fizične osebe v višini 33,83 EUR, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 1.096,59 EUR, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 35.601,41 EUR, prispevkov za zdravstveno varstvo v višini 1.436,11 EUR, akontacije dohodnine v višini 1.929,37 EUR, prispevkov za zaposlovanje 148,01 EUR in prispevkov za starševsko varstvo v višini 287,04 EUR, v skupnem znesku 40.532,36 EUR, kar je organ prve stopnje ugotovil iz podatkov knjigovodske evidence FURS.

18. V pritožbi je tožnik trdil in to v tožbi ponovi, da je imel na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti do FURS in da ni imel neporavnanih obveznosti ter da ob vložitvi zahtevka ni bil davčni dolžnik, pri čemer šele v tožbi navaja, da bi FURS oz. tožena stranka lahko vpogledala v aplikacijo eDavki pri FURS, torej vpogled v javno evidenco, česar v pritožbi ni predlagal. V pritožbi sicer svojih trditev o poravnavi obveznosti ni konkretiziral niti ni predlagal nobenega dokaza za te trditve. Upravni organ pa je ugotovitve o neplačanih zapadlih obveznih dajatvah in drugih nedavčnih obveznosti na dan 27. 10. 2020 oprl na potrdilo o poravnanih davčnih obveznostih iz knjigovodske evidence, kar je javna listina. Za javne listine tako v upravnem kot v sodnem postopku velja zakonska domneva, da listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (tretji odstavek 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP in prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po določbah prvega odstavka 171. člena ZUP pa je v upravnem postopku dovoljeno dokazovati, da so v javni listini, oziroma kopiji javne listine, dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Vendar tožnik za svoje trditve v upravnem postopku ni predlagal nobenega dokaza. Zgolj zatrjevanje, da je imel na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti do FURS in da ni imel neporavnanih obveznosti, ne da bi za to pristojnemu upravnemu organu, ki vodi evidenco, oziroma toženi stranki, predložil kakršen koli dokaz o tem, pa ne zadostuje za uspešno izpodbijanje zakonske domneve, da so dejstva, ki jih javna listina potrjuje, resnična.

19. Sodišče prav tako ugotavlja, da tožnik neutemeljeno ugovarja, da ga tožena stranka ni pozvala k predložitvi izpisa plačanih ali neplačanih obveznosti, torej da bi moral upravni organ stranko pozvati k predložitvi dokazov za njene navedbe. Upravni organ namreč ni dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, potem ko je dokazno breme na strani vlagatelja. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožnika, odkar je bil seznanjen z ugotovitvami organa o neplačanih vseh zapadlih obveznih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti na dan oddaje vloge 27. 10. 2020. Uveljavljanje dokaznih predlogov v upravnem sporu pa je omejeno skladno s tretjim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 52. člena ZUS-1, ki predvidevata omejitev navajanja novih dejstev in novih dokazov, če tožnik za to, da jih ni navedel oziroma ni predložil že v postopku izdaje upravnega akta, sodišču ne izkaže upravičenih razlogov. Ker tožnik v tožbi ne navaja, da oz. zakaj dokazov ni mogel navajati v upravnem postopku, jih sodišče ne sme upoštevati.

20. Prav tako prvič šele v tožbi navaja, da bi ga morala tožena stranka ob vložitvi vloge preko sistema eDavki z upravnim aktom obvestiti o razlogih in dejstvih za neizpolnjevanje pogojev, s čimer so bile tožniku kršene pravice v upravnem postopku. Gre za nejasen očitek, saj mu je to tožena stranka pojasnila v drugostopenjski odločbi. Kolikor pa se očitek tožnika nanaša na to, da upravni organ ni izdal upravnega akta po vloženi tožnikovi vlogi tj. v konkretnem postopku izjavi upravičenca, ki jo je predložil že 27. 10. 2020 preko informacijskega sistema FURS na podlagi prvega odstavka 89. člena ZZUOOP, temveč je bila izpodbijana odločba izdana šele 17. 3. 2021, torej po tem, ko je 11. 3. 2021 tožnik vložil prošnjo za realizacijo oz. za izdajo odločbe, sodišče pojasnjuje, da je rok za izdajo upravne odločbe instrukcijske narave in prekoračenje roka za izdajo odločbe samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, tožnik pa tudi ni pojasnil, kako naj bi navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke.

21. Tožnikove navedbe o neenaki obravnavi zavezancev, ki imajo ob vložitvi zahteve za izplačilo temeljnega dohodka poravnane obveznosti, čeprav v mesecih, ki sledijo mesecu vložitve vloge, obveznosti nimajo več poravnanih in drugih zavezancev (med njimi je tudi tožnik), ki imajo za nazaj poravnane vse obveznosti in ob vložitvi vloge niso davčni dolžnik, bi lahko pomenile ugovor o neenakosti pred zakonom, torej o kršitvi 14. člena Ustave RS. Očitka ni mogoče vsebinsko obravnavati, saj ni jasno, v čem je nedopustno razlikovanje. Tožnik namreč trdi, da so tako prvi kot drugi imeli ob vložitvi vloge davčne obveznosti poravnave, s tem da eni le-teh kasneje niso več plačevali. Pogoj je namreč bil, da ima oseba na določen dan, to je dan vložitve vloge, plačane zapadle davčne obveznosti in ima izpolnjene vse druge denarne nedavčne obveznosti, tako da za presojo spornega pogoja ni bilo predpisano njegovo izpolnjevanje v drugem (naknadnem) obdobju.

22. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, ne na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so med njima sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).