Jedro

Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.

Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine in tožencu naložilo v plačilo 2.105,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2003 dalje do plačila, poleg tega pa še 1.253,85 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje dokazni oceni prvega sodišča, da je ravno on udaril tožnika in mu s tem prizadejal zatrjevano telesno poškodbo. Sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved tožnikovega brata Ž. B., ki pa ni in ne more biti nepristranska priča. Argument, da je tožnikov brat toženca na glavni obravnavi ob priliki zaslišanja tudi prepoznal, je neresen, saj ni bilo težko ugotoviti, kdo je toženec. Na obravnavi so bili le stranki, pooblaščenca, sodnica in zapisnikarica. Izpoved te priče pa je bila tudi neresnična. Priča je bila skupaj s tožnikom v vinjenem stanju, saj sicer v diskoteki ne bi povzročala nereda. V vinjenem stanju pa si priča tudi ni mogla dobro zapomniti dogodka, zlasti identitete povzročitelja. Prvo sodišče apriorno ni verjelo izpovedi prič M. in L., ki toženca spornega dne nista videla, kar izkazuje, da ga na kraju dogodka res ni bilo in je očitno prišlo do zamenjave. Priči nista imeli nobenega razloga, da bi izpovedali drugače, kot je bilo. Pri tem ni prepričljiva obrazložitev sodišča, da je priča M. na vhod lokala prišla šele po dogodku. Po toženčevem mnenju pa se sodišče tudi ni opredelilo do izjave priče A. Š., da toženca ni nikoli videla, da pa pozna njegovo dekle. Sodišče je zgolj navedlo, da je njena izpoved sama s seboj v nasprotju, ne pojasni pa zakaj. Nadalje toženec meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da sodišče ni dopustilo zaslišanje priče D. K.. Njeno zaslišanje je predhodno predlagal tožnik in nato na naroku dne 3. 12. 2007 ta dokaz umaknil, vendar je tedaj tudi toženec predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče, ki je bila očividec. Tožencu ni bilo treba predlagati dokazov, ki jih je predhodno že predlagala nasprotna stranka in lahko tak dokazni predlog postavi tudi po prvem naroku za glavno obravnavo in zato ne more biti prekludirana. Nadalje toženec navaja, da je na naroku 3. 12. 2007 predložil dopis PP Bled, v zvezi z njegovo poizvedbo, pri čemer je dobil pojasnilo, da je bil zoper njega podan obdolžilni predlog na Okrajnem sodišču v Radovljici in da je zadevo obravnaval policist P. M.. Dejstva in dokaze je toženec podal takoj, ko je zanje izvedel. Toženec je na sodišču izvedel, da zoper njega niso vodili nobenega postopka. Vsa navedena dejstva pa bi moralo sodišče ugotavljati, pa jih ni. Na PP Bled je toženec tudi izvedel, da je bilo tožnikovemu pooblaščencu predhodno posredovano poročilo o dogodku, zato je toženec tudi predlagal, da tožnik to listino predloži. Sodišče v zvezi z navedenimi dejstvi in dokazi ni zavzelo stališča. Opredelilo se je le do dokaznega predloga z zaslišanjem priče M. A. Prvostopenjskemu sodišču toženec tudi očita, da bi se moralo glede na ugotovitev, da sta tožnik in njegov brat v lokalu povzročala „določene probleme, saj naj bi tožnikov brat zagrozil šefu“, opredeliti tudi do soprispevka tožnika k nastali škodi. Toženec še opozarja, da ni imel pooblaščenca in je opravičil izostanek z naroka zaradi zdravstvene nezmožnosti. Predložil je zdravniško potrdilo. Sodišče ga ni upoštevalo, pač pa se je postavilo v vlogo izvedenca, da vročinsko stanje ob primerni terapiji mine v 24 urah, kar pa ne drži. Toženec se upravičeno ni mogel udeležiti obravnave in v posledici tega tudi ni mogel biti prekludiran v navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov na naslednjem naroku. Glede prisojene denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin meni, da je previsoka. Zdravljenje je trajalo zgolj mesec dni, bolečine glede na izvedensko mnenje so trajale največ 31 dni, od tega so bile hude bolečine le 4 dni, ki pa jih je tožnik blažil s protibolečinskimi tabletami. Zdravljenje tudi ni bilo tako intenzivno, saj je tožnik pretežno počival. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila, upoštevajoč 100 % temelj, 800 EUR. Tudi odškodnina iz naslova strahu ni primerna, saj strah ni bil dolgotrajen, kar pa ne opravičuje odškodnine, zato bi moralo zahtevek v tem delu zavrniti. V posledici vsega navedenega meni, da je napačna tudi odločitev glede stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Toženec se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka (1. in 2. točka izreka), zato je v preostalem delu (v 3. točki izreka: zavrnilni del) sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 2. odstavkom 286. člena ZPP upoštevati dejstva in dokaze, ki jih je toženec podal in predlagal na drugem naroku za glavno obravnavo (15. 10. 2007). Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 18. 12. 2006 ob 14. uri. Toženec, ki ni imel pooblaščenca za zastopanje, je pred pričetkom glavne obravnave (sodišče je prejelo opravičilo po pošti ob 12. uri) opravičil svoj izostanek s tega naroka zaradi bolezni. V potrditev dejstva, da se naroka zaradi bolezni ne more udeležiti, je predložil zdravniško potrdilo z dne 16. 12. 2006, iz katerega je razvidno, da se je toženec tega dne ob 22. uri zglasil v dežurni ambulanti zaradi akutnega obolenja z visoko temperaturo. Iz potrdila tudi izhaja, da lečeča zdravnica, ki ga je sprejela na pregled, ugotavlja, da zaradi akutnega obolenja ni sposoben za prihod in udeležbo na obravnavi dne 18. 12. 2006. Glede na takšno vsebino potrdila je po oceni pritožbenega sodišča napačno stališče sodišča prve stopnje, da iz opravičila ne izhaja, kakšno zdravstveno stanje tožencu preprečuje fizično udeležbo na naroku. Nesprejemljivo je tudi stališče, da je toženec z naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.

Ker je torej toženec z prvega naroka za glavno obravnavo opravičeno izostal, tudi ni mogel na njem navajati dejstev in dokazov. Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora sicer stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, vendar pa lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze tudi na kasnejšem naroku, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP). Glede na opravičen izostanek toženca s prvega naroka, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo, bi moralo zatrjevana dejstva in predlagane dokaze s strani toženca na naslednjem naroku dne 15. 10. 2007 šteti za pravočasne in jih zato tudi upoštevati. Toženec tako ni bil prekludiran glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov na tem naroku, zato ne pride v poštev 4. odstavek 286. člena ZPP. Toženec je že v odgovoru na tožbo trdil, da se spornega dne ni nahajal v lokalu B. na Bledu, na naroku 15. 10. 2007 pa je glede na zgoraj navedeno pravočasno pojasnil, da se je v spornem obdobju nahajal v Novi Gorici, in za potrditev tega dejstva predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M.A., ki bo lahko to tudi podkrepila z listinskimi dokazi, ki so pri njej. Ker se dokazni predlog nanaša na dejstvo, ki je pravno pomembno, pritožbeno sodišče sledi pritožbeni trditvi, da bi nova dejstva in dokazi lahko privedli do drugačne odločitve. Zaradi zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje, da je toženec neopravičeno izostal s prvega naroka in da so zato (pravno pomembne) trditve in dokazi na naslednjem naroku prepozni, zaradi česar jih ni upoštevalo, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. To kršitev je pritožnik v skladu z 286b členom ZPP tudi pravočasno uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (1. točka izreka) razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo postopkovne kršitve, upoštevaje, da je treba tožniku omogočiti, da se izjavi glede novih dejstev in dokazov, ocenjuje, da bi bila oprava pritožbene obravnave pred pritožbenim sodiščem v nasprotju s temeljnimi procesnimi načeli – z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (1. odstavek 11. člena ZPP). Poleg tega se z razpisom pritožbene obravnave ne sme poseči v ustavno zavarovano pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva napotke, ki so razvidni iz razlogov tega sklepa.

Glede preostalih pritožbenih trditev pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem priče D. K., glede katerega je toženec prekludiran. Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje priče D. K., pri čemer je ta dokazni predlog na naroku 3. 12. 2007 umaknil. Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP). Toženec je na naroku 3. 12. 2007 predlagal navedeni dokaz, potem ko ga je tožnik umaknil. Glede na to, da se na naroku ponovljeni dokazni predlog šteje za novega, ki pa ga toženec v smislu 1. in 2. odstavka 286. člena ZPP ni pravočasno predlagal, saj ni navedel opravičljivega razloga, zakaj izvedbo tega dokaznega predloga ni mogel navesti na prvem naroku oziroma kasnejšem (15. 10. 2007), ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. To, da je že tožnik predlagal dokaz pravočasno (ki pa ga je umaknil), ni opravičljiv razlog, kajti vsaka stranka mora za dejstva, ki so ji v korist, predlagati dokaze pravočasno, čeprav gre za iste kot jih je predlagala nasprotna stranka (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tudi dokazne predloge, podane na naroku 3. 12. 2007 in v vlogi prejeti na tem naroku (list. št. 83 in 86) sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Glede na (pravočasne) tožbene trditve, da tožniku ni znano zakaj proti tožencu ni bil uveden postopek pred sodnikom oziroma sodiščem, pri čemer je toženec sam trdil, da bi morala policija glede na tožnikove poškodbe dogodek obravnavati, se izkaže, da bi lahko toženec pravočasno, najkasneje na drugem naroku 15. 10. 2007, predlagal sodišču, da opravi poizvedbe pri pristojnem organu, pa tega ni. Na njem je dokazno breme, da dokaže, da je bil spornega dne drugje. Zato so tudi po oceni pritožbenega sodišča omenjeni dokazni predlogi prepozni. Glede dokaza z zaslišanjem priče - policista P. M., je treba le dodati, da toženec sploh ni navedel, o čem naj bi se pričo zaslišalo. Zgolj ime in naslov ter bivališče priče ne zadošča (236. člen ZPP.).

Glede pritožbenega zavzemanja, da je tožnik tudi sam prispeval k temu, da je do napada prišlo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve o tem nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje v novem postopku ne bo smelo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP in 362. člen ZPP). Toženec je ves čas trdil le, da se spornega dne - 1. 10. 2000 - ni nahajal na kraju dogodka, nič pa v smeri delne razbremenitve odgovornosti. Kot soprispevek bi bilo mogoče opredeliti le tožnikovo izzivanje neposredno pred napadom, takšnega ravnanja pa toženec, na katerem je dokazno breme, ni zatrjeval (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ugotovitev sodišča, da sta tožnik in njegov brat (priča Ž. B.) delala „določene probleme v diskoteki, saj sta hotela, da se tožnikovemu bratu izpolni glasbena želja, pri čemer je tožnikov brat (niti ne tožnik) zagrozil šefu“, zato ni mogoče oceniti kot soprispevek in podlago za delno razbremenitev odgovornosti.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari v izpodbijanem delu, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev (v 2. točki izreka), saj bo šele ob ponovni odločitvi znan uspeh posamezne pravdne stranke v tej pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165 člena ZPP.