Jedro

Sodišče prve stopnje povsem pravilno obrazloži, da je podjetniško premoženje, kadar je pridobljeno z delom, skupno premoženje zakoncev.

Sporni lokal (pravilno: nepremičnina) ni bil(a) kupljen(a) z denarjem, ki bi bil pridobljen kakorkoli drugače kot z delom. Zato in zato, ker je bil(a) pridobljen(a) v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, gre za skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 11.391,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ter tožnici naložilo, da mora v 15 dneh tožencu povrniti 762,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Meni, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami v spisu in sami s seboj. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve lokal štelo kot skupno premoženje pravdnih strank po enakih deležih, kar naj bi izhajalo iz spisa N 667/2014, a podatki spisa kažejo nasprotno. Pravdni stranki sta delili hišo na naslovu ..., ... Pritožnica vztraja, da sporni lokal ni skupno premoženje.

Po stališču sodišča prve stopnje bi bil vsak kredit, ki sta ga pridobila zakonca, skupno premoženje, ne glede na to, za kakšen namen in kdo ter po kakšni odločitvi ga je pridobil. To pa ne drži. Skupno je le tisto premoženje, ki je ustvarjeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Toženčeva dejavnost in z njo povezan lokal to ni bila.

Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišče prve stopnje o tem, kdaj je prenehala izvenzakonska skupnost pravdnih strank.

Opisuje, kakšno je po njenem prepričanju bančno poslovanje pri dodeljevanju kreditov.

Zaključuje, da je toženec s tem, ko je poslovni prostor prodal sam, konkludentno pokazal, da ta ni tožničin.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 56. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) odgovarja zakonec za obveznosti, ki jih je imel pred sklenitvijo zakonske zveze in za obveznosti, ki jih je prevzel po sklenitvi zakonske zveze s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju (1. odstavek 56. člena ZZZDR); za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem (2. odstavek 56. člena ZZZDR).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bila sredstva, pridobljena na podlagi kreditne pogodbe št. 5318/0016643, porabljena za nakup lokala (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v katerem je toženec, organiziran kot samostojni podjetnik, opravljal dejavnost. Obroke posojila je toženec (neprerekano) plačeval z dobičkom lokala, torej s sredstvi, ki jih je pridobil z delom.

7. Sodišče prve stopnje povsem pravilno obrazloži, da je podjetniško premoženje, kadar je pridobljeno z delom, skupno premoženje zakoncev(1). Sporni lokal (pravilno: nepremičnina) ni bil(a) kupljen(a) z denarjem, ki bi bil pridobljen kakorkoli drugače kot z delom. Zato in zato, ker je bil(a) pridobljen(a) v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank(2), gre za skupno premoženje pravdnih strank. Obveznost iz kreditne pogodbe, sklenjene zaradi plačila kupnine, pa je tako obveznost oziroma dolg v zvezi s skupnim premoženjem, torej dolg, za katerega odgovarjata oba zakonca. Kakšno je bilo stališče tožeče in tožene stranke o naravi tega premoženja v času pridobitve premoženja, v času njegove delitve ali odsvojitve, ni odločilnega pomena, saj, kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, skupno premoženje nastane neodvisno od volje strank po samem zakonu (2. odstavek 51. člena ZZZDR).

8. Zaradi opisanega ni odločilnega pomena, kdaj je toženec pričel opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik, ali je izvenzakonska skupnost pravdnih strank prenehala v letu 2014 ali 2015, kdaj in iz katerega premoženja je tožnica plačala vtoževani znesek in kakšna je bančna praksa ob odobritvi kreditov. Enako velja za ugotovitve sodišča in pritožbene trditve o tem, da naj bi tožnica rekla, naj toženec vse premoženje prepiše nanjo in razglasi osebni stečaj. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nerelevantne okoliščine, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

9. Ker je tožnica plačala del skupnega (torej tudi svojega) dolga in ker ne trdi, da bi plačano presegalo njen delež na skupnem premoženju(3) (toženec pa je neprerekano trdil, da je odplačal 91 % posojila in ga še odplačuje), od toženca ne more zahtevati vrnitve plačanega.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): V potrditev svojega stališča tudi korektno navede sodno prakso.

Op. št. (2): Kot trenutek pridobitve v smislu skupnega premoženja je odločilen trenutek ekonomske pridobitve.

Op. št. (3): Zgolj zaradi tega vprašanja so relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšna sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju.