Jedro

V posledici dejstva, da ima tožnik kot voznik tovornjaka 10 let izkušenj, je sodišče utemeljeno kot pretirano zavrnilo njegovo navedbo, da mu je bila tožena stranka zaradi njegove varnosti dolžna podati posebna navodila za zapiranje vrat prikolice tovornjaka in mu pri tem jasno nakazati možnost, kako naj to delo opravi. Zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila za vsako še tako očitno in banalno opravilo in delavcu jasno nakazati možnost, kako naj ga opravi, je dejansko pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varnosti pri delu.

Na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega dejanskega zaključka, da izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za ugotovitev, da je bilo na dan poškodbe tožnika resnično pokvarjeno zapiralo na vratih prikolice tovornjaka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 466,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, svoje pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune stroške postopka v celoti.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da se je pri toženki poškodoval na svoj prvi delovni dan in da toženka odgovarja za predmetno poškodbo, saj je bil vzrok za poškodbo neizpravnost delovnega sredstva (nepričakovan zatik metalnega dela pod kljuko, ki je bil nekoliko zvit) in ne tožnikovo ravnanje. V kolikor bi bil nepreviden, je eventualno mogoče govoriti le o soprispevku. Navaja, da je pojasnil, da se ne spomni imena osebe, ki mu je naročila, da vozilo zaradi popravila zaklopke pripelje pred delavnico, niti imena osebe, ki je izvršila popravilo. Tožnik listinskih dokazov o poškodbi „zaklopke“ nima, o tem ne vodi evidence niti tožena stranka, ker se manjša popravila ne zavedejo v dokumentacijo. Sodišče je glede dokazovanja tožniku naložilo pretežko breme. Sklicevanje na tožnikovo izjavo o nezgodi, ne izključuje protipravnega stanja. Pisna izjava o vzroku, zakaj mu je zdrsnilo ne pove ničesar. Priča A. A. je povedala, da ob sestavi izjave nista šla v podrobnosti. Brezhibno zapiralo bi se brez težav zapiralo in do zdrsa zaradi njegovega zatika sploh ne bi prišlo. Tožnikove navedbe o načinu poškodovanja utrjujejo sklep, da je bilo z zapiralom nekaj narobe. Ocena sodišča o neobstoju napake na zapiralu dne 18. 3. 2019 ni pravilna. Napačno je tudi stališče, da poškodovano zapiralo v nobenem primeru ne bi moglo predstavljati naravnega vzroka tožnikovega padca. Pravilnost takšnega stališča bi lahko utrdilo le izvedensko mnenje, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi ter zadevo glede višine vrne v nadaljnjo obravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji). Delodajalec je (izven meja objektivne odgovornosti) dolžan povrniti škodo v primerih, ko ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu, posledica teh opustitev pa je poškodba. Delodajalec mora zagotoviti vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost oziroma običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posameznega dela, in ki delavcu ni jasno razvidno oziroma se mu ne more izogniti z neko povprečno skrbnostjo. Skrbnost in posledično odgovornost delodajalca se ne presoja strožje zgolj zato, ker je do škode prišlo med opravljanjem dela v korist delodajalca. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno stališče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Če se delodajalcu pripiše krivdna odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, se s tem slabi preventivna funkcija odškodninskega prava. Odškodninsko pravo namreč nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi s področja socialnih zavarovanj.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja oziroma opustitve tožene stranke. V posledici dejstva, da ima tožnik kot voznik tovornjaka 10 let izkušenj, je utemeljeno kot pretirano zavrnilo tudi njegovo navedbo, da mu je bila tožena stranka zaradi njegove varnosti dolžna podati posebna navodila za zapiranje vrat prikolice tovornjaka1 in mu pri tem jasno nakazati možnost, kako naj to delo opravi. Zahteva, da bi bilo potrebno dati navodila za vsako še tako očitno in banalno opravilo in delavcu jasno nakazati možnost, kako naj ga opravi, je dejansko pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varnosti pri delu. Tožnik v pritožbi niti ne prereka ugotovitve, da mu je delodajalec zagotovil ustrezno usposabljanje za varstvo in zdravje pri delu ter zaščitno opremo, prav tako ni sporno, da je opravil preizkus usposobljenosti za varno in zdravo delo, ter da je pred nastopom dela prejel navodila za varno delo. Kot sporno v pritožbi izpostavlja predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je bilo na dan poškodbe resnično pokvarjeno zapiralo na vratih prikolice tovornjaka, kar je tožnik navajal kot vzrok nastanka poškodbe. Tožnik neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča, saj je slednja v celoti skladna z napotki iz 8. člena ZPP, pa tudi povsem prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče nanjo sklicuje in je ne ponavlja. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega dejanskega zaključka, da izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za ugotovitev, da je bilo na dan poškodbe tožnika resnično pokvarjeno zapiralo na vratih prikolice tovornjaka. V prid obstoja napake na zapiralu dne 18. 3. 2019 namreč ne govori prav noben izveden dokaz. Tožnik, na katerem je dokazno breme, ni dokazal obstoja konkretnih okoliščin nedopustnega ravnanja delodajalca. Navedbe tožnika, da se ne spomni imena osebe, ki mu je naročila, da vozilo zaradi popravila zapirala na vratih prikolice pripelje pred delavnico, niti imena osebe, ki je izvršila popravilo, ter da listinskih dokazov o poškodbi zapirala nima, so nerelevantne in ne morejo omajati jasnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da mu je sodišče naložilo pretežko dokazno breme. Tožnik bi do podatka o imenih oseb, ki jih omenja, lahko brez težav prišel z oblikovanjem ustreznega dokaznega predloga, preko katerega bi breme posredovanja tega podatka lahko preložil na toženo stranko2 ali pa med zaslišanjem prič tekom tega postopka, v katerem so bile zaslišane vse odgovorne osebe v podjetju.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, ki ga smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bil dokaz z izvedencem na način, kot ga je predlagal tožnik (substanciranje tega dokaznega predloga na naroku dne 20. 4. 2022), neprimerno dokazno sredstvo za ugotavljanje dejstva, ali je bilo zapiralo na prikolici tovornjaka na dan škodnega dogodka pokvarjeno ali ne. Kot je to povsem logično obrazložilo v točki 21, bi izvedenec lahko podal le mnenje o tem, ali je bilo zapiralo pokvarjeno in popravljeno kadarkoli v času od leta 2017, ko je bila prikolica dana v promet, pa do sredine leta 2022, ko bi lahko pregled prikolice opravil, nikakor pa takšno ugotovljeno dejstvo ne bi pomenilo, da je bilo zapiralo pokvarjeno ravno na dan 18. 3. 2019. Dokaz z izvedencema ni bil relevanten, kar pomeni, da z zavrnitvijo tega dokaza sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka. V zvezi z odgovorom na vprašanje, ali bi poškodovano zapiralo lahko predstavljalo naravni vzrok tožnikovega padca, pa izvedenec niti ni bil predlagan, tudi sicer pa bi bil v to smer izvedeni dokaz nepotreben, ker ni dokazana protipravnost ravnanja tožene stranke.

9. Za presojo o temelju odškodninske obveznosti zadostuje že ugotovitev, da ni dokazana protipravnost. Posledično se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki nasprotujejo stališču sodišča, da tudi v kolikor bi se ugotovilo, da je bilo zapiralo na vratih prikolice resnično poškodovano na način, kot zatrjuje tožnik in bi bila torej podana protipravnost, ni podana vzročna zveza, ker poškodovano zapiralo v nobenem primeru ne bi moglo predstavljati naravnega vzroka tožnikovega padca (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžan povrniti potrebne stroške postopka, in sicer stroške odgovora na pritožbo (625 točk) in 2 % materialnih stroškov (12,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Kovinska kljuka se je nahajala na višini 1,35 – 1,45 metra. 2 V določenih okoliščinah lahko sodišče odredi nasprotni stranki, da razkrije identiteto priče. Na splošno morata biti izpolnjeni dve ključni zahtevi: i) obstoj verjetnosti, da priča razpolaga s pomembnimi informacijami v zadevi ii) obstoječa težava ali ovira, zaradi katere ni mogoče pridobiti podatkov o priči na drug način. V takšnih primerih ima sodišče pooblastila, da odredi nasprotni stranki, da razkrije ime priče, če oceni, da je to potrebno za pravično obravnavo primera in za zagotovitev poštenega sojenja.