Jedro

Iz določbe 231.a člena ZDavP izhaja, da je prepoved odpisa, obročnega odplačevanja in odložitve plačila davka od prometa proizvodov in storitev ter posebnih prometnih davkov veljala le do uveljavitve Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje: ZDDV), ki pa tega vprašanja ne ureja, saj take določbe nima, zato se po presoji sodišča z dnem uveljavitve ZDDV (glede na določbo 80. člena je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 7. januarja 1999) za odločanje o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davčnega dolga, uporabljajo splošne določbe ZDavP (89. - 93. člen), ki urejajo to področje za vse vrste davčnih obveznosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. … z dne 27. 3. 2001 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, št. … z dne 24. 10. 2000, s katero je zavrnila zahtevo tožnika za odpis davčnega dolga, ki je po stanju na dan 29. 9. 2000 znašal iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti 994.833,80 SIT glavnice in zamudnih obresti, dohodnine 230.572,00 SIT glavnice in zamudnih obresti, prispevka za zaposlovanje 860.190,00 SIT glavnice in zamudnih obresti in prometnega davka 4,835.512,60 SIT glavnice in zamudnih obresti. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 1/99 in 108/99, dalje: ZDavP), ki v 89. členu določa, da lahko davčni organ dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Meni, da navedeno določilo zakona omejuje odpis davčnega dolga na skrajne primere, ko bi bilo z izterjavo ogroženo osnovno preživljanje zavezanca in njegove družine. Osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga je znesek bruto zajamčene plače zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki je v času reševanja pritožbe tožnika znašal 42.456,00 SIT bruto po sklepu o uskladitvi zajamčenega osebnega dohodka (Uradni list RS, št. 62/2000). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik invalidsko upokojen in živi v skupnem gospodinjstvu z dvema šoloobveznima sinovoma ter prejema mesečno pokojnino v neto znesku 120.249,76 SIT, oba sinova pa prejemata štipendijo, vsak po 22.000,00 SIT neto. Center za socialno delo B je z dopisom dne 29. 9. 2000 navedel, da sta bila sinova po razvezi zakonske zveze dodeljena tožniku v varstvo in oskrbo, za katera tožnik tudi skrbi od leta 1994 in zanju ne prejema preživnine s strani njune matere. Tožnik ne poseduje nepremičnega premoženja ali premičnega premoženja večje vrednosti, glede na navedeno znaša mesečni prejemek na družinskega člana v obdobju preteklih treh mesecev pred vložitvijo vloge 54.750,00 SIT neto. Zato tožena stranka ocenjuje, da je organ prve stopnje odločil pravilno in zakonito, saj tožnik presega kriterije, ki so določeni za celotni ali delni odpis davčnega dolga.

Tožnik se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da iz odločbe ni mogoče razbrati, zakaj mu ni ugodeno. Navedba, da ni ogroženo njegovo preživljanje, ker znašajo dohodki na družinskega člana več kot 42.456,00 SIT bruto ne temelji niti na zakonu niti na podzakonskih predpisih, temveč gre za oceno tožene stranke. Ne more razumeti, zakaj davčni organ ne ravna podobno, kot sta pred tem ravnala Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki mu je odpisal prispevke za zdravstveno zavarovanje ter Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki mu je odpisal prispevke za zaposlene delavce. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo presodila odločbo davčnega organa prve stopnje kot pravilno in zakonito, pri čemer pa se ni opredelila do stališča prvostopnega organa, da glede na določbo 231. a člena ZDavP davčni organ ne more odpisati davčnega dolga iz naslova prometnega davka, razen iz razlogov neizterljivosti. Po presoji sodišča predstavlja stališče, zavzeto v prvostopni odločbi, nepravilno uporabo materialnega prava, ki pa jo tožena stranka ne odpravi.

Po določbi 89. člena ZDavP lahko davčni organ dovoli odpis davčnega dolga, če bi se z izterjavo ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V 93. členu pa ZDavP taksativno določa vrste davkov (davek na dodano vrednost, trošarine, davek od dobička iz kapitala, davek od dohodkov iz premoženja, davek na promet nepremičnin), za katere davčni organ davčnega dolga ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, oziroma ne more odložiti plačila ali dovoliti obročnega plačevanja. V 231.a členu, na katerega se sklicuje davčni organ prve stopnje in ki se uporablja od 1. 1. 1998, pa ZDavP določa, da do dneva uveljavitve zakona, ki bo urejal davek na dodano vrednost in zakona, ki bo urejal trošarine, davčni organ ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti, oziroma ne more dovoliti obročnega plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev ter posebnih prometnih davkov. Iz določbe 231.a člena ZDavP izhaja, da je prepoved odpisa, obročnega odplačevanja in odložitve plačila davka od prometa proizvodov in storitev ter posebnih prometnih davkov veljala le do uveljavitve Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje: ZDDV), ki pa tega vprašanja ne ureja, saj take določbe nima, zato se po presoji sodišča z dnem uveljavitve ZDDV (glede na določbo 80. člena je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, to je dne 7. januarja 1999) za odločanje o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davčnega dolga, uporabljajo splošne določbe ZDavP (89. - 93. člen), ki urejajo to področje za vse vrste davčnih obveznosti. Glede na splošne določbe ZDavP, ki urejajo odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davčnega dolga brez posebne določbe v zvezi s prometnim davkom, po presoji sodišča ni ovir za presojo in odločanje o zahtevi tožnika tudi za prometni davek.

Po presoji sodišča tožena stranka pri odločanju o pritožbi tožnika ni presodila vseh, pritožbi priloženih listin in dokazil, v posledici česar ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so v tem primeru potrebne za ugotovitev dejanskega stanja in, ki naj bi bila temelj za pravilno uporabo materialnega predpisa, ki z uporabo prostega preudarka omogoča odpis davčnega dolga, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni zakonski določbi izterjava ne sme spraviti v nevarnost ne le nujnega preživljanja zavezanca, temveč tudi obeh otrok (za katera izključno skrbi tožnik sam). Tožena stranka naj v ponovnem postopku v celoti in popolno ugotovi dejansko stanje in utemelji (ne)ogroženost preživljanja zavezanca in družinskih članov tudi v povezavi z višino dolga, ki se izterjuje.

Sodišče je izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. V ponovljenem postopku bo potrebno presoditi izpolnjevanje pogojev, določenih v 89. členu ZDavP in šele potem ponovno odločiti ali pri tožniku obstajajo razlogi za odpis davčnih obveznosti.