Jedro

Vodilo pri odmeri odškodnine za škodo, ki je nastala, ko je zavarovanec tožene stranke trčil v stanovanjsko hišo tožnic in jo močno poškodoval (delno porušil), mora biti vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu enakovrednega izvrševanja lastninske pravice, torej tudi enakovredne uporabe (in ne v smislu golega ekonomskega oziroma denarnega ekvivalenta).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala, ko je zavarovanec tožene stranke 9. 11. 2012 z osebnim vozilom z veliko hitrostjo trčil v stanovanjsko hišo tožnic in jo močno poškodoval(1). Oškodovanki škode še nista odpravili(2), gre torej za zahtevek na plačilo odškodnine za tako imenovano nereparirano premoženjsko škodo, ki se odmerja po cenah (materiala in storitev) v času sojenja(3).

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnicama v 15 dneh plačati še(4) 11.321,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 (vsaki tožnici polovico) in 1.697,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče sodbo „razveljavi oziroma zahtevek tožnic zavrne“.

V pritožbi navaja, da se sodišče ni izreklo o pridobljenem mnenju izvedenca Ž., v čemer pritožnica vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sicer meni, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino in da tožnici ne bi smeli prejeti več kot je bila vrednost njune nepremičnine pred škodnim dogodkom. Pri tem se sklicuje na vrednost nepremičnine po oceni GURS. V nadaljevanju pritožbe pa izpodbija nekatere od prisojenih stroškov – ene zato, ker meni, da so previsoko ocenjeni (projektna dokumentacija), večino pa zato, ker meni, da gre za izboljšave v primerjavi s prejšnjim stanjem nepremičnine. Pritožnica zaključuje, da bo objekt tožnic po sanaciji boljši, kot je bil pred škodnim dogodkom, tožnici pa obogateni.

4. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali potrditev sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je že v sklepu P 20/2013-41 s 6. 6. 2014 obrazložilo, zakaj je namesto sodnega cenilca gradbene stroke J. Ž. postavilo izvedenca in cenilca gradbene stroke R. G. Okoliščina, da se v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje do cenitve J. Ž. vsebinsko ni opredeljevalo, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka (pritožnica ima verjetno v mislih 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Obrazložitev sodišča (8. opomba na 7. strani izpodbijane sodbe) povsem zadošča. Pritožnica takšnim razlogom ne nasprotuje, pa tudi sicer natančneje ne pove, do katerega dela cenitve bi se moralo sodišče opredeliti in kaj bi pri izpodbijani odločitvi to lahko spremenilo, s tem pa natančnejšega pritožbenega preizkusa ne more doseči. 7. Namen povrnitve škode je v izravnavi negativne posledice, ki jo je pretrpel oškodovanec. Denarna odškodnina mora biti ekvivalentna škodi. Pri odmeri odškodnine se zato sprašujemo o obsegu oškodovančevega prikrajšanja. V skladu z načelom o popolni odškodnini (169. člen Obligacijskega zakonika; OZ) sodišče prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Zakon torej govori o premoženjskem položaju, ne o golem finančnem ali ekonomskem položaju.

8. V obravnavanem primeru je bila poškodovana hiša. Šlo je za hudo poškodbo, ki je povzročila, da hiša, ki jo je bilo prej mogoče uporabljati (pritožnici sta jo uporabljali za občasno bivanje), ni bila več uporabna. To pomeni, da oškodovanki ne moreta izvrševati pomembne prvine lastninske pravice. Vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu enakovrednega izvrševanja lastninske pravice, torej tudi enakovredne uporabe (in ne v smislu golega ekonomskega oz. denarnega ekvivalenta), je moralo biti vodilo sodišču prve stopnje pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotavljalo, koliko bosta morali tožnici porabiti, da bosta porušene in uničene dele hiše popravili, da jo bo spet mogoče varno uporabljati. Pri tem je sodišče pravilno izhajalo iz izhodišča, da je treba hišo postaviti po gradbenih – torej tehničnih in upravno pravnih zahtevah v času sojenja. Ni mogoče terjati, da se v današnjem času postavi popolnoma enako hišo, kot je bila zgrajena v letu 1856. Vsi stroški, ki jih je s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje, so takšni, ki zgolj omogočajo vzpostavitev prejšnjega stanja uporabe nepremičnine in so nujni, da bo uporabna vrednost objekta enaka kot pred prometno nesrečo, s tem pa premoženjski položaj oškodovank takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Če bi sodišče sledilo težnjam tožene stranke, do tega ne bi prišlo. Tožnici z odškodnino, odmerjeno na tak način, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ne bosta obogateni.

9. Z gornjimi razlogi je odgovorjeno na večino pritožbenih trditev tožene stranke, a na splošni ravni. V zvezi s konkretnimi pritožbenimi navedbami tako višje sodišče še kratko odgovarja: - Ocena stroškov zahtevane projektne dokumentacije na podlagi priporočene tarife Arhitekturne zbornice (ne drži torej očitek pritožnice, da ni razvidno, kako je izvedenec ocenil višino stroškov) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča realna. Pritožnica trdi, da je takšno dokumentacijo „možno pridobiti za manjšo ceno“, pa niti ne pove za kakšno in ne predloži drugačne, cenejše ponudbe.

- Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je rušitev temeljev nujna, četudi pritožnica meni, da niso bili poškodovani, saj so se ob zrušenju zidu pretresli in so razpokali ter ker ni mogoče pričakovati, da bi ob (izjemno obsežni) obnovi ostali celi (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšnim razlogom pritožnica obrazloženo ne nasprotuje, le vztraja pri tem, da iz fotografij in zapisnika o cenitvi ni razbrati, da bi bili temelji sploh poškodovani. Te pritožbene navedbe ne izpodbijejo pravilnosti zgoraj povzetih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na obrazloženih strokovnih ugotovitvah izvedenca gradbene stroke.

- Tudi do trditev o tem, da bo izvedba temeljev predstavljala izboljšavo, ker da ni znano, ali jih je hiša sploh imela, se je opredelilo sodišče prve stopnje. Pojasnilo je, da gradenj na tak način, kot je bila zgrajena poškodovana hiša, ni več mogoče izvajati, zato je sodišče ugotovilo, kakšni stroški bodo nastali s tem, da bodo temelji izdelani v skladu z današnjimi zahtevami gradbenih predpisov. Povzetim razlogom pritožnica obrazloženo ne nasprotuje, le vztraja pri tem, da gre za izboljšavo v primerjavi s stanjem hiše pred poškodovanjem. Takšne pritožbene navedbe ne izpodbijejo zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na obrazloženih ugotovitvah izvedenca gradbene stroke. Zakaj odmera odškodnine na tak način ne predstavlja obogatitve tožnic, je bilo obrazloženo v 8. točki obrazložitve sodbe.

- Enak odgovor(5) velja za trditve pritožnice, da v starih prekladah ni bilo armature, da prejšnji zidovi in tlaki niso bili izolirani, da prejšnja fasada ni imela akrilne mrežice in predhodnega premaza ter cokla kulirplasta, da ni bilo estriha ter da predstavlja izdelava nove električne napeljave izboljšavo. Da bi tožnici poškodovano hišo lahko uporabljali ne enak način kot pred poškodovanjem, je vse našteto treba opraviti. Prav nobenega razloga ni, da bi stroške teh del krili oškodovanki.

- Pritožnica se ne strinja s tem, da je sodišče prve stopnje priznalo še 2.173,34 EUR za nepredvidena dela in nadzor. Sodišče prve stopnje je sledilo izkustveni obrazložitvi izvedenca, da še nikdar ni naletel na sanacijo ali obnovo, pri kateri takšni stroški ne bi nastali v tej višini, lahko pa tudi v višjem znesku. Pritožnica navaja, da se za nepredvidena dela običajno priznava manjši odstotek (5 %)(6) , a sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi, zakaj je v konkretnem primeru priznalo zanje 10 % - ker gre za star objekt, pri katerem po izkušnjah izvedenca pride do takšnih ali višjih stroškov nepredvidenih del (ne gre torej za imaginarne stroške, kot zmotno meni pritožnica). Toženka z golim pritožbenim nasprotovanjem razlogov sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi ne kakšne od tistih, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Odgovor tožeče stranke glede na vsebino izpodbijane sodbe in vsebino pritožbe, ni mogel izboljšati procesnega položaja tožnic. Odgovor na pritožbo tudi ne prinaša nobene dopustno nove vsebine. Stroški zanj torej niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Nastala je večja poškodba južne zunanje stene, v kateri je 2,5 x 2,5 m velika luknja, v preostalem pa je stena razpokana; poškodovan je zid pod kapno lego ostrešja; porušene so preklade nad okni; vzhodna stena hiše je močno razpokana; izpadel je del električne napeljave; stena se je odmaknila iz prvotne lege; porušena sta ležišče in podporni zid pod kapno lego; prišlo je do premika strešne slemenske lege. Ogroženi sta varnost in stabilnost objekta.

Op. št. (2): Razen v manjšem delu, ki pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistvenega pomena.

Op. št. (3): Več v: Plavšak, N. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 946, 947. Op. št. (4): Tožena stranka je 28. 3. 2013 že plačala 18.450,00 EUR.

Op. št. (5): Torej, da: 1. je treba škodo odpraviti po gradbenih metodah in ob upoštevanju predpisov ter standardov, ki veljajo danes in ne v letu 1856, ko je bila zgrajena poškodovana hiša ter 2. mora biti odškodnina takšna, da bo položaj oškodovank tak, kot pred povzročitvijo škode.

Op. št. (6): Tega z ničemer ne podkrepi.