Jedro

O enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju je bilo že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec zahtevo pravilno zavrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika, se nanaša na drug sodni postopek. Odločitev o ustavni pritožbi se zato ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Poleg tega zakonodaja, na dan, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ni bila spremenjena ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2013, sklep opr. št. ... z dne 8. 4. 2013 pa pustilo v veljavi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv ter kontradiktoren tako, da sodbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Poudarja, da je njegova pravica postala utemeljena, ko jo je ustavno sodišče na novo priznalo in tudi, ko je nakazalo, da obstaja sedaj druga oziroma nova pravna podlaga za uveljavljanje denarnih terjatev neposredno od toženca. Ustavno sodišče je kot organ pravosodja s tem kreiralo oziroma ustvarilo pravno pravilo oziroma pravno podlago na novo in z učinkom za naprej za učinkovito uveljavljanje tovrstnih zahtevkov, ki niso zastarani, niti o njih še ni bilo pred tem pravnomočno odločeno. Meni, da sedaj obstaja nova in druga pravna podlaga za direktno nakazilo nadomestila plače v obdobju od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009, ker delodajalec v času trajanja bolniškega staleža delavcu ni izplačeval plače. Če bi ta pravna podlaga obstajala že prej in na njih izoblikovana sodna praksa, potem bi bila lahko že takrat izdana pozitivna odločba. Tožnik je bil začasno zadržan od dela od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009, delodajalec A. d.o.o. pa mu v tem času ni izplačeval plače, niti ni uveljavljal refundacije izplačila plače pri tožencu. Zaradi navedenega je potrebno delavcu, to je tožniku, zagotoviti podlago in pogoje, da uveljavlja nadomestilo za čas zadržanosti od dela neposredno od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Na takšen način se lahko zagotavlja učinkovito uveljavljanje socialne pravice delavca na bolniškem staležu do nadomestila za čas zadržanosti od dela. V teh primerih, ko je bil tožnik upravičen do socialne pravice, to je do plačila nadomestila za čas zadržanosti od dela, pa te socialne pravice ni mogel izvrševati, ker je to odvisno od arbitrarnosti in absolutne samovolje delodajalca, ki kljub temu, da lahko ta izplačana denarna sredstva delavcu zahteva nazaj od plačnika, tega enostavno noče storiti in ne uveljavlja refundacije in tudi delavcu ne izplača nadomestila za čas zadržanosti od dela.

3. V odgovoru na pritožbo toženec vztraja pri stališču, da je terjatev tožnika za izplačilo nadomestila plače za čas njegove zadržanosti od dela za obdobje od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009 na dan vložitve zahteve za izplačilo torej 11. 3. 2013, že zastarala. Z zastaranjem ugasne ali preneha pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da od takrat več ni mogoče s prisilnimi sredstvi zagotoviti izvrševanja pravice. Poleg tega je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati dejstvo, da je sodišče o enakem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do nadomestila plače za isto obdobje, predhodno že pravnomočno odločilo in sicer v socialnem sporu opr. št. Ps 2472/2009, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da se revizija zavrne oziroma, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen. Toženec se strinja tudi s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi, da se odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15, na katero se sklicuje tožnik v tem sporu, nanaša na ustavno pritožbo, ki jo je vložila druga oseba in ne tožnik ter na drug sodni postopek. Citirana odločba ustavnega sodišča v ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana, to pa ni bilo v tožnikovem primeru in se odločitev o ustavni pritožbi ne šteje za spremembo pravne podlage.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Izrek izpodbijane sodbe je dovolj jasen in razumljiv in tudi ni kontradiktoren, sodba pa se tudi lahko preizkusi tako, da ni podane očitane kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri tožencu že dne 15. 7. 2009 podal zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila plače za čas zadržanosti od dela za obdobje od 25. 5. 2006 dalje. Tožnikov zahtevek je bil z odločbo z dne 30. 7. 2009 in z dne 3. 9. 2009 zavrnjen. S sodbo opr. št. IX Ps 2472/2009 z dne 4. 2. 2011 pa sta bili obe citirani odločbi odpravljeni ter odločeno, da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku izdati nov upravni akt o odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za polni delovni čas od 6. 7. 2006 do 19. 11. 2009. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 137/2011 z dne 16. 6. 2011 citirano prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb z dne 3. 9. 2009 in z dne 30. 7. 2009 ter, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela v višini 525,00 EUR neto mesečno za vsak mesec, zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v reviziji s sodbo opr. št. Ips 215/2011 z dne 17. 9. 2012 revizijo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013 v zvezi z ustavno pritožbo, ki jo je vložila druga oseba in ne tožnik, razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011 ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Na podlagi navedene odločbe o ustavni pritožbi, je tožnik dne 11. 3. 2013 pri tožencu vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti od dela od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009. Takšno zahtevo je toženec s sklepom št. ... z dne 8. 4. 2013 zavrgel na podlagi 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP). Z dokončno odločbo št. ... z dne 11. 6. 2013 pa je toženec citirani sklep z dne 8. 4. 2013 odpravil ter zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila plače za čas od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009 zavrnil kot neutemeljeno. Citirana upravna akta sta predmet presoje v tem socialnem sporu.

8. V skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP se zahteva zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z določbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

9. Glede na tožnikovo zahtevo vloženo 11. 3. 2013 za izplačilo nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela v obdobju od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009, ki mu ga ni izplačal njegov takratni delodajalec, njegova zahteva pa se je opirala na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-794/11-15, je toženec pravilno na podlagi citirane določbe ZUP, zavrgel. V tožnikovem primeru je bilo o enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela čas od 25. 5. 2006 dalje že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 137/2011 z dne 16. 6. 2011 in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pa pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec pravilno zahtevo s sklepom zavrgel, čeprav je v obrazložitvi navedel druge razloge za zavrženje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika in se nanaša tudi na drug sodni postopek in ne na tožnika tako, da se odločitev o ustavni pritožbi ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Prav tako pa zakonodaja dne 11. 3. 2013, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ne ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.

10. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno dokončno odločbo toženca z dne 11. 6. 2013, s katero je bil zahtevek tožnika zavrnjen, kot nepravilno odpravilo in pustilo v veljavi sklep toženca z dne 8. 4. 2013, torej sklep, s katerim je toženec pravilno tožnikovo zahtevo z dne 11. 3. 2013 na podlagi 129. člena ZUP zavrgel. 11. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa glede vsebinskega obravnavanja, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji, neutemeljene in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.