Jedro

Za pridobitev služnosti s priposestvovanjem mora sodišče presojati vse predpostavke, ki jih določa zakon ter ugotoviti, ali je lastnik služeče stvari izvrševanju služnosti nasprotoval. Prvostopenjsko sodišče izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo. V razlogih je navedlo, da je napravilo zaključke na podlagi izpovedb tožencev (pri čemer ne navede katerih, saj jih je v postopku sedemintrideset in različno izpovedujejo) ter skladne izpovedbe prič (katerih?). Štelo je, da iz izpovedb tožencev jasno izhaja, da jim nikoli ni nihče prepovedoval hoje po sporni poti. Pri tem se sodišče ne opredeli do navedb in izpovedb tožnikov, ki izpovedujeta drugače.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na opustitev poseganja tožencev v lastninsko pravico tožnikov na nepremičninah parc. št. 1458/2, 1459/2, 1460/2 in 1461/2, vse k. o. X, z. k. vložek 000. Tožnikoma je naložilo povrnitev 5.169,61 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnikoma odreka varstvo njune lastninske pravice. Toženci so uspeli v posestnem sporu, zato je trditev, da do posegov v lastnino ne prihaja, nesmiselna in neresnična. Toženci vztrajajo pri izvrševanju posesti, za kar nimajo podlage, zato je njihovo ravnaje protipravno. Če želita tožnika svojo lastninsko pravico zaščititi, morata tožbo vložiti proti vsem, ki imajo zoper njiju izvršilni naslov, ki so ga dobili v posestni pravdi. Gre za pravno vprašanje, zato sodišče ne bi smelo slediti laičnim izpovedbam tožnikov in jih uporabiti proti njima. Pri odločanju je sodišče izhajalo iz diametralno nasprotnih dejstev: tožnikoma očita, da nista izkazala vznemirjanja, hkrati pa ugotavlja, da naj bi toženci priposestvovali služnost. Že zaradi tega nasprotja je sodba nerazumljiva in je podan razlog absolutno bistvene kršitve določb postopka. Služnost poti je stvarna služnost, ki se ustanavlja v korist gospodujočih parcel. Trasa služnosti mora biti točno opredeljena. Če pa naj bi bila služnost pridobljena s priposestvovanjem, mora biti za vsakega upravičenca posebej opredeljeno, kdaj in kako naj bi jo dobil, zatrjevana dejstva pa morajo biti tudi dokazana. Nobeni od teh zahtev v tej zadevi ni zadoščeno, navodila višjega sodišča v odločbi, s katero je bilo ugodeno pritožbi, so bila jasna. Toženci niso podali določenih in jasnih navedb. Tekom postopka so nekateri zanikali, da bi po sporni poti hodili, pa jim je sodišče priznalo, da naj bi služnost priposestvovali. Nekateri so navedli, da tam že dolgo ne hodijo več, kar pomeni, da je bila s strani lastnikov priposestvovana prostost. Prav tako bi bilo potrebno ugotoviti dobrovernost tožencev. Če so mislili, da hodijo po svojem, niso mogli priposestvovati služnosti. Če so mislili, da hodijo po javnem, prav tako ne. Da bi lahko govorili o njihovi dobri veri, bi morali izkazati določena aktivna ravnanja v smeri preverjanja statusa spornih zemljišč. V zvezi s tem ni nobenih ustreznih trditev. Govoriti o spornih zemljiščih kot o javnem zelenem pasu oziroma funkcionalnih zemljiščih celega naselja in hkrati narediti zaključek, da ne gre za javno dobro, je nelogično (14. in 15. stran sodbe). Toženci tudi ne morejo uveljavljati priposestvovanja proti tožnikoma, saj sta pred vpisom domnevne služnosti v dobri veri pridobila sporna zemljišča. Zato domnevna s priposestvovanjem pridobljena pravica ne more iti njima v škodo. Zemljišča so bila dana v zameno za parcele, ki so bile odvzete zaradi gradnje avtoceste. Tožnika nista imela razloga za dvom, da so nepremičnine bremen proste. Sodišče v presojo vpleta določbe o urejanju sosedskih razmerij. V tej zadevi ne gre za reševanje sosedskih odnosov. Poleg tega ne v V., ne nikjer drugje v državi, ni krajevno običajno, da bi sosedje in drugi vse prek hodili po parcelah, dvoriščih in vrtovih sosedov. Med toženci ni odnosa enotnega sosporništva. Sodišče za 7 od 37 tožencev pove, da naj bi priposestvovali služnost. Obrazložitve zavrnitve zahtevkov glede tridesetih tožencev pa ni. Zmoten je tudi zaključek, da naj bi toženci na spornih nepremičninah hodili le po pešpoti, kjer naj bi obstajala služnost. O tem bi se sodišče lahko prepričalo le z ogledom na kraju samem.

3. Sodišče je v celoti verjelo izpovedbam tožencev, v ničemer pa izpovedbam tožnikov, zakaj, je ostalo nepojasnjeno. Zanemarjeno je ostalo dejstvo, da vsi toženci sploh niso bili zaslišani, da bi se vedelo, ali naj bi tam hodili ali ne. Toženci v odgovoru na tožbo niso zanikali, da tam hodijo, oziroma so to celo izrecno potrdili. Nekatere izpovedbe so si bile nasprotne, a jim je sodišče vseeno sledilo, čeprav gre za jasen primer prilagajanja trenutnim potrebam postopka. Zakaj je bil zahtevek zavrnjen glede tridesetih tožencev je nejasno. Če je to zato, ker naj tam ne bi hodili, je to pri A. in J. P. v nasprotju s tem, kar sta sama izpovedala, in sicer, da sta pot uporabljala in jo še uporabljata. Isto velja glede B. B. in F. K. 4. Tožnika ne moreta nositi bremena, ki naj bi ga potrditvah tožencev v razmerju do njih ob nakupu parcel prevzela lokalna oblast. Tožnika jim ne moreta dati parcel za zeleni pas, rekreacijo in otroška igrišča. Sporna zemljišča so bila dana v zameno za izgubljena kvalitetna zemljišča ob gradnji avtoceste.

5. Napačno je stališče sodišča, da bi moralo vznemirjanje obstajati tako v času vložitve tožbe, kot tudi v času izdaje sodbe. Če bi bilo tako stališče pravilno, bi bil zavrnjen vsak zahtevek, ko bi tekom pravde nekdo lastnika prenehal vznemirjati.

6. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi že enkrat odločilo in zahtevek tožnikov zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožene stranke s svojimi ravnanji ne posegajo v lastninsko pravico tožeče stranke in tožeče stranke ne vznemirjajo protipravno. Pritožbeno sodišče je nato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. To je v ponovljenem sojenju napravilo enake zaključke kot prvič in zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sedem tožencev uporablja sporno pot v naravi, vendar pri tem ne posegajo v lastninsko pravico tožečih strank protipravno. Pot uporabljajo na podlagi veljavnega pravnega naslova, saj so priposestvovali služnost poti. Ni pa iz razlogov sodbe jasno, zakaj je zahtevek zavrnjen zoper ostale tožence (ali morda zato, ker je sodišče ugotovilo, da imajo ti toženci posestno pravico, ali morda zato, ker ne vznemirjajo lastnika). Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je ves čas nasprotovala temu, da bi toženci njeno zemljišče uporabljali za služnostno pot. Svoje nasprotovanje je izkazovala z opozorilnim pismom, ki ga je po odvetniku v letu 1992 poslala tožencem in jih opozorila na nedopustnost vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke. Prizadevala si je ograditi zemljišče, pridobila ustrezna upravna dovoljenja in nato zemljišče ogradila. O svojem nasprotovanju je tudi izpovedala. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedb strank, iz same sodbe pa niti ni mogoče razbrati, zakaj sodišče sledi trditvam in navedbam tožene stranka, tožeče pa ne.

9. Pogoje za priposestvovanje stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik(1) v 217. členu, pred njegovo uveljavitvijo pa jih je določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2) (54. člen). Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (54. člen ZTLR). Tožena stranka zatrjuje priposestvovanje služnosti, ker naj bi sporno pot uporabljala že od leta 1966 dalje.(3) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da na spornem zemljišču obstaja služnostna pot, saj so jo toženci in njihovi pravni predniki uporabljali več kot dvajset let. Začetka, poteka trajanja priposestvovalne dobe in njenega zaključka sodišče ne opredeli. Nato pa naredi zaključek, da je sedem tožencev, ki jih navede po imenih, pridobilo služnost poti in ne posegajo protipravno v lastninsko pravico tožeče stranke. Tožeča stranka zatrjuje, da je izvrševanju služnosti nasprotovala, kar onemogoča pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem (primerjaj 54. člen ZTLR). Za pridobitev služnosti s priposestvovanjem bi moralo sodišče presojati vse predpostavke, ki jih določa zakon ter ugotoviti, ali je lastnik služeče stvari izvrševanju služnosti nasprotoval. Gre za razloge o odločilnih dejstvih, ki jih izpodbijana sodba nima, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(4).

10. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo. V razlogih je navedlo, da je napravilo zaključke na podlagi izpovedb tožencev (pri čemer ne navede katerih, saj jih je v postopku sedemintrideset in različno izpovedujejo) ter skladne izpovedbe prič (katerih?). Štelo je, da iz izpovedb tožencev jasno izhaja, da jim nikoli ni nihče prepovedoval hoje po sporni poti. Pri tem se sodišče ne opredeli do navedb in izpovedb tožnikov, ki izpovedujeta drugače, in sicer, da sta hoji po sporni poti nasprotovala (primerjaj izpovedbo tožnika na l. - 190 do 195), na pot sta navozila zemljo in veje, postavila ograjo, prepirala sta se s tistimi, ki so hodili (ter izpovedbo druge tožnice na l. - 208 do 210). Pritožbeni očitek, o kršitvi določbe 8. člena ZPP je zato utemeljen.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (354. člen ZPP) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje tokrat pred drugega sodnika (356. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ob ponovnem sojenju ni sledilo navodilom višjega sodišča, ki jih je podalo v sklepu z 28. 11. 2012. V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče ugotovi, ali je pravica tožeče stranke omejena s s strani tožene stranke zatrjevano pravico in pri tem upošteva vse predpostavke za pridobitev služnosti s priposestvovanjem in omejitve, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Ugotovitve naj utemelji glede vsake od toženih strank, saj nekateri toženci zatrjujejo, da tožeče stranke ne vznemirjajo, je ne poznajo in po sporni nepremičnini ne hodijo (bodisi zaradi bolezni, starosti in podobno). Drugi zopet trdijo, da so priposestvovali služnost sporne poti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zgolj uspeh tožencev v posestnem sporu ne pomeni tudi izkazanega protipravnega vznemirjanja v tem pravdnem postopku.

(1) Uradni list RS, št. 87/2002 in naslednji v 43. členu.

(2) Uradni list SFRJ, št. 88/1980, ZTLR.

(3) ZTLR je stopil v veljavo l. 1980. (4) Uradni list RS, št. 26/1999 do 45/2008, ZPP.