Jedro

Sodišče ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta oziroma na vojaške dolžnosti. Praviloma tudi delodajalcu ne more nalagati kaj takega, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Sodišče presoja le pravilnost in zakonitost razporeditve na delovno mesto, na katero je delavec razporejen z dokončnim sklepom, v primeru poklicnih vojakov pa z ukazom pristojnega vojaškega starešine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil kot poklicni vojak z ukazom z dne 21.5.2002 imenovan na dolžnost pilota začetnika po formaciji št. 5327, o njegovih pravicah iz delovnega razmerja pa je bilo odločeno s posebnimi odločbami. Sodišče prve stopnje je razveljavilo dve (enaki) odločbi tožene stranke o razporeditvi tožnika v plačilni razred oziroma določitvi količnika za določitev osnovne plače ter dodatkov. Na podlagi take ugotovitve je odločilo, da tožniku pripada osnovni količnik v višini 5,30 od julija 2002 dalje in mu je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači. Ugotovilo je, da sprememba formacije ni bila objavljena, tožena stranka pa bi morala tožnika razporediti v plačilni razred v skladu s sklepom Vlade RS z dne 14.9.1994. Poleg tega je tožnik opravljal zahtevnejšo dolžnost, ne pa dolžnost vojaškega pilota začetnika, zato gre tudi za neenakopravno obravnavanje tožnika in drugih delavcev, ki so v spornem času opravljali enako delo kot on.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotavlja, da je prvostopno sodišče izhajalo iz napačnega zaključka, da je tožbeni zahtevek utemeljen že zato, ker formacija ni bila objavljena. Obseg spora je zgolj zakonitost dela odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačilni razred, torej o plači, ne pa tudi ukaz, s katerim je bil tožnik imenovan na dolžnost pilot začetnik. Pravno podlago za določitev količnika plače ne predstavlja neposredno formacija, temveč Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ) in sklep Vlade z dne 28.5.2002 o določitvi količnikov za določena delovna mesta.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo "zaradi procesnih kršitev" in zaradi "napačne uporabe materialnega prava" v postopku pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo utemeljilo z dvema bistvenima razlogoma. Poleg dejstva, da formacija ni bila objavljena in zato ni mogla biti podlaga za določitev višine plače, tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnika obravnavala neenako v primerjavi z drugimi delavci, ki so opravljali enako delo. Sodišče druge stopnje pa o tem dejstvu sploh ni zavzelo nobenega stališča, kot tudi ne o ostalih navedbah v odgovoru na pritožbo. Ker tožnik ni opravljal dela na dolžnosti vojaški pilot začetnik, temveč delo pilota V, za odločitev sploh ni pomembno, kakšna plača je bila določena za dolžnost vojaškega pilota začetnika. Tudi obstoj in pravna narava ukaza o razporeditvi na dolžnost nista pravno relevantni okoliščini.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Kršitve ustavnih pravic lahko stranka uveljavlja v postopku z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem in ne v revizijskem postopku. Sodišča (sodniki) so sicer pri odločanju o tožbenem zahtevku vezani na Ustavo in zato presojajo tudi, ali so bili v sodnem postopku procesni in materialni zakoni uporabljeni v skladu z njo. Revizijsko sodišče pa je pri presoji postopkovnih kršitev omejeno na presojo le tistih revizijskih razlogov, ki jih navaja revident (371. člen ZPP). Zato mora revident sam jasno oziroma izrecno navesti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog.

Tožnik izrecno ne navede nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), razen kršitve 358. člena ZPP. Navaja, da sodišče druge stopnje ni imelo dejanske podlage za trditev, da postopek ugovora zoper ukaz ni bil sprožen, ker to dejstvo v postopku ni bilo zatrjevano in še manj dokazano. Zato bi moralo pritožbeno sodišče samo opraviti obravnavo ali pa zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zatrjevana kršitev pa ni podana. Tožnik v sodnem postopku ni izpodbijal (s tožbenim zahtevkom) ukaza o razporeditvi na formacijsko dolžnost, čeprav sicer navaja, da naj bi bil nepravilen in nezakonit. Ni torej izpodbijal ukaza, ki je akt vodenja in poveljevanja v vojski in kot tak tudi ne more biti predmet presoje v delovnem sporu. Ugovarjal je le odločitvi o določitvi količnika osnovne plače. Izpodbijal je torej odločitev o pravici iz delovnega razmerja, ki temelji na razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost (tako na primer sklep Ustavnega sodišča št. U-I-253/96 z dne 2.4.1998). Tožnik je tako sam določil meje spora in je tudi povsem nepomembno, ali je tožnik ukazu kakorkoli ugovarjal ali ne. Za obravnavani spor je ukaz dejstvo, ki izhaja iz listine, predložene s strani tožnika samega, ne da bi zahteval tudi presojo njegove pravilnosti in zakonitosti.

Tožnik smiselno uveljavlja tudi kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP, ko navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove navedbe v odgovoru na pritožbo, ki da so odločilnega pomena. Očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) je neutemeljen, ker navedena določba nalaga sodišču odgovor na pritožbene navedbe, ne pa tudi na navedbe stranke, ki je v postopku na prvi stopnji uspela in ima interes, da ostane zanjo ugodna sodna odločba v veljavi. Toda posredno sodišče z opredelitvijo o bistvenih pritožbenih navedbah ene stranke, odgovori tudi na navedbe druge stranke v odgovoru na pritožbo.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi na podlagi 92. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) kot kandidat za častnika. S pogodbo je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnik lahko imenovan na katerokoli dolžnost častnika po formaciji Slovenske vojske, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim. O imenovanju se izda odredba oziroma ukaz, delavcu pa pripada plača na podlagi količnika in dodatkov, ki so določeni v formaciji ali z drugimi predpisi za dolžnost na katero je imenovan, o čemer prejme posebno odločbo (1. in 4. člen pogodbe, priloga A2). Take določbe pogodbe o zaposlitvi so skladne z določbami 98.a člena ZObr, po katerih je pripadnik stalne sestave zaradi službenih potreb lahko razporejen na drugo formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Zoper akt o razporeditvi (to je odredbo oziroma ukaz) lahko pripadnik stalne sestave vloži ugovor po službeni poti. Ugovor ne zadrži izvršitve akta.

Glede na predmet spora (tožbeni zahtevek) sta za odločitev bistveni najprej naslednji okoliščini:- tožnik je bil tudi po ukazu z dne 21.5.2002 imenovan na dolžnost vojaški pilot začetnik. Količnik za določitev plače za to dolžnost (4,00) ni sporen, določen pa je bil s sklepom Komisije Vlade za kadrovske in administrativne zadeve na podlagi 65. člena ZDDO, - tako po formaciji kot v spornem delu izpodbijanih odločb je upoštevan tak, torej pravilen količnik.

Ne gre torej za to, da bi bil količnik za formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik imenovan, določen napačno oziroma v nasprotju z zakonom. Tožnik namreč zatrjuje, da bi moral biti imenovan (razporejen) na dolžnost pilota V, ker da za to izpolnjuje vse potrebne pogoje ter glede na razporeditve drugih (primerljivih) pilotov in delo, ki ga opravljajo.

Vrhovno sodišče je v dosedanjih podobnih sporih pripadnikov Slovenske vojske ugotavljalo, da je tožena stranka s formacijami določala za nekatere dolžnosti nižje količnike za določitev plače, kot pa jih je kot najnižje dopuščal zakon (ZRPJZ). V teh sporih je kot dodatno nezakonitost navedlo tudi, da formacija ni bila objavljena, čeprav jo je vsaj v tistem delu, ko ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja (na primer količnik za določitev plače), treba šteti kot splošni akt delodajalca. Ti akti morajo biti objavljeni oziroma mora biti zagotovljena seznanitev delavcev z njimi, sicer jih ni mogoče upoštevati kot zakonite pravne podlage za določitev plače delavcem.

V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Pravilno ugotavlja izpodbijana sodba (stran 7 obrazložitve), da je pravna podlaga za določitev količnika plače za dolžnost vojaškega pilota začetnika (enako tudi za dolžnost pilot V) ZRPJZ in sklep Vlade (njene za to pristojne Komisije), sprejet na podlagi 65. člena takrat veljavnega Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO). Zato tudi ugotovitev, da je formacija nezakonita, ne bi mogla spremeniti odločitve o pravilnosti količnika za določitev plače. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje v tistem delu, ko utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka o razporeditvi tožnika v plačilni razred z osnovnim količnikom 5,30 (določenim za dolžnost pilota V). Sodišče ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta, ali v tem primeru na vojaške dolžnosti. Praviloma tudi delodajalcu ne more nalagati kaj takega, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Želje delavca ali njegovo prepričanje, da je primeren za opravljanje zahtevnejših - predvsem pa višje vrednotenih - delovnih nalog, ni odločilen razlog za razporeditev. Bistveno je, da gre za prosta (nezasedena) delovna mesta oziroma dolžnosti in za izkazane potrebe po zasedbi takih delovnih mest oziroma dolžnosti. Presoja o tem pa je lahko le na delodajalcu. Sodišče presoja samo pravilnost in zakonitost razporeditve na delovno mesto, na katero je delavec razporejen z dokončnim sklepom, v primeru poklicnih vojakov pa z ukazom pristojnega vojaškega starešine.

Kot sta ugotovili nižji sodišči, je tožnik ves čas prejemal plačo, obračunano po količniku za dolžnost vojaškega pilota začetnika, enako kot ostali delavci, razporejeni na to dolžnost. Zato ni mogoče govoriti o neenakopravnem obravnavanju tožnika oziroma o tem, da bi tožnik za enako delo prejemal manjšo plačo, kot drugi piloti, razporejeni na formacijsko dolžnost vojaški pilot začetnik. Ne glede na to, ali je tožnik izpolnjeval pogoje tudi za razporeditev na dolžnost pilota V že takoj po zaključenem pripravništvu, razporeditev na to dolžnost in posledično plača zanjo, nista odvisna od volje tožnika ali njegovega prepričanja, da bi na to dolžnost lahko bil ali celo moral biti razporejen. Razporeditve na druge dolžnosti oziroma delovna mesta temeljijo predvsem na potrebah delodajalca in okoliščini, ali so delovna mesta prosta. To še bolj poudarjeno velja za razporejanje vojakov in oficirjev na vojaške dolžnosti.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).