Jedro

Dejstvo, da pristojni nosilec zavarovanja v Srbiji tožniku ne izplačuje pokojnine, ne pomeni, da je izplačevanje pokojnine dolžna prevzeti R Slovenija. Po določbi 1. odstavka 177. člena ZPIZ zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Ta določba se uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. P-4013466 z dne 19.9.2000, s katero mu je bila priznana pravica do dodatka k starostni pokojnini v znesku 60.930,98 SIT na mesec od 19.2.2000 dalje. Sodišče je presodilo, da je tožnik, sicer slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, upravičen le do dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - 18/2001 - ZZSV-A), ne izpolnjuje pa pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje, če ju ne bo samo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je pri svoji odločitvi opiralo le na določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 - 72/00 - ZPIZ). Že leta 1992 je namreč tožnik sprožil postopek pri toženi stranki za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar je bila njegova zahteva zavrnjena z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje zakonitih pogojev, med drugim, da ni državljan RS Slovenije. Ker je ostal brez vsakršnih sredstev za preživljanje, je to pravico uveljavljal še kot srbski državljan s statusom begunca pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki pa je izplačevanje dajatve s 1.1.2000 ustavil. Ker sodišče teh odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena to, da je tožnik že ob vložitvi zahtevka pri toženi stranki dne 27.2.1993 izpolnjeval pogoje za predčasno upokojitev po 40. členu citiranega zakona in noveliranega člena 202. istega zakona. V času urejanja svojega statusa v Beogradu je imel tožnik status begunca, zato je prejemke, ki jih je prejel le za nekaj mesecev, šteti kot materialno podporo glede na takratno njegovo socialno ogroženost. Sodišči sta zmotno razlagali in uporabili 177. člen ZPIZ, saj je očitno, da srbske pokojnine ni mogel pridobiti oziroma za izbiro dajatve pri tem nosilcu zavarovanje ni bilo podlage, ker je pri njem dopolnil le štiri mesece zavarovanja, vso ostalo pokojninsko dobo pa pri slovenskem nosilcu. Ker je moral srbsko pokojnino vrniti, to pomeni, da je sploh ni prejemal. Zato je bilo neutemeljeno odločeno o dodatku k starostni pokojnini. V reviziji tožnik posebej opozarja na določbo 2. in 50. člena Ustave Republike Slovenije, ki določata, da je Slovenija pravna in socialna država in da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Te pogoje pa tožnik izpolnjuje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republiki Sloveniji, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Kršitve procesnega prava upošteva revizijsko sodišče le v primeru, če so izrecno uveljavljane in obrazložene. Tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah pooblastila iz 350. člena ZPP in v zvezi s 353. členom potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je to sodišče pri svoji presoji upoštevalo vse materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve. Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ, je v 1. členu uredil pravico do dodatka k pokojnini državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ. S tem določilom je zagotovljena socialna varnost slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico iz pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Dodatek, ki gre upravičencu po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so le to dolžni zagotavljati le posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Temeljno pravilo pokojninskega zavarovanja namreč je, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke - torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je posameznik bil. Pravica do dodatka je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in, ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnik na podlagi istih pokojninskih obdobij uveljavil pravico do starostne pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Beogradu, da je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pravilna presoja obeh sodišč, da je tožnik upravičen le do dodatka k pokojnini po ZZSV. Z odločbo skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji, št. D-349221 mu je bila od 23.12.1992 dalje priznana pravica do starostne pokojnine. Zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice v Republiki Sloveniji (177. člen ZPIZ). Dejstvo, da pristojni nosilec zavarovanja v Srbiji tožniku ne izplačuje pokojnine, ne pomeni, da je izplačevanja pokojnine dolžna prevzeti Republika Slovenija. Po določbi prvega odstavka 177. člena ZPIZ zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Ta določba se uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (drugi odstavek). To pomeni, da tožnik, ki je z isto pokojninsko dobo (ob upoštevanju tudi v Republiki Sloveniji dopolnil 35 let, 11 mesecev in 17 dni od skupno 39 let in 3 dni pokojninske dobe), že pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu srbskega zavarovanja, pri katerem je bil nazadnje zavarovan, za to pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

S to odločitvijo ni bilo kršeno ustavno določilo iz 2. in 50. člena Ustave Republike Slovenije. Država je na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave dolžna zagotoviti svojim državljanom socialno varnost. Z ustavo pa ni določena vsebina pravice do socialne varnosti. Ustava tudi ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Kakšne ukrepe bo država zato izbrala, ustava ne določa. Posebno človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) se uresničujejo "pod pogoji, določenimi z zakonom": torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Namen pravice do dodatka iz ZZSV je bil v zagotovitvi socialne varnosti določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ.

Ker sta nižji sodišči, ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev, materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).