Jedro

S tem, ko je tožnica novinarju izročila ovadbo in se z njim dogovorila za objavo zadeve, je privolila v to, da bo del njene zasebnosti glede njenih zdravstvenih težav izpostavljen v javnosti. Ob odsotnosti drugačnega dogovora o posebnem pisnem soglasju je to za objavo zadoščalo. Druga objava je sledila zavrženju kazenske ovadbe, stališče zdravnikov o poteku dogodkov pa se je od tožničinega razlikovalo. Tudi vsebina drugega članka se nanaša na tisti del zasebne sfere tožnice, ki je bil v javnosti (s soglasjem tožnice) že obravnavan. Ker je tožnica svoj primer želela predstaviti javnosti, tudi predstavitev stališč druge stranke nasploh, z vidika varovanja tožničine zasebnosti, ni bila nedopustna.

Do posega v tožničino zasebnost naj bi prišlo z nizanjem nepomembnih, neresničnih podrobnosti, izpuščena pa naj bi bila relevantna dejstva. Te navedbe kažejo na to, da naj bi, po revidentkinem mnenju, šlo za vdor v njeno zasebnost zaradi tega, ker so v javnost prišle informacije, podrobnosti, ki jo spravljajo v zadrego, pa tudi takšne, ki jo prikazujejo v napačni luči. Za odločitev v tej zadevi je zato odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da revidentka v člankih ni bila navedena z imenom in priimkom in je bila zato lahko prepoznavna le v krogu prijateljev in znancev, ki jim je o zadevi tudi sama nekaj zaupala. Samo v tem obsegu bi, po presoji revizijskega sodišča, lahko prišlo do posega v tožničino zasebnost. Vendar pa je pri nadaljnji presoji treba upoštevati, da je tožnica sama kopijo ovadbe in njene dopolnitve (v celoti) prepustila novinarju in se z njim dogovorila za objavo. Če so bile torej v člankih opisane podrobnosti, ki jih revidentka ni imela namena razkriti nikomur, je bila njihova objava posledica njenega lastnega ravnanja. Objavljena članka zato ne predstavljata nedovoljenega posega v tožničino zasebnost in druge osebnostne pravice, saj se je tožnica sama (v tem delu) odrekla svoji zasebnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe, s tem da lahko tožena stranka obdrži 20% navedenega zneska, z izrecnim namenom, da bo ta denar porabila za štipendiranje novinarjev.

Zavrnilo je višji zahtevek ter primarni zahtevek za objavo sodbe na lastne stroške v vseh slovenskih javnih občilih in podrejeni tožbeni zahtevek za objavo sodbe v časopisu A.A. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - 1999 (ZPP) pred sodiščem druge stopnje, bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, razveljavi in vrne v novo odločanju sodišču prve stopnje ali da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje ali pa ugodi reviziji s sodbo tako, da spremeni izpodbijano sodbo in ugodi obema zahtevkoma v celoti, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

Revidentka glede zatrjevanih procesnih kršitev in bistveno glede kršitev materialnega prava navaja: Izrek drugostopenjske sodbe je nerazumljiv, saj ni jasno, katero pritožbo zavrača in katero sodbo in sklep potrjuje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvega odstavka 3. člena ZPP) je v tem, da sta sodbi prezrli, da je tožnica 20% tožbenega zahtevka namenila kot prispevek k razvoju demokratičnega novinarstva. Podana je tudi kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj bi sodišče ob upoštevanju običajne dokazne ocene, obema zahtevkoma moralo v celoti ugoditi.

Izpodbijana sodba je nezakonita, saj jemlje tožnici zadoščenje za tisto, kar ji je bilo s spornima člankoma vzeto, to je dostojanstvo žrtve v slovenskem medijskem prostoru. Namen spornega pisanja je bilo diskreditirati in degradirati tožnico v javnosti in ustvariti za tožnico z negativnim predznakom prežeto javno mnenje in tako pomagati zdravstvenemu zavodu, da pod preprogo pospravi kazenske postopke proti zdravnikom. Ob upoštevanju običajne dokazne ocene je bilo več kot trdno dokazano, da je šlo za konstrukt obrambe zdravstvenega zavoda. Tak namen pisanja potrjuje izpovedba same novinarke, kot tudi izpovedba glavnega urednika B. B. Zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe nasprotujejo izpovedbam in listinam v spisu. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker tožnici ni bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic, do katerih je prišlo zaradi širjenja neobjektivnih, neresničnih navedb in dejstev.

Stališče sodbe, da se je novinarka korektno držala ovadbe, je zato nezakonito, nedopustno, nemoralno. Nanizala je vrsto nepomembnih podrobnosti, neresničnih in tudi žaljivih, nadalje takih iz strogo osebne sfere, izpustila pa relevantna dejstva (glede ovadbe, zlorabe, obsega poškodbe), zaradi česar je razviden namen novinarke po diskreditaciji tožnice. Napačno ustvarjeno javno mnenje s širjenjem neresničnih informacij je razlog, da se zadeve pred sodiščem odvijajo bistveno drugače, kot to določajo zakoni, nihče od zdravnikov še ni bil kaznovan. Moč medijev je v tem, da odstranijo ovire, ki preprečujejo, da bi sistem pravosodja funkcioniral tako, kot določajo zakoni, kar je več kot očitno dokazano. Javnost ima po Zakonu o javnem obveščanju vso pravico, da je o takšnih zadevah obveščena objektivno, kar se v tem primeru ni zgodilo. Novinarka je, namesto da bi podala nepravne in nezakonite razloge tožilstva o zavrženju ovadbe, v drugem članku nanizala vrsto nezakonitih navedb, ki so podrobneje opredeljene v tožbi in zapisnikih z glavne obravnave.

Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tudi podana, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe. Sodba ugotavlja, da novinarka ni storila tega, kar bi lahko, a tožnici za to ne prizna odškodnine. Dejstvo, da se je tožnica strinjala z objavo njenega primera, ne dovoljuje novinarjem spuščanja na raven, kot je razvidna iz člankov (posebno prvega). Manjkajo podatki o relevantnih okoliščinah primera, nanizanih pa je cel kup, za javnost nepomembnih podrobnosti, torej gre za prepovedan poseg v zasebno sfero tožnice. V nasprotju z načeli morale in temeljnih principov države je stališče drugostopenjske sodbe, ki odreka tožnici, da je v konkretni zadevi sploh žrtev.

Tožnica je bila žrtev določenih zdravnikov zdravstvenega zavoda in tudi toženke, pa tudi nezakonitega funkcioniranja države. Objektivno je dokazano, da sta bila tožnica in njen otrok pri porodu zlorabljena za prepovedani medicinski eksperiment, za kar ji pravosodni sistem ni naklonil prav ničesar.

Brez pravne osnove je stališče, da prvi članek ni žaljiv in ne posega nedovoljeno v zasebnost tožnice. Novinarka je analizirala (povrhu še neresnično) tožničine strogo zaupne podatke iz zasebne sfere, za kar ni imela privoljenja tožnice, za analizo strogo osebnih medicinskih izvidov bi morala pridobiti nadaljnje izrecno, pisno soglasje tožnice. Takšnega privoljenja tožnica ne bi dala. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tudi v tem, da pa v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v njih navaja, in vsebino listin (člankov) in zapisnikov. Novinarka je izpovedala, da je imela ob pisanju prvega članka na voljo zgolj nekakšno disketo s podatki ovadbe, ne pa pisne ovadbe (kopije) in kopije dopolnitve ovadbe, ki jo je tožnica dala novinarju D. O "dobri veri" novinarke ni mogoče govoriti, zato je podana bistvena kršitev postopka (8. člen ZPP v zvezi z načelom vestne presoje dokazov), zmotno je uporabljeno materialno pravo, 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do poštene obravnave) in 200. člen ZOR (saj bi sodišče odškodnino tožnici moralo priznati).

V drugem članku je žaljiv že sam naslov, saj skuša osebno degradirati tožnico. Ljudje so si ustvarili mnenje, da vse skupaj ni tako hudo, kot jim je povedala sama ali njeni družinski člani. Podani so vsi elementi civilnega delikta ogrožanja zaupanja, saj je bilo ustvarjeno napačno javno mnenje. Z navedenim je bilo kršeno tudi načelo objektivnega obveščanja, ki je v tem, da nekdo navede natančno to, kar mu nekdo pove ali napiše, seveda le bistvene stvari.

Neobjektivnost drugega članka je v tem, da novinarka ni navedla vira informacij, ne stališč tožilstva glede zavrženja ovadbe. Nezakonito je sklicevanje prve stopnje na mnenje izvedenca E. B. v pravdni zadevi zdravstveni zavod, ki ne more biti izvedenec v tej zadevi, s čimer je bil kršen ZPP. Novinarka je tožnici odrekla spoštovanje s tem, ko je pisala o zadevi, preden bi se o tem sploh pogovorila z njo, tudi pred drugim člankom ni upoštevala njene pisne prošnje, vzela ji je vsakršno dostojanstvo žrtve. Zaradi prenizko prisojene odškodnine in zavrnitve ostalih odškodninskih postavk so bile zmotno uporabljene določbe materialnega prava (ZOR, zakon o javnem obveščanju, Ustava RS in Evropska konvencija o človekovih pravicah), zaradi očitnega nasprotja med razlogi sodbe in listinskimi dokazi pa so podane bistvene kršitve postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nezakonito je tudi stališče sodbe, da je bila glede neresničnih navedb tožnica upravičena samo do objave popravka.

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Če je tožnica zahtevala odškodnino, je sodišče to dolžno priznati. S tem je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (3. člen ZPP). Zaključki sodišča v zvezi s tem so med seboj v nasprotju, zlasti ker je sodišče zahtevek po objavi sodbe zavrnilo. Glede zavrnitve zahtevka za objavo sodbe ne gre za zaščitništvo nad tožnico, temveč pokritje pravno neutemeljenega sodnega zaključka.

Glede dejanskega obsega škode gre za pretežno splošno znana dejstva o povzročeni škodi. Največja škoda ji je nastala, ker je bila javnost o njenem primeru obveščena drugače, kot se je zgodil. To je vplivalo na napačno ustvarjeno javno mnenje v zadevi, ki ima hude posledice.

Tožnica se je medijev bala, zato je reagirala z zamudo. V primeru korektnega poročanja medijev bi sodni postopki že zdavnaj dobili pravno utemeljene zaključke. Odškodninski zahtevek je nesorazmeren z dejansko škodo, saj je prenizek. ZOR med oblikami nepremoženjske škode našteva samo nekatere vrste nepremoženjske škode, vendar vse vrste odškodnin s tem niso izčrpane. Odškodnina v zvezi s civilnim deliktom ogrožanja zaupanja je omenjena v komentarju 198. člena ZOR pri premoženjski škodi, seveda pa ni ovire, da ne bi tožnica mogla uveljavljati odškodnine iz tega naslova pri nepremoženjski škodi. Ker je to škodo dokazala, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko ji odškodnine za to nista priznali.

Sodišči sta ravnali nezakonito, ko sta ji naložili plačilo pravdnih stroškov. S tem so bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Že glede na načelo pravičnosti bi sodišče glede stroškov postopka moralo odločiti drugače (drugi odstavek 155. člena ZPP). Stroški tožene stranke so bili priznani mimo veljavne odvetniške tarife, s čimer je sodišče kršilo določbe materialnega prava.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka revidentka utemeljuje tudi z nerazumljivostjo izreka sodbe sodišča druge stopnje. To ne drži, saj je treba sodbo obravnavati kot celoto. Iz uvoda in obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank zoper sodbo (tožničino pa tudi proti sklepu) Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23.4.2001, opr. št. III P 977/98-25. Zato izrek drugostopenjske sodbe, ki je skladen z določbo 353. člena ZPP, ni nerazumljiv. To pa potrjuje tudi nadaljnje besedilo same revizije.

Postopkovna kršitev naj bi bila podana tudi s tem, ko sodišče prve stopnje ni navedlo, da je tožnica 20% zahtevka namenila za štipendiranje novinarjev kot prispevek k razvoju demokratičnega novinarstva. Kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, je v njem opredeljeno navedeno, da lahko tožena stranka 20 % prisojenega zneska obdrži za štipendiranje novinarjev. Navedba razlogov tožnice za tako odločitev ne sodi v izrek sodne odločbe. Zato ne gre za kršitev prvega odstavka 3. člena ZPP, saj ni kršeno načelo dispozitivnosti. Tudi ni podana kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj okoliščina, da sodišče ni v celoti ugodilo obema zahtevkoma, sama po sebi ne pomeni, da je bila stranki kršena pravica do poštene obravnave. Revizijsko poudarjanje običajne dokazne ocene in načela vestne presoje dokazov, pa tudi kaže na to, da se revidentka dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo. Dokazna ocena nižjih sodišč ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizija, kolikor sega na področje dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ne more biti uspešna. To velja tudi za revizijsko navedbo, da je bil namen člankov diskreditirati in degradirati tožnico v javnosti zato, da bi zdravstveni zavod dosegel ugodne rezultate v drugih sodnih (kazenskih) postopkih. Pri preizkusu se namreč izkaže, da ne gre za zatrjev-ano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah in samimi listinami in zapisniki (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pač pa da dejansko izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi ni podana v zvezi z ugotovitvami pritožbenega sodišča, da je tožena stranka v prvem članku uporabila le tiste informacije iz zasebne sfere tožnice, ki jih je ta sama posredovala toženi stranki, ko je novinarju izročila kazensko ovadbo in dopolnitev. Revizija neutemeljeno graja, da naj bi bilo v sodbi sodišča druge stopnje navedeno, da je novinarka v času pisanja članka razpolagala z ovadbo, namesto da bi bilo pravilno navedeno, da je dobila disketo s podatki ovadbe, saj sodba govori o vsebini zapisanih informacij, ne pa o tem, ali je novinarka informacije črpala z diskete ali iz listine. Tudi ne gre za nasprotje med razlogi sodbe, če ta navaja, da bi novinarka razloge tožilstva za zavrženje tožbe lahko posredovala v članku, tožnici pa za to ne prizna odškodnine, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da ta del članka do tožnice ni žaljiv, zaradi česar, kljub nepopolnosti podane informacije, ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnica tudi ne more uspeti z revizijsko navedbo glede zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP v zvezi z izvedenskim mnenjem, ki ga omenja sodba sodišča prve stopnje, saj ugotavljanje obsega tožničinih poškodb ni predmet tega postopka, kot je tožnici že pojasnilo pritožbeno sodišče. Bistvena kršitev pravdnega postopka tudi ni podana zaradi stališča sodišča, da bi bila tožnica glede neresničnih, ne pa tudi objektivno žaljivih navedb, upravičena do objave popravka, ne pa do odškodnine. Takšno stališče sodišča predstavlja le del obrazložitve sodbe, torej kot pojasnilo, zakaj tožnici glede teh navedb odškodnina ne gre. Zato ne gre za kršitev 3. člena ZPP, kot to uveljavlja revizija, pa tudi ne za nasprotje med razlogi sodbe, saj utemeljenost vsake oblike varstva ugotavlja posebej.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo glede zatrjevanih procesnih kršitev preizkusilo v okviru razlogov, ki so bili v njej navedeni in obrazloženi (371. člen ZPP). Ker pa je ugotovilo, da uveljavljene bistvene kršitve določb postopka niso podane, je sledil preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Ta je pokazal, da je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna. Ustava RS (Uradni list RS, št. 33/91-I) vsakomur zagotavlja nedotakljivost njegove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), pogoje za odškodninsko varstvo teh pravic pa je določal ZOR (Uradni list SFRJ, št 29/78 - 57/89), ki se je uporabljal v času objave obravnavanih člankov (in tudi še pravnomočne odločitve o zadevi).

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je razvidno, da je tožena stranka v časopisu A.A. objavila članka "Rodila in postala invalidka" dne 14.11.1995, nato pa 8.3.1996 še članek "Zdravniki niso kovali zarote". Avtor teh člankov je novinarka C. C., ki je bila v času izdaje člankov zaposlena pri toženi stranki, ta pa je bila izdajatelj časopisa A.A.. Članka opisujeta zasebno sfero tožnice, njene porodne in poporodne zdravstvene težave. V člankih je tožnica navedena le kot "Ljubljančanka N.N." oziroma "pacientka iz Ljubljane". Za objavo teh člankov je imela dovoljenje tožnice, saj je tožnica kopijo ovadbe in dopolnitve ovadbe dala novinarju A.A. D. in se z njim dogovorila, da bo zadevo objavil. Med dolžnosti novinarja do virov informacij in predmetov obravnavanja spada spoštovanje pravice do zasebnosti. Ali je bila ta pravica tožnici kršena, je revizijsko sodišče presojalo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje. Po presoji revizijskega sodišča pa je odločitev nižjih sodišč, da objavljeno besedilo ne posega v zavarovano sfero tožničine osebnosti, pravilna. S tem, ko je tožnica novinarju izročila ovadbo in se z njim dogovorila za objavo zadeve, je privolila v to, da bo del njene zasebnosti glede njenih zdravstvenih težav izpostavljen v javnosti. Ob odsotnosti drugačnega dogovora o posebnem pisnem soglasju je to za objavo zadoščalo. Druga objava je sledila zavrženju kazenske ovadbe, stališče zdravnikov o poteku dogodkov pa se je od tožničinega razlikovalo. Tudi vsebina drugega članka se nanaša na tisti del zasebne sfere tožnice, ki je bil v javnosti (s soglasjem tožnice) že obravnavan. Ker je tožnica svoj primer želela predstaviti javnosti, tudi predstavitev stališč druge stranke nasploh, z vidika varovanja tožničine zasebnosti, ni bila nedopustna.

Do posega v tožničino zasebnost naj bi, po revizijskih navedbah, prišlo z nizanjem nepomembnih, neresničnih podrobnosti, izpuščena pa naj bi bila relevantna dejstva. Te navedbe kažejo na to, da naj bi, po revidentkinem mnenju, šlo za vdor v njeno zasebnost zaradi tega, ker so v javnost prišle informacije, podrobnosti, ki jo spravljajo v zadrego, pa tudi takšne, ki jo prikazujejo v napačni luči. Za odločitev v tej zadevi je zato odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da revidentka v člankih ni bila navedena z imenom in priimkom in je bila zato lahko prepoznavna le v krogu prijateljev in znancev, ki jim je o zadevi tudi sama nekaj zaupala. Samo v tem obsegu bi, po presoji revizijskega sodišča, lahko prišlo do posega v tožničino zasebnost. Vendar pa je pri nadaljnji presoji treba upoštevati, da je tožnica sama kopijo ovadbe in njene dopolnitve (v celoti) prepustila novinarju in se z njim dogovorila za objavo. Če so bile torej v člankih opisane podrobnosti, ki jih revidentka ni imela namena razkriti nikomur, je bila njihova objava posledica njenega lastnega ravnanja. Objavljena članka zato ne predstavljata nedovoljenega posega v tožničino zasebnost in druge osebnostne pravice, saj se je tožnica sama (v tem delu) odrekla svoji zasebnosti.

Kot novinarjeva dolžnost se kaže njegovo spoštovanje človekove osebe in njegovega dostojanstva, njegovo pisanje pa mora biti zato resnicoljubno, pošteno in pravično. Področje človekovega dostojanstva je civilnopravno zavarovano z Zakonom o obligacijskih razmerjih.

Določilo 200. člena ZOR govori o pretrpljenih duševnih bolečinah zaradi razžalitve dobrega imena in časti in to je podlaga za prisojo denarne odškodnine v primerih nespoštljivega odnosa do obravnavanega posameznika. Pojma čast in dobro ime se prepletata, vendar pa velja, da je čast zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast; primerjaj: Melita Poler, Novinarska etika, Ljubljana 1997, str. 160). Sodišče prve stopnje je podrobno obravnavalo vse posamezne navedbe, ki so bile po mnenju tožnice žaljive, in ugotovilo, da so bile žaljive samo posamezne trditve v drugem delu drugega članka (z dne 8.3.1996), ne pa tudi prvi članek (z dne 14.11.1995), sodišče druge stopnje pa se je z njegovo presojo strinjalo. Ugotovljeno je torej bilo, da so bile žaljive naslednje navedbe v članku z dne 8.3.1996: - da nihče od zdravnikov v zdravstvenem zavodu tožnice ni upal več pregledovati, - da je tožnica odletela iz Amerike, ne da bi zahtevala izvide, - da tožnica zahteva povrnitev stroškov od Zavoda za zdravstveno varstvo, s čimer skuša iztržiti povrnitev navedenih stroškov, čeprav za operacijo ni bilo indikacij.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili obseg nedovoljenega posega v tožničino čast in dobro ime. Revizijsko sodišče sprejema sklepe nižjih sodišč da, razen v navedenem delu, članka do tožnice nista žaljiva, in da novinarki sicer ni mogoče očitati namena diskreditacije tožnice. Tudi pri presoji žaljivosti ni mogoče mimo ugotovitve, da je bila podlaga za prvi članek prav v navedbah ovadbe, pri čemer pred objavo tega članka novinarka niti ni imela stika s toženo stranko. Če so bile posamezne navedbe netočne, ne pa tudi objektivno žaljive, druge pa niso bile v celoti povzete (kot je podrobno ugotavljalo sodišče prve stopnje s primerjanjem ovadbe in člankov), takšno ravnanje ne predstavlja škodnega delikta, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke. In tudi če se drugi sodni postopki (proti zdravstvenemu zavodu in zdravnikom), ki jih omenja revidentka, ne odvijajo po njenih pričakovanjih, to ne more biti dodaten razlog za prisojo odškodnine v tem postopku. Navedba v sodbi sodišča druge stopnje, glede opredelitve tožnice kot žrtve, pa za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena.

Revidentka ponovno polemizira s stališčem sodišča prve stopnje glede civilnega delikta ogrožanja zaupanja, da ne gre za pravno priznano škodo kljub temu, da je pritožbeno sodišče presodilo, da je to škodo, glede na dejanske navedbe, treba upoštevati v okviru duševnih bolečin za razžalitev dobrega imena. Ker je sodišče prve stopnje presojalo žaljivost spornih člankov v celoti in tožnici za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodilo 900.000 SIT, ne držijo revizijske navedbe, da tožnici odškodnina iz tega naslova ni bila priznana.

V postopkih na nižjih stopnjah je bil ugotovljen obseg in intenzivnost duševnih bolečin tožnice, ki jih je ta trpela zaradi objave navedenega. Nestrinjanje tožnice s tem obsegom škode je zato nasprotovanje dokazni oceni nižjih stopenj, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno. Prisojena odškodnina v višini 900.000 SIT tudi po presoji revizijskega sodišča ni prenizka, zato tožničinemu predlogu za zvišanje prisojene odškodnine ni mogoče ugoditi. Višina odškodnine mora poleg subjektivnim okoliščinam, ki vplivajo na duševne bolečine posameznega oškodovanca, ustrezati tudi dejanskemu pomenu kršitve in biti ustrezno umeščena v okvire odškodninskega prava. Za zvišanje prisojene odškodnine glede na razmerje med posameznimi škodami in odškodninami zanje torej ni podlage.

Tudi po presoji revizijskega sodišča, je bil zahtevek za objavo sodbe utemeljeno zavrnjen. Pogoji za izrek te sankcije po 199. členu ZOR se presojajo posebej, utemeljen pa je, če je z objavo sodbe mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Tožnica, ki v člankih ni bila predstavljena z imenom in priimkom, bi bila z objavo sodbe izpostavljena javnosti. Zato izrek te sankcije ne more predstavljati ustrezne satisfakcije za tožnico. Nadaljnji razlog, ki govori proti objavi, pa je tudi stališče tožnice, da je sodni zaključek te zadeve pravno neutemeljen.

Po povedanem se je torej pokazalo, da revizija ni bila utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožnica je revizijsko izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka, sprejeto na nižjih stopnjah. Ker se odločitev v tem delu šteje za sklep, je treba dovoljenost revizije proti njej presojati v okviru določbe 400. člena ZPP. Odločba o stroških postopka pa ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za povrnitev stroškov postopka vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Zato o reviziji v tem obsegu ni mogoče odločati.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).