Jedro

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana.

To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik).

Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-1 prevladalo stališče, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip), zaradi česar je treba upoštevati tako namenjenost za redno rabo, ki je bila določena že ob izgradnji stavbe, kakor tudi poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča vse do leta 1997, ko je začel veljati ZLNDL. Vendar je v predmetni zadevi nasprotna udeleženka ugovarjala, da sporne parcele predstavljajo javno infrastrukturo, zato je treba ugotavljati rabo spornih parcel do leta 1993, ko je prišlo do lastninjenja javne infrastrukture po določbah ZGJS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve).

Glede na navedeno več razlogov govori za to, da sporne parcele (parkirišča) predstavljajo javno infrastrukturo, ki je bila olastninjena leta 1993 na podlagi ZGJS, ne pa za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, ki bi lahko bilo predmet lastninjenja leta 1997 na podlagi določb ZLNDL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog, da se ugotovi, da so parcele oziroma del parcel ID znak ... 2136/1, ID znak ... 21116/3, ID znak ... 1095 in ID znak ... 1096 (v nadaljevanju sporne parcele) pripadajoče zemljišče stavb z naslovom X in Y (I. točka izreka). Zemljiški knjigi je po pravnomočnosti svojega sklepa odredilo izbris zaznamb predmetnega postopka, vpisanih z ID omejitve W in ID omejitve Z (II. točka izreka).

2.Zoper izpodbijani sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj. Napadeni sklep izpodbijajo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita zagrešitev bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, da so bila po urbanističnih načrtih, ki jih je sprejela nasprotna udeleženka sama, sporna zemljišča predana za izgradnjo parkirnih prostorov, pripadajočih novozgrajenim stavbam. Sodišču prve stopnje očita, da se ni izjasnilo o tem, komu je pripadala lastninska pravica na obravnavanih zemljiščih po določilih Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini1 (v nadaljevanju ZLNDL), s čimer je poseglo v pravico predlagateljev do izjave in zagrešilo uveljavljeno kršitev določb postopka. Za veljavno pridobitev pravice do upravljanja z družbeno lastnino ni bil potreben vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo, temveč je zadoščal dejanski razpolagalni prevzem družbeno pravne osebe v upravljanje, za katerega se ni zahteval pisni poslovni temelj, noben tedaj veljavni predpis tudi ni omejeval prenosov med družbeno pravnimi osebami, ki so seveda lahko bili tudi brezplačni, morebiti dogovorjene oziroma plačane odškodnine ob prenosu pa niso pečatile pravne narave teh prenosov.

Da so bila obravnavana zemljišča v času izgradnje parkirišč, njihove predaje lastnikom stanovanj, klasična družbena lastnina, ne bi smelo biti sporno, saj se je pri njih zaznamovalo javno dobro šele dne 25. 8. 2011, ta zaznamba pa je, upoštevaje določila ZLNDL, brez upoštevnega pomena, saj je lastninska pravica na njih dne 25. 7. 1997 prešla na lastnike posameznih delov novih zgradb neposredno na njegovi podlagi. Za odločanje o predlagateljevem predlogu ni pomembno, kakšno je bilo stanje ob X in na Y pred pričetkom gradnje, saj je investitor v celotno območje posegel s sporno gradnjo. Pri tem je pomembna tako urbanistična podlaga za gradnjo in nujni denarni prispevek vseh kupcev posameznih delov v novozgrajenih stavbah za izgradnjo novih parkirnih prostorov.

Tudi izvedenka A. A. je opozorila na bistven pomen predmetnega zazidalnega načrta, ki ga je izdelal B. in ki ga je ta sprejela v obliki splošnega predpisa. Tam je izrecno napovedana in zagotovljena izgradnja novih pravokotnih parkirišč na X in ob Y, kar je bilo izrecno upoštevano tako v lokacijskem kot tudi gradbenem dovoljenju, zato je izvedenka prepričana, da je bil tudi ta del, kjer so bila parkirišča na novo zgrajena, kakor ga je prikazala na sliki številka 30 na 31. strani svojega mnenja, namenjen izključno lastnikom posameznih delov v novozgrajenih stavbah.

V odločbi o lokacijskem dovoljenju za zgraditev stanovanjsko poslovnega objekta v kareju X - Q - Ž je namreč izrecno določeno, da je potrebno ob X zaradi normalnega funkcioniranja tega objekta urediti 30 parkirišč, ob Ž 19 parkirnih mest, na Y pa parkirišče s 173 parkirnimi mesti. Na to odločbo se v celoti sklicuje tudi odločba o gradbenem dovoljenju za izgradnjo tega objekta, do kasnejše izdaje uporabnega dovoljenja brez izpolnitve tega pogoja, ki ga je morala z izgradnjo teh parkirnih mest izpolniti investitorka nasprotne udeleženke C. , seveda ne bi prišlo. V postopkih izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja se prav zato, ker je investitor predvidel izgradnjo novih parkirnih mest, ki bodo služila le posameznim delom v novih zgradbah, ni ukvarjalo z morebitnimi soglasji pristojnega organa nasprotne udeleženke glede parkiranja na javnih površinah.

Pritožba nadalje prereka zaključek sodišča prve stopnje, da naj C. ne bi pridobila gradbene pravice za izgradnjo parkirnih mest, ker v gradbenem dovoljenju ni izrecno navedenih parcelnih številk, na katerih jih je bilo potrebno zgraditi. Prav predmetno gradbeno dovoljenje zavezujoče v celoti sledi lokacijski informaciji, investitorki nalaga izgradnjo teh parkirnih mest, kje pa jasno izhaja iz lokacijskega dovoljenja, temelječega na predmetnem zazidalnem načrtu in odloku o njem, na katera se to dovoljenje tudi izrecno sklicuje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da naj bi obravnavane površine pred pričetkom gradnje predstavljale javno površino oziroma javno infrastrukturo. Glede na navedeno pritožba sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroškov ne priglaša.

3.Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in 3. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1).

6.Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se je glede na obširno pritožbo ukvarjalo le s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

7.Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki nepravilnosti ni pokazal. Pritožbeni preizkus je nadalje pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo pritožbeno uveljavljanih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8.Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je kršilo pravico do izjave predlagateljev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, komu je pripadala lastninska pravica na spornih parcelah po določilih ZLNDL. To ne drži. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so sporne parcele bile kot javna infrastruktura olastninjene v korist občine po 76. členu Zakon o gospodarskih javnih službah2 (v nadaljevanju ZGJS) dne 2. 7. 1993 in tako ne morejo biti pripadajoče zemljišče, ki bi bilo lahko olastninjeno šele kasneje (leta 1997) z uveljavitvijo ZLNDL, kot je razvidno iz 27. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do navedb udeležencev, ki so odločilnega pomena, zgoraj omenjene navedbe predlagateljev pa to niso. Kajti v postopku določitve pripadajočega zemljišča je bistveno, da sodišče ugotovi, ali so bili predlagatelji imetniki pravice uporabe na spornem zemljišču, ne pa kdo je pravico uporabe imel. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje ni kršilo predlagateljem pravice do izjave.

9.Prav tako ni podana pritožbeno uveljavljana kršitev pravice do izjave, ker je sodišče prve stopnje na naroku ločeno zasliševalo etažne lastnike B. B. in C. C., D. D., E. E. in F. F. in med posameznimi zaslišanji ostale poslalo iz razpravne dvorane. Pritožba ima sicer prav, da za stranko postopka na podlagi določbe 263. člena ZPP, v skladu s katero določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno, ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 238. člena ZPP, ki določa, da se priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje.3 Vendar pa pritožba po eni strani spregleda, da ZPP vsebuje posebna pravila o zasliševanju sospornikov in stranskih intervenientov (tretji odstavek 260. člen ZPP).4 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravna teorija5 tretji odstavek 260. člen ZPP razlaga na način, da se stranski intervenient zaslišuje kot priča, sosporniški intervenient pa kot stranka, vendar se v primeru, ko se oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša (tj. sosporniški intervenient), ne udeležuje postopka, ima pri zaslišanju položaj priče. Pritožba pa po drugi strani spregleda, da je predmetni postopek po svoji naravi nepravdni postopek, v katerem se pravila ZPP smiselno uporabljajo (42. člen ZNP-1). V nepravdnem postopku pa ne poznamo strank in (stranskih ali sosporniških) intervenientov, temveč udeležence postopka. In sicer formalne udeležence, to sta predlagatelj postopka in oseba, proti kateri je predlog vložen, tj. nasprotni udeleženec, ter materialne udeležence, to so osebe, glede katere se vodi postopek oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, in oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (21. člen ZNP-1).6 Formalni udeleženci so torej primerljivi s strankami pravdnega postopka, materialni udeleženci nepravdnega postopka pa so torej primerljivi s stranskim in sosporniškim intervenientom v pravdnem postopku, pri čemer pa materialni udeleženci lahko pridobijo status formalnega udeleženca, če prijavijo udeležbo v postopku (4. člen ZVEtL-17 in 22. člen ZNP-1).8 Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana.

10.Pritožbeno ni sporno, da je nasprotna udeleženka (C. ) zemljiškoknjižna lastnica spornih parcel in da so predlagatelji lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah na naslovih X in Y, in da so in zemljišča, na katerih stavbe stojijo, in sporne parcele (parkirišča) nekoč bila v družbeni lastnini. Bistvo pritožbene graje je, da so predlagatelji (etažni lastnik) postali lastniki pripadajočih zemljišč k omenjenim večstanovanjskim stavbam v etažni lastnini, in sicer parkirišč ob X in Ž ulici ter na Y, saj bi naj bi ta parkirišča predstavljala pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k navedenim večstanovanjskim stavbam; za parkirišča (tj. sporne parcele) so plačali ob nakupu stanovanj in so bila le-ta predvidena za parkiranje vozil etažnih lastnikov na v uvodu navedenih naslovih. Pritožba meni, da zaradi tega sporne parcele (parkirišča) niso predstavljala dela javne infrastrukture, ki je bila olastninjena v korist nasprotne udeleženke na podlagi določb ZGJS leta 1993.

Materialnopravna izhodišča

11.Materialnopravno podlago za odločitev o predlogu predlagateljev predstavlja določba 42. člena ZVEtL-1 (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki nadalje napotuje na druge predpise. Le-ta v prvem odstavku določa, da je pripadajoče zemljišče k stavbi tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik).

12.Kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona,10

se dejanski vidik pripadajočega zemljišča v postopku za določitev pripadajočega zemljišča dokazuje v skladu s pravili iz 43. člena ZVEtL-1. Prvi odstavek navedenega člena določa, da sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.

13.Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-1 prevladalo stališče, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip), zaradi česar je treba upoštevati tako namenjenost za redno rabo, ki je bila določena že ob izgradnji stavbe, kakor tudi poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča vse do leta 1997, ko je začel veljati ZLNDL. Vendar je v predmetni zadevi nasprotna udeleženka ugovarjala, da sporne parcele predstavljajo javno infrastrukturo, zato je treba ugotavljati rabo spornih parcel do leta 1993, ko je prišlo do lastninjenja javne infrastrukture po določbah ZGJS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve).

14.Zakonodajalec je v obrazložitvi predloga zakona tudi pojasnil, da se ob dokazanem dejanskem vidiku pravni vidik domneva, kakor to določajo pravila 44. člena ZVEtL-1, gre pa za izpodbojno domnevo.

15.Pritožbeno sodišče nadalje poudarja, da ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice (ali pravice uporabe) na spornih zemljiščih, temveč določa pravila postopka, v katerem sodišče ugotovi, na katerem zemljišču so lastniki stavbe po drugih (materialnopravnih) predpisih podlagah pridobili lastninsko pravico (1. člen ZVEtL-1), kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 20. in 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je namreč ex post ugotavljanje, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju (1. člen ZVEtL), merila iz 43. člena ZVEtL-1 pa zgolj pomagajo pri ugotavljanju, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb.

16.Kot pojasnjeno zgoraj, ugotovitev, da je bilo posamezno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe po pravilih iz 43. člena ZVEtL-1 člena, praviloma pomeni (gre za izpodbojno domnevo iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1), da je tako (funkcionalno) zemljišče postalo last lastnika stavbe po nekdanjih pravilih, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit. Podlaga za to, da je lastnik stavbe pridobil lastninsko pravico na njenem pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču, če je šlo za nekdanje družbeno zemljišče, je bilo praviloma lastninjenje po ZLNDL. Vsakokratni lastnik stavbe je namreč v času družbene lastnine na takem zemljišču po samem zakonu (ex lege, brez potrebe po izdaji posamičnega pravnega akta) pridobil in kogentno imel akcesorno pravico uporabe, četudi ni bil vpisan v zemljiško knjigo, kakor so določali številni predtranzicijski predpisi, npr. 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pravica do uporabe ni bila v samostojnem pravnem prometu, temveč se je kogentno prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Zemljiškoknjižni vpis zanjo ni bil konstitutivnega pomena, zato je bila tudi zunajknjižno pridobljena pravica uporabe na družbenem zemljišču podlaga za lastninjenje v korist njenega dejanskega imetnika, tj. lastnika stavbe.

17.Kategorija pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je povezana z režimom prejšnje družbene ureditve, ko je bil vzpostavljen režim družbene lastnine na stavbnih zemljiščih in je po podržavljanju zasebne lastnine prihajalo do situacij, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, medtem ko so bili stavba oziroma njeni posamezni deli lahko v zasebni lastnini. Nosilec pravice na zemljišču torej ni bil vedno isti kot nosilec pravice na stavbi oziroma njenem delu. V družbenolastninskem obdobju so predpisi lastniku stavbe omogočili, da na stavbnem zemljišču, ki je potrebno za redno rabo, pridobi pravico uporabe, kasnejši predpisi o lastninjenju pa so to transformirali v lastninsko pravico. Upravičenja so torej na zemljišču pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe. To so bili lastniki stanovanj (stavbe), ki so zemljišče potrebovali za redno rabo - dostop in parkiranje. Ob uveljavitvi ZLNDL so pridobitelji posameznih delov stavbe kot dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem zemljišču po samem zakonu pridobili (so)lastninsko pravico. V postopkih po ZVEtL-1 se tako rešujejo primeri, v katerih še ni bil ugotovljen obseg pripadajočega zemljišča stavbe, ki je bilo olastninjeno po ZLNDL.

18.V predmetni zadevi je med udeleženci sporno, ali so sporne parcele bile neposredno namenjeno oziroma potrebne za redno rabo stavb predlagateljev (kot trdijo predlagatelji) ali pa so predstavljale javne površine oziroma javno infrastrukturo (kot trdi nasprotna udeleženka).

19.Ker torej ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne materialnopravne podlage za pridobitev lastninske pravice na spornih zemljiščih, pravno podlago predstavljajo drugi predpisi. Pritožbeno ni sporen zaključek sodišča prve stopnje (20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, da v obravnavani zadevi glede na trditveno podlago predstavljajo materialnopravno podlago predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, konkretneje določbe ZLNDL in ZGJS.

20.V obravnavani zadevi bi torej predlagatelji morali dokazati, da so leta 1997 po določbah ZLNLD na spornih parcelah pridobili lastninsko pravico, predpogoj za pridobitev le-te pa je bil, da so imeli na spornih parcelah pravico uporabe (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Kajti ZLNDL je v prvem odstavku 2. člena določal, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Po drugi strani pa bi v obravnavani zadevi morala nasprotna udeleženka za svoj uspeh v postopku dokazati, da so sporne parcele predstavljale javno infrastrukturo, ki se je lastninila leta 1993 po določbah ZGJS.

21.Pritožbeno sodišče v tej zvezi poudarja, da je bila javna infrastruktura olastninjena v korist države in občin po 76. člen ZGJS dne 2. 7. 1993, zato ni mogla postati last lastnikov stanovanj po ZLNDL dne 25.7.1997. Pravna teorija poudarja, da je razmejitev med pripadajočim zemljiščem k stavbam in javno infrastrukturo pogosto najtežje rešljiva in primeroma ponuja navaja naslednje kriterije za razmejitev:

-stanje v času olastninjenja zemljišč v družbeni lastnini, pri čemer je relevantni časovni trenutek datum uveljavitve ZGJS (2.7.1993), ne pa datum uveljavitve ZLNDL (25.7.1997),

-ali je zunanja ureditev po svoji naravi, po načrtovanju in/ali izvedbi služila splošnim potrebam ali potrebam stavbe,

-ali se je zunanja ureditev načrtovala in izvedla ločeno od stavbe - če je temu tako, to govori v prid njene javne narave,

-kdo je s sporno zunanjo ureditvijo upravljal, jo vzdrževal, čistil, plužil,

-financiranje pridobivanja zemljišča in investicije v njeno zunanjo ureditev.

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

22.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile večstanovanjske stavbe, katerih etažni lastniki so predlagatelji (na X ter na Y), zgrajene okoli leta 1990. Načrti za gradnjo in sama gradnja navedenih večstanovanjskih stavb so se začeli že nekaj let prej. V ta namen je pravna prednica nasprotne udeleženke (takratna občina D.) na takratna investitorja gradnje (B. in E.) prenesla pravico uporabe na zemljiščih, namenjenih za gradnjo novih stanovanj. Sporne parcele (parkirišča) niso bile predmet tega pogodbenega prenosa. Navedena zemljišča so bila takrat v družbeni lastnini, enako velja za sporne parcele (parkirišča), ki so predmet določitve pripadajočega zemljišča v tem postopku. Tako iz lokacijskega (z dne 1. 2. 1988) kot gradbenega dovoljenja (z dne 6. 12. 1988) za predmetno stavbo izhajajo taksativno naštete parcele, na katerih je lahko investitor zgradil predmetno stavbo. Med njimi ni bilo spornih parcel (ID znak ... 2136/1, ... 1095 in ... 2116/3). Bilo pa je izrecno navedeno, da mora biti pred izdajo uporabnega dovoljenja za predmetno stavbo dograjeno (oziroma podkleteno) parkirišče na Y, ki bi ga v spodnji etaži uporabljali stanovalci novozgrajenih stavb. V uporabnem dovoljenju z dne 21. 5. 1990 parkirišča niso več omenjena, parkirišče na Y pa ni bilo nikoli dograjeno (oziroma podkleteno).

23.Sodišče prve stopnje je poudarilo (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da sporne parcele (parkirišča) niso bile zajete niti v pogodbi o prenosu nepremičnin na investitorja niti v lokacijskem niti v gradbenem dovoljenju, pri čemer so v vseh pogodbah oziroma dovoljenjih parcele natančno naštete, iz česar je sklepalo, da je bila jasna volja pravnega prednika nasprotne udeleženke, katere parcele bo za potrebe gradnje prenesla na investitorja. Nadalje je izpostavilo, da je bilo v gradbenem dovoljenju jasno navedeno, na katerih parcelah je dovoljenja gradnja, med njimi pa ni spornih parcel, na podlagi česar je sklepalo, da investitor in predlagatelji (kot soinvestitorji) na spornih parcelah niso pridobili gradbene pravice (20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

24.Glede pretekle redne rabe spornih parcel je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile le-te še pred pričetkom gradnje stanovanj predlagateljev javna površina, saj so parkirišča na Y obstajala že pred pričetkom gradnje stavb, prav tako pa se je še pred pričetkom gradnje stavb vzhodni rob Y uporabljal kot parkirišče, sporni del Ž ulice pa je v relevantnem obdobju (od izgradnje stavb leta 1990 pa do uveljavitve ZGJS 2. 7. 1993) predstavljal del javne ceste in obcestnega sveta (21. točka obrazložitve).

25.Sporne parcele so bile vse od izgradnje stanovanj predlagateljev javno dostopne, parkiranje na njih ni bilo na nikakršen način omejeno (niti s prometno signalizacijo, zapornico ipd.) ali pridržano zgolj predlagateljem, sporna parkirišča so uporabljali tako predlagatelji kakor tudi drugi obiskovalci mesta, uporabniki storitev javnih ustanov, zaposleni itd. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklepalo, da so bile sporne parcele že pred začetkom gradnje stanovanj predlagateljev v funkciji javne rabe ter so vse do uveljavitve ZGJS 2. 7. 1993 predstavljale javno površino oziroma javno infrastrukturo (parkirišča in obcestni svet oziroma del parka), zaradi česar so bile olastninjene v korist nasprotne udeleženke na podlagi 76. člena ZGJS že z uveljavitvijo ZGJS 2. 7. 1993 in niso mogle predstavljati pripadajočega zemljišča k stavbam, ki bi bilo olastninjeno leta 1997 na podlagi ZLNDL, ker predlagatelji na spornih parcelah pravice uporabe niso pridobili (22., 26. in 27. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

26.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagatelji na spornih parcelah niso dobili pravice uporabe in s tem kasneje tudi ne lastninske pravice (z uveljavitvijo ZLNDL leta 1997), zato je njihov predlog zavrnilo.

27.Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je glede vsebine prostorskih aktov in upravnih dovoljenje v pretežni meri naslonilo na razpoložljivo dokumentacijo iz časa pred, med in po gradnji stavb predlagateljev (9. do 18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), s čemer je ugotavljalo pogoje iz 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, glede namembnosti in pretekle rabe spornih parcel (zaradi ugotavljanja pogojev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) pa na izpovedbe etažnih lastnikov ter listinsko dokumentacijo (26. točka obrazložitve).

28.Dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje izvedenke za arhitekturo, podpodročje urbanizem, A. A., iz katerega izhaja, da je bil tudi del, kjer so bila parkirišča na novo zgrajena, kakor ga je prikazala na sliki številka 30 na 31. strani svojega mnenja, namenjen za redno rabo stanovalcev posameznih delov v novozgrajenih stavbah. O izvedenskem mnenji se je v 28. točki izpodbijanega sklepa že izreklo sodišče prve stopnje, ki je pojasnilo, da je predpogoj za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča (43. člen ZVEtL-1), da so etažni lastniki po predpisih izpred 1. januarja 2003 na spornih parcelah pridobili lastninsko pravico (kot to določa prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1), česar pa v obravnavani zadevi niso dokazali; izvedensko mnenje je podvrženo dokazni oceni, dokazni postopek pa je privedel do drugačnih dejanskih zaključkov.

29.Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da je dokaz z izvedencem le eno izmed dokaznih sredstev, ki je podvrženo dokazni oceni, pravna presoja o izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1 pa ni v pristojnosti izvedenca, temveč sodišča. Sodišče je torej tisto, ki naredi določen dejanski zaključek in izvedensko mnenje skladno z 8. členom ZPP prosto dokazno presodi ter mora v posamezni zadevi narediti pravne zaključke. To je sodišče prve stopnje tudi storilo v obravnavanem primeru, ko je dokazno ocenilo listine, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju zajela izvedenka (predvsem prostorske akte in upravna dovoljenja) in na podlagi kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 naredilo pravilen pravni zaključek, da sporne parcele ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev, temveč javno infrastrukturo, ki je bila olastninjena leta 1993 po ZGJS v korist nasprotne udeleženke, kot pojasnjeno zgoraj.

30.Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo o lokacijskem dovoljenju za zgraditev stavb predlagateljev (tj. stanovanjsko-poslovnega objekta v kareju X - Q - Ž) in na zazidalni načrt, iz katerih izhaja, da sta zahtevala ureditev 30 pravokotnih parkirišč ob X, 19 ob Ž in 173 na Y (pri čemer je bilo predvideno, da bo tam podzemna garaža, ki jo bodo v eni etaži uporabljali stanovalci novozgrajenih stavb) in da je navedena parkirna mesta z denarjem predlagateljev (oziroma njihovih pravnih prednikov) sofinanciral investitor B. O tem se je sodišče prve stopnje že izreklo v 23. do 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je razumno pojasnilo, da so že pred gradnjo stavb predlagateljev na spornih parcelah obstajala javna parkirišča, ki so bila dostopna vsem, in da samo dejstvo, da so bila navedena parkirišča s finančnim soprispevkom predlagateljev (oziroma njihovih pravnih prednikov) preurejena, upoštevajoč, da sporne parcele niso bile prenesene na investitorja niti zajete v lokacijskem ali gradbenem dovoljenju, še ne pomeni, da so sporna parkirišča postala pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev. Kajti splošno znano je, da se ob izgradnji nove stavbe v mestnem središču pogosto uredi tudi sama ulica, ob kateri stavba stoji, ulica, ki vključuje cesto, parkirišče in pločnik, pa je še vedno javna in tega ne spremeni niti okoliščina izgradnje nove stavbe. Glede predvidene spodnje etaže parkirišča na Y, ki bi naj bila namenjena samo predlagateljem, je sodišče prve stopnje v 25. točke razumno pojasnilo, da navedena podzemna garaža nikoli ni bila zgrajena, uporabno dovoljenje za stavbe pa je bilo izdano tudi brez izgradnje podzemne garaže, zaradi česar predlagatelji kljub finančnemu soprispevku, ki je bil med drugim namenjen za gradnjo navedene podzemne garaže, na parkirišču na Y niso mogli pridobiti pravice uporabe. Navedeno parkirišče je še naprej ostalo javno parkirišče in ni bilo namenjeno zgolj predlagateljem.

31.Pritožba zmotno navaja, da za odločanje o predlogu predlagateljev ni pomembno, kakšno je bilo stanje ob X in na Y pred pričetkom gradnje, ker je investitor celovito posegel v celotno območje z gradnjo v uvodu navedene stavbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da so bila na območju, ki je predmet ugotavljanja pripadajočega zemljišča, že pred gradnjo stanovanjskega kompleksa parkirišča, ki so služila vsem (bila so namenjena javni rabi) in ne le etažnim lastnikom v uvodu navedene stavbe. Takšno stanje pa se je ohranilo tudi po dokončanju predmetne stavbe, ko so vse do leta 1993 (leto uveljavitve ZGJS) oziroma 1997 (leto uveljavitve ZLNDL) sporna parkirišča uporabljali poleg etažnih lastnikov predmetne stavbe tudi vsi ostali (zaposleni v inštitucijah, naključni obiskovalci mesta itd.).

32.Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena graja, da so bile sporne parcele razglašene za javno dobro šele dne 25. 8. 2011 in je v posledici tega lastninska pravica na predmetnih parcelah dne 25. 7. 1997 prešla na lastnike posameznih delov novih zgradb neposredno na podlagi ZLNDL. Pritožbeno sodišče po eni pojasnjuje, da razglasitev posameznih zemljišč za javno dobro ne more vplivati na odločanje v postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi, na kar kaže že dikcija 54. člena ZVEtL-1 pa tudi obrazložitev predloga zakona, zaradi česar ni pravno odločilno, kdaj so bile sporne parcele razglašene za javno dobro.

Zaključno

33.V predmetni zadevi je šlo za težko vprašanje razmejitve med pripadajočim zemljiščem k stavbam in javno infrastrukturo. Precej razlogov govori v prid temu, da sporne parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče k večstanovanjskim stavbam predlagateljev, in sicer, da je zazidalni načrt za izgradnjo novega kareja v obliki črke L na X in Ž ulici predvideval, da bo potrebno zagotoviti dodatna parkirišča (in sicer je predvideval, da bi bilo skupno treba urediti 30 parkirišč na X, 19 na Ž in 173 na Y), kar je izrecno navedeno tudi v lokacijskem dovoljenju, na katerega se sklicuje gradbeno dovoljenje; nadalje so predlagatelji in njihovi pravni predniki so na podlagi soinvestitorske pogodbe, ki so jo sklenili z investitorjem B., sofinancirali ureditev teh parkirišč; in nenazadnje, predlagatelji so ta parkirišča tudi uporabljali.

34.Vendar, kot pojasnjeno zgoraj, ni odločilno zgolj dejansko stanje pred in v času gradnje večstanovanjske stavbe (t.i. statičen pristop), temveč tudi naknadne spremembe, kar pomeni, da so odločilne tudi okoliščine, ki so nastopile kasneje, npr. raba in namembnost spornih zemljišč, in sicer vse do olastninjenja zemljišč v družbeni lastnini (dinamični pristop), pri čemer je relevantni časovni trenutek datum uveljavitve ZGJS (2.7.1993), če se ugotovi, da je šlo za javno infrastrukturo, oziroma datum uveljavitve ZLNDL (leta 1997), če se ugotovi, da je šlo za pripadajoče zemljišče k stavbi.

35.Zato je treba upoštevati ne le okoliščine iz časa pred gradnjo, temveč tudi okoliščine, ki so nastopile kasneje, tj. v času med in po gradnji, in sicer: sporne parcele niso bile predmet prenosa pravice uporabe iz pravne prednice nasprotne udeleženke (občine) na investitorja (B.), pri čemer so bile v pogodbi nepremičnine, ki so predmet prenosa zelo natančno naštete; tako iz lokacijskega (z dne 1. 2. 1988) kakor tudi iz gradbenega dovoljenja (z dne 6. 12. 1988) za predmetno stavbo izhajajo taksativno naštete parcele, na katerih je lahko investitor zgradil predmetno stavbo, spornih parcel pa ni med njimi, kar pomeni, da investitor na njih ni pridobil gradbene pravice; v lokacijskem in gradbenem dovoljenju je sicer izrecno navedeno, da mora biti pred izdajo uporabnega dovoljenja za predmetno stavbo treba urediti skupno 221 parkirnih mest oziroma da mora biti dograjeno (oziroma podkleteno) parkirišče na Y, ki bi ga v spodnji etaži uporabljali stanovalci novozgrajenih stavb, vendar v navedenih dovoljenjih ni zapisano, da so parkirišča namenjena zgolj stanovalcem (izjema velja zgolj za dograditev spodnje etaže na parkirišču Y, ki pa nikoli ni bilo podkleteno); četudi parkirišče na Y ni bilo nikoli dograjeno (oziroma podkleteno), je bilo uporabno dovoljenje (z dne 21. 5. 1990) vendarle izdano, v njem pa parkirišča niso več omenjena; sporne parcele so tako v času pred kakor tudi po gradnji večstanovanjske stavbe predstavljale javne površine, saj so parkirišča na Y obstajala že pred pričetkom gradnje stavb, prav tako pa se je še pred pričetkom gradnje stavb vzhodni rob X ulice uporabljal kot parkirišče, sporni del Ž ulice pa je v relevantnem obdobju (od izgradnje stavb leta 1990 pa do uveljavitve ZGJS 2. 7. 1993) predstavljal del javne ceste in obcestnega sveta; sporne parcele so bile pred in po izgradnji stanovanj predlagateljev javno dostopne, parkiranje na njih ni bilo na nikakršen način omejeno (niti s prometno signalizacijo, zapornico ipd.) ali pridržano zgolj stanovalcem (predlagateljem), sporna parkirišča je lahko uporabljal kdorkoli (po naravi stvari pa parkirišča v neposredni okolici večstanovanjske stavbe najpogosteje uporabljajo stanovalci te stavbe), na podlagi česa je mogoče sklepati, da niso bila namenjena zgolj za zadovoljitev potreb stanovalcev temveč tudi za zadovoljitev potreb širše skupnosti (zlasti z ozirom na to, da gre za parkirišča v mestnem središču v bližini železniške in avtobusne postaje). Sporna parkirišča so bila umeščena v obstoječe urbanizirano območje še pred gradnjo stanovanj predlagateljev. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi stanovalci sporne parcele (parkirišča) upravljali (občasno so na posameznem parkirnem mestu zgolj odstranili sneg).

36.Glede na navedeno več razlogov govori za to, da sporne parcele (parkirišča) predstavljajo javno infrastrukturo, ki je bila olastninjena leta 1993 na podlagi ZGJS, ne pa za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, ki bi lagko bilo predmet lastninjenja leta 1997 na podlagi določb ZLNDL.

37.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

38.Odločitev o stroških je odpadla, ker jih udeleženca nista priglasila.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 44/97.

2Uradni list RS, št. 32/93.

3J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 527.

4Navedena določba se glasi: "Če je kot stranka v sporu na eni strani udeleženih več oseb, odloči sodišče, ali naj se zaslišijo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih."

5J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 522.

6T. Keresteš v Rijavec, Galič (ur.), Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana 2020, str. 78.

7V skladu s prvim odstavkom navedenega člena je udeleženec postopka po ZVEtL-1 vedno skupnost etažnih lastnikov, pri čemer zakon dopušča, da vsak etažni lastnik ali pridobitelj posameznega dela v stavbi prijavi udeležbo v postopku in v njem nastopa kot samostojni udeleženec poleg skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov tudi zaradi varstva svojih pravic na skupnih delih stavbe (četrti odstavek 4. člena ZVEtL-1).

8Le-ta v prvem odstavku določa: "Kdor misli, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko ves čas postopka na naroku ali s pisno vlogo prijavi udeležbo za opravo procesnih dejanj, za katera izkaže pravni interes."

9Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 63.

10Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 63.

11VSRS sklep II Ips 44/2020 z dne 11.12.2020, 18. točka obrazložitve.

12Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 15.

13VSRS sklep II Ips 44/2020 z dne 11.12.2020, 18. točka obrazložitve; Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 15; A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 236.

14Le-ta se v prvem in drugem odstavku glasi: "(1) Če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah prejšnjega člena, last lastnika stavbe.(2) Če ni dokazano drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe."

15Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 63.

16A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 17-18.

17VSRS sklep II Ips 46/2024 z dne 07.11.2024, VSRS sklep II Ips 2/2023 z dne 17. 8. 2023.

18V skladu z obrnjenim načelom superficies solo cedit se je po lastništvu stavbe določalo lastništvo oziroma pravica uporabe stavbišča in funkcionalnega zemljišča, kar pomeni, da je zemljišče delilo usodo stavbe, ne pa stavba usode zemljišča (kdor je bil lastnik stavbe, je bil torej lastnik oziroma imetnik pravice uporabe stavbišča in pripadajočega zemljišča k stavbi). Glej A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 215.

19Glej A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 215.

20Le-ta se je glasil: "Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja.Pravico uporabe iz prvega odstavka tega člena je mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi."

21Glej Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 66-67.

22Tudi VSRS sklep II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019.

23Glej tudi VSL sklep I Cp 2397/2019 z dne 15. 1. 2020 in Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 66-67.

24A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 279-281

25Iz pogodbe o prenosu nepremičnin in aneksa k tej pogodbi izhaja, da parcele, ki so predmet tega postopka (sporna parkirišča), nikoli niso bile predmet prenosa na investitorja objekta.

26

Le-ta se glasi: "Organ, ki je izdal upravno odločbo, s katero je bilo razglašeno javno dobro na podlagi zakona, ki omogoča razglasitev javnega dobra na nepremičninah v lasti države ali lokalne skupnosti, po uradni dolžnosti ali na zahtevo osebe, ki izkaže pravni interes, razveljavi tako odločbo v delu, ki se nanaša na razglasitev javnega dobra na zemljišču, za katerega je bilo v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča po tem zakonu ugotovljeno, da je pripadajoče zemljišče stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb."

27.Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek, EPA 1926-VII, 25.04.2017, str. 74 in 75.

28.A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 279.

29.A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 279-281.

30.In sicer 30 na Cafovi, 19 na Razlagovi in 173 na .....

Zveza:

Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 76 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 21, 22, 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 238, 238/1, 260, 260/3, 263 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 4, 42, 43, 44, 54 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.