Jedro

Tožniku se očita storitev kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, katerega obravnava je po presoji sodišča izjemno zahtevna, tako za tožilca kot tudi za obrambo. Ta zahtevnost se ne izraža samo v obdolženčevi pravici do zaslišanja tako izvedenca kot priče, ampak tudi v njegovi pravici predlagati izvedbo dokazov v svojo korist. Iz navedenega razloga (torej vnaprej napovedanega dokazovanja z izvedenci in tudi zaslišanja več drugih prič v postopku), je preuranjena odločitev tožene stranke, da se nadalje v kazenskem postopku ne bodo več obravnavala zapletena pravna in dejanska vprašanja.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi, da že sam kazenski postopek zaradi suma storitve navedenega kaznivega dejanja lahko vpliva na prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj, saj gre za takšno vrsto kaznivega dejanja, ki bi lahko tožniku v primeru izrečene kazni, pod določenimi pogoji onemogočilo dostop do dela za katerega se je izobraževal.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 215/2012 z dne 20. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, številka Bpp 215/2012 z dne 20. 2. 2012, odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrne kot neutemeljena. Pojasnila je, da pred Okrajnim sodiščem v Velenju zoper prosilca kot obdolženca, teče kazenski postopek zaradi storitve dveh kaznivih dejanj surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v katerem je bil prosilec že zaslišan. V svojem zagovoru je povedal, da očitanih dejanj ni storil in da se bo v nadaljevanju zagovarjal z molkom. V postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj so bili zaslišani kot priče starši oškodovanih otrok, vodja oddelka in vzgojiteljica pri kateri je prosilec opravljal delo pomočnika in ravnateljica vrtca ..., sodišče pa je sklenilo, da bo zaslišalo še zdravnico B.B., oba starša C.C., še eno izmed mater otrok, ki so obiskovali isto vrtčevsko skupino, izvedenca pedagoške stroke, ki naj bi ocenil primernost prosilčevih pedagoških prijemov in izvedenca psihološke stroke, ki bi odgovoril, kako so prosilčeva ravnanja vplivala na mladoletne oškodovance ter ali je otrokoma verjeti v opisovanju dogodkov v vrtcu.

Tožena stranka se je sklicevala na določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in v zvezi s tem na domnevo nedolžnosti, katere pomen v kazenskem postopku je izčrpno pojasnila. Pojasnila je tudi, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja, vendar je ta pravica v konkretnem primeru fakultativna, kar pomeni, da je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava upoštevati interes pravičnosti. Na pojem pravičnosti pa se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika treba gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Glede na stanje v konkretnem kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilec v kazenskem postopku že predstavil svojo plat zgodbe in opozoril na okoliščine ter dejstva, ki bi mu lahko v okviru dokazovanja pred sodiščem koristila. Prav tako je sodišče zaslišalo več prič, ki so pomagale objektivizirati celotno situacijo. V postopek bo sodišče pritegnilo tudi izvedenca pedagoške in psihološke stroke, ki bosta pomagala ugotoviti konkretno dejansko stanje in ugotovljeno dejansko stanje oceniti tudi s profesionalnega vidika. Glede na konkretno fazo kazenskega postopka organ ocenjuje, da se nadalje več ne bodo obravnavala pravno zapletena pravna in dejanska vprašanja, sodišče pa bo v tem kazenskem postopku preverilo vsa odločilna dejstva, ki so lahko obdolžencu v korist, zato tudi iz tega razloga ni treba, da bi imel obdolženi zagovornika. Prav tako po oceni toženi stranke osebnost obdolženca ni takšna, da se ne bi bil sposoben zagovarjati sam in tudi v nadaljnjem postopku izpostavljati tiste okoliščine in dejstva v zadevi, ki so mu v korist, zato je bila njegova prošnja zavrnjena kot neutemeljena.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je odločitev nepravilna in nezakonita in da se mu neopravičeno odreka pravica do zagovornika. Tožena stranka je nepravilno povezala določbe Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah z določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Ni pojasnila zakaj šteje, da je v tej določbi zajeto tudi problematizirano vprašanje, abstraktno sklicevanje na pojem pravičnosti pa ne zadošča za utemeljitev, da tožnik ni upravičen do BPP. Gre za izjemno pomembno kazensko zadevo, zato se tožnik želi, tako kot doslej, braniti s strokovno pomočjo zagovornika, ki pa ga zaradi izgube zaposlitve več ne more plačevati. Obdolženi se ima v postopku pravico zagovarjati do konca glavne obravnave, ko še vedno lahko predlaga izvedbo novih dokazov. Zagovornik mu pri tem lahko svetuje in pomaga, predvsem pa tekom postopka pazi na njegove procesne pravice in jamstva, ki jih obdolženec kot pravni laik ne zna zavarovati sam. Sodišče samo ugotavlja, da se bo v nadaljevanju kazenskega postopka v dokazni postopek pritegnilo izvedenca pedagoške in psihološke stroke, to pa je zahtevna izvedba dokazov, ki terja poglobljeno pripravo. Zlasti je zahtevna z vidika priprave učinkovite obrambe, saj od zagovornika terja dodaten študij spornih vprašanj, pregled izvedenskih mnenj, podajo eventuelnih pripomb na mnenja in zasliševanje izvedencev kot strokovnih prič, zato je izvedba takšnih dokazov zahtevna in zapletena, pogosto bolj kot zaslišanje ostalih prič. Predvsem lahko privede do razširitve ali razjasnitve določenih dejstev, ki do sedaj niso bila aktualna, in ki za seboj potegnejo tudi pravne razmisleke in drugačno pravno argumentacijo. Nenazadnje je ključno dejanje kazenskega postopka oziroma glavne obravnave tudi njena sklepna faza. Stališče tožene stranke, da mora v kazenskem postopku kazensko sodišče že samo preveriti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, je seveda točno, vendar v kontekstu razpravljanja o obdolženčevi pravici do obrambe neprimerno. Nerazumljivo je tudi, kaj želi tožena stranka pojasniti z ugotovitvami v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je dodelitev zagovornika očitno nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Postavlja se vprašanje ali s tem želi sodišče prejudicirati izid kazenskega postopka in nakazuje, da šteje, da bo obdolženec v kazenskem postopku spoznan za krivega očitanih dejanj. Za kaj takega sodišče nima pravne podlage. Sodišče tudi samo navaja, da v slovenskem pravnem redu velja domneva nedolžnosti, zato je ugotovitev, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh celo protiustavna in predstavlja poseg v tožnikovo pravico, ki izhaja iz 27. člena Ustave RS.

Obdolženec izpolnjuje vse finančne oziroma premoženjske kriterije za odobritev BPP, zato njegova prošnja za dodelitev le te ni nerazumna. Strokovna pomoč zagovornika v resnem kazenskem postopku kot je obravnavani, kjer se obdolžencu očita, da naj bi kršil pravice mladoletnih otrok je nujna in pričakovana. Prav tako tožnik svoje pravice do BPP ne zlorablja. Lep čas je zagovornika plačeval sam, tega sedaj ne zmore. Interes pravičnosti in morale terjata, da se tožnik brani s strokovno pomočjo zagovornika, saj sam ne zmore kakovostno nastopati proti dvema pravno podkovanima državnima institucijama, to je sodišču in tožilstvu. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Prav tako predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovoriti, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Tožniku se v kazenskem postopku I K 86732/2010 očita storitev kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki naj bi ga storil kot pomočnik vzgojitelja v prostorih Vrtca … Gre za kaznivo dejanje, katerega obravnava je po presoji sodišča izjemno strokovno zahtevna, tako za tožilca, kot tudi za obrambo. Na to ugotovitev kaže že dosedanji potek kazenskega postopka in predvsem ugotovitev, ki jo je tožena stranka povzela v obrazložitve izpodbijane odločbe, da bo v postopek sodišče pritegnilo tudi izvedenca pedagoške in psihološke stroke, ki bosta pomagala ugotoviti konkretno dejansko stanje in ugotovljeno dejansko stanje oceniti tudi s profesionalnega vidika. Sodišče se strinja s tožnikom, ki v tožbi zatrjuje, da gre z vidika učinkovite obrambe za zelo zahtevno izvedbo dokazov, ki terja aktivno sodelovanje tožnika. Ta zahtevnost se ne izraža samo v obdolženčevi pravici do zaslišanja tako izvedenca kot priče, ampak tudi v obdolženčevi pravici predlagati izvedbo dokazov v svojo korist. Iz navedenega razloga (torej že napovedanega dokazovanja z izvedenci in tudi zaslišanja več drugih prič v kazenskem postopku), je po presoji sodišča preuranjena odločitev tožene stranke, da se nadalje v kazenskem postopku ne bodo več obravnavala zapletena pravna in dejanska vprašanja, zato je bilo treba že iz tega razloga tožbi, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi, da že sam kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, lahko vpliva na prosilčev osebni in socialno - ekonomski položaj, saj gre za takšno vrsto kaznivega dejanja, ki bi lahko tožniku v primeru izrečene kazni, pod določenimi pogoji, onemogočilo dostop do dela za katerega se je izobraževal, torej bo tožena stranka morala presoditi izpolnjevanje vseh, v določbi 24. člena ZBPP zahtevanih pogojev.

Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20% DDV.