Jedro

Plačevanje najemnine oziroma uporabnine za uporabo stanovanja po prenehanju najemne pogodbe narave razmerja med strankama ne spreminja in ne vzpostavlja med njima pogodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 9. 7. 2009 ter razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti podstrešno stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu ..., stoječi na parc. št. 325, k. o. X., in ga prostega oseb in stvari predati I. K. v 30-tih dneh. Hkrati je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 977,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi zoper sklep in sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge, predvsem pa na kršitev procesnih, ustavnih in konvencijskih pravic. Navaja, da sodišče ni obravnavalo njegove nasprotne tožbe, ki jo je očitno izgubilo ali registriralo le kot prilogo sodnega spisa. Pritožnik se ne strinja s spremembo tožbenega predloga, zato sprememba ni dovoljena in se tožba zavrne. Postopka ni bilo dopustno nadaljevati brez privolitve pritožnika, poleg tega ni imel možnosti spraševati tožnika na obravnavi in se o spremembi tožbe izjasniti. Sprememba tožbe mu ni bila znana, niti dostavljena. Dedinja tudi ni pristopila k postopku kot intervenient. Iz zapisnika z dne 23. 2. 2010 ne izhaja ugotovitev, da je tožeča stranka pristopila k pravdnemu postopku kot pravna naslednica. Posebno hudo ravnanje je v tem, da pritožnik kot stranka postopka nikoli ni bil pravnomočno in v skladu z zakonskimi predpisi udeležen v postopku, saj nobena vloga z njegove strani ni bila lastnoročno podpisana. Zaradi pogoste odsotnosti pritožnika v tujini so bile vloge pripravljene s strani družbe „T. v Berlinu“ in so vsebovale le kopiran podpis. Toženec ne samo, da ni bil udeležen v postopku, ampak celo ni bil udeležen na nobeni obravnavi. Pritožnik nadalje izraža sume glede poštenosti postopka in ugotavlja, da nobena vloga v postopku nima pravne veljavnosti. Sodišče je obravnavalo toženca pristransko in mu je prepovedalo celoten dokazilni postopek. Pritožnik nadalje očita sodišču v tem in drugih sodnih postopkih na splošno nesposobnost, nestrokovnost ter nepošten sodni postopek. Glede procesnih predlogov je neustavno ignoriralo dejstvo, da je tožnik nepravilno ocenil vrednost postopka ter dejstvo, da je treba postopek prekiniti iz ustavnih razlogov. Sodišče ni moglo ugotavljati dejstva, ki so predmet strokovnosti medicine, da tožnik ni sposoben biti pravdna stranka. Pritožnik nadalje opozarja na svojo pravico uporabljati materin jezik na obravnavi, ko bo višje sodišče vrnilo zadevo v novo sojenje. Sodišče je neustavno dovolilo spremembo tožbe in s tem kršilo določbo 186. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Pritožnik ni imel možnosti zaslišanja, niti ni nikdar dobil vabila na prvo ali drugo obravnavo, zato ni imel možnosti dopolniti dokazilni zahtevek. Druge predlagane dokaze je sodišče neustavno kot nepomembno zavrnilo. Sodba temelji na zmotnem pravnem mnenju, saj je v tem postopku družba T., k. d., najemnik, pritožnik pa podnajemnik stanovanja. Če se prejemnik najemnine strinja s tem, da od določenega plačnika prejme najemnino, je plačnik upravičenec in s tem najemnik. Sicer mora nemudoma najemnino vrniti nazaj plačniku, drugače se šteje, da je najemna pogodba konkludentno sklenjena za nedoločen čas. Dedinja, ki je tekom postopka pridobila lastniško pravico hiše, ni aktivno legitimirana in ni po določbah ZPP stopila v pravdo, niti ni imela statusa „intervenienta“. Najemnega razmerja ni bilo treba „podaljšati“, saj toženec ni bil več stranka oziroma najemnik tožnika. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj pogodba ni sklenjena šele, če je pisna, ampak je lahko po teoriji realizacije realizirana, ko tožnik prejme najemnino. Sodišče je neustavno razlastilo dejansko najemnico, družbo T., ki je investirala v stanovanje več kot 22.000,00 EUR. Pritožnik se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe toženca zoper sklep in sodbo ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zavrača vse pritožbene očitke o kršitvah postopka ter se sprašuje, kakšen je toženčev interes, saj se je iz nepremičnine tožnika izselil, zaradi česar so njegove vloge povsem brezpredmetne in pomenijo zgolj nove stroške tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, ker je tožnik za nepremičnino, ki je predmet izpraznitvenega zahtevka, sklenil darilno pogodbo in jo podaril hčerki I. K. Toženec je bil obveščen o spremembi tožbe in mu ni bila odvzeta možnost, da o njej pove svoje stališče. Vendar tudi v primeru, če bi ji nasprotoval, odločitev sodišča glede na določbe 185. in 186. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ne bi mogle biti drugačna, kot pravilno izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe.

6. Številni očitki toženca v pritožbi o procesnih kršitvah, predvsem pa kršitvah ustavnih procesnih jamstev (pretežno 22. člena Ustave RS), so v celoti neutemeljeni. Glede splošnih očitkov o nepoštenem in pristranskem sojenju pritožbeno sodišče po natančnem pregledu zadeve ni zaznalo prav nobenih ravnanj sodišča v tej smeri. Glede očitkov o konkretnih procesnih kršitvah v postopku ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma ignoriralo nasprotno tožbo. Toženec namreč nasprotne tožbe v tej zadevi ni vložil. Listina, na katero se sklicuje v pritožbi (priloga A5), je tožnikova priloga tožbi in ne toženčeva nasprotna tožba, ki bi jo bilo potrebno obravnavati in o njej odločati v skladu z določbo 183. člena ZPP. Pritožnik nadalje nima prav, da naj bi v tej zadevi prišlo do subjektivne spremembe tožbe in do vstopa drugega v pravdo namesto tožeče stranke, torej do spremembe, v katero morata privoliti obe stranki po drugem odstavku 190. člena ZPP. Po smrti tožnika se je postopek nadaljeval brez prekinitve, ker je tožnika zastopala pooblaščenka, postopek pa se je nadaljeval z dediči umrlega tožnika, torej z I. K. kot dedinjo. Ni razumljiv pritožbeni očitek, da bi morala dedinja k postopku pristopiti tudi kot stranska intervenientka. Nadalje tudi ni utemeljen v pritožbi večkrat ponovljen očitek, da toženec ni imel možnosti udeležbe v postopku, ki sicer predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je imel v odgovoru na tožbo in ostalih vlogah možnost podajati dejstva in predlagati dokaze ter se izreči o trditvah nasprotne stranke, kar je tudi storil. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil na glavno obravnavo pravilno povabljen (četrti odstavek 142. člena ZPP), svojega izostanka pa tudi ni ustrezno opravičil, niti ni uspel s svojim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 11. 2013 njegov predlog zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhajajo pravilna pojasnila sodišča o tem, da tožnik ni bil prikrajšan pri uporabi svojega materinega jezika, pa tudi glede pravilnosti v tožbi označene vrednosti spornega predmeta, toženčevih predlogov za prekinitev oziroma mirovanja postopka ter njegovih ugovorov o pomanjkanju tožnikove pravdne sposobnosti. Pritožbeno sodišče pravilnih razlogov sodbe v tem delu zato ne bo ponavljalo. Prav tako se posebej ne spušča v ostalo obširno razpravo toženca o poteku tega in ostalih postopkov, ki naj bi predstavljala njegovo pravično kritiko sodstva v Sloveniji. Pritožbeno sodišče lahko zato le ponovi, da v postopku prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, niti tistih, ki jih izpostavlja pritožba in ne istih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo materialnopravno določbo 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), po kateri lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja zoper osebo, ki ga uporablja, pa ni z lastnikom sklenila oziroma podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih dejstev, ki so pomembna za razsojo v tem sporu. Ta pa so: da sta tožnik kot lastnik stanovanja in toženec kot najemnik sklenila najemno pogodbo za določen čas (od 25. 11. 2004 do 25. 11. 2006), po poteku tega časa pa najemno razmerje ni bilo podaljšano, niti sklenjeno novo razmerje med njima ali z gospodarsko družbo T., k. d.; po poteku najemnega razmerja toženec stanovanja ni izpraznil, ampak ga je proti volji lastnika še naprej uporabljal. Navedene ugotovitve predstavljajo tisti dejanski stan, ki narekuje zaključek, da toženec stanovanje zaseda nezakonito in ga je dolžan izprazniti na podlagi 111. člena SZ-1. Kot pravilno ugotavlja sodišče, toženec ni dokazal v pritožbi ponovljenih trditev, da naj bi lastnik sklenil najemno pogodbo za nedoločen čas z gospodarsko družbo T., k. d., in ne gre za konkludentno realizacijo pogodbe zaradi prejemanja najemnine od te družbe. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, plačevanje najemnine oziroma uporabnine za uporabo stanovanja po prenehanju najemne pogodbe, narave razmerja med strankama ne spreminja in ne vzpostavlja med njima pogodbenega razmerja. Pri tem je jasno, da je moral toženec tudi v obdobju do izpraznitve plačevati uporabnino za uporabo stanovanja, ki ga je nezakonito zasedal. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

8. Toženec se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je v celoti pravilno odmerilo v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, pri tem pa tudi pravilno upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka je natančno obrazložena in v celoti razumljiva. Toženec seveda ni upravičen do povrnitve stroškov postopka zaradi neuspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP.