Jedro

Ob lojalni razlagi, kot jo nalaga sodba SEU C-287/22, pogoje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja obrokov predstavljajo a) verjetnost obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in b) kadar je le z odložitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 4. 4. 2024 zoper sklep o začasni odredbi z dne 25. 3. 2024 in sklep razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 13. 3. 2024 zavrnilo (I. točka izreka). Odločitev o stroških ugovornega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje se tožeča stranka (tožnika) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (URS) in pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. V pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje, v katerem se je sklicuje na dva sklepa Višjega sodišča v Celju (opr. št. I Cp 271/2024 in I Cp 225/2024) o potrebnosti restriktivne interpretacije pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odstopa od stališč sodne prakse SEU in tudi sodne prakse slovenskih sodišč. V slednji je namreč uveljavljeno stališče, da je ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo. V skladu z načelom lojalne razlage prava EU je pravni standard težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nujno razlagati tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6 (1) in 7 (1) členu Direktive 93/13 in načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi C - 287/22. V tovrstnih zadevah je tako pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C - 287/22 in to je: a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni, b) da je zelo verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti in c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje 272. člena ZIZ ustaljena sodna praksa (pri čemer se sklicuje na več odločb višjih sodišč) ob lojalni in evro skladni razlagi sodbe SEU razlaga tako, da je ta izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. To pa je mogoče doseči le, če lahko potrošnik vse svoje zahteve v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) zahtevka ali celo vložiti nove tožbe. Položaj, v katerem potrošniku to ni omogočeno, že sam povzroča različne negativne posledice, ki izpolnjujejo standard težko nadomestljive škode. Tožeča stranka poudarja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala in izkazala, da je toženi stranki iz naslova sporne kreditne pogodbe že plačala znesek, ki je višji od dejansko dolgovanega, po kreditni pogodbi je prejela kredit v višini 49.013,00 EUR, iz seznama odplačil v obdobju 31. 3. 2008 do 29. 2. 2024, ki ga je predložila k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, pa jasno izhaja, da sta tožnika toženi stranki iz naslova rednih mesečnih obveznosti po kreditni pogodbi do vključno dne 29. 2. 2024 plačala skupno že 51.793,54 EUR, kar pomeni, da sta toženi stranki na račun spornega kredita plačala že 2.780,54 EUR več, kot sta od nje prejela, kar utemeljuje nujnost začasnega ukrepa. Takšna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode izhaja tudi iz sklepov VSL II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024 in I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, ki ju pritožba tudi delno povzema. Tožeča stranka je vsa ta dejstva navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe in ji za zavarovanje v predmetnem postopku torej ni potrebno izkazati, da bi nadaljnje plačevanje obrokov ogrozilo eksistenco tožnikov, hkrati pa je po prepričanju tožnikov z verjetnostjo izkazano, da bi toženka, če bi tožnika v obravnavani zadevi na prvi stopnji v celoti uspela, zoper tako odločitev vložila pritožbo, kar pomeni, da postopek na prvi stopnji ne bi bil končan. Navedeno pa pomeni, da je predmetni predlog že na tej podlagi utemeljen.

3.Glede predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pritožba navaja, da je sodna praksa poenotena tudi glede stališča, da je zavarovanje nedenarne terjatve mogoče utemeljiti tudi ob upoštevanju tega pogoja. V zadnjih odločbah je sodna praksa, upoštevajoč razlago prava po sodbi SEU C- 287/22, zavzela stališče, da vprašanje reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilna. Ker pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi ta pogoj, pa tožeča stranka zatrjuje, da je s svojimi v predlogu navedenimi dejstvi, da je tožena stranka finančno močna stranka, banka, kateri zadržano izvrševanje obrokov po kreditni pogodbi predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja, na voljo ima tudi zavarovanje svoje terjatve (poroštvo fizične osebe in zastavna pravica na nepremičnini), ki se bo v primeru za zavrnitve tožbenega zahtevka lahko znova aktiviralo, poleg tega pa je notarski zapis kreditne pogodbe neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov ter omogoča toženi stranki, da zoper tožečo stranko izterjuje terjatev po kreditni pogodbi na vsem njenem premoženju in ne le na zastavljeni nepremičnini ter z vsemi izvršilnimi sredstvi in toženi stranki tako ne more nastati nobena škoda z izdajo predlagane začasne odredbe, četudi bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen; na drugi strani pa nadaljnje plačevanje mesečnih anuitet nedvomno predstavlja veliko finančno in duševno breme za tožečo stranko, neugodne posledice, ki bi v primeru neutemeljene začasne odredbe nastale toženi stranki, pa so torej lažje odpravljive, kot neugodne posledice, ki bi v primeru zavrnitve začasne odredbe nastale tožnikoma, izkazala tudi ta pogoj.

4.Tožeča stranka še navaja, da je razlaga pogojev, ki jo je dalo sodišče prve stopnje, izvotlila razlago prava SEU iz odločbe C-287/22, ki v danem primeru predstavlja formalni pravni vir "erga omnes". Sodišče bi moralo posamezne pogoje za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ razlagati lojalno sodni praksi SEU in upoštevati načelo avtonomnosti, v skladu s katerim se pravo EU razlaga in uporablja izključno v skladu s pravili prava EU, neodvisno od nacionalnega ali mednarodnega prava. Pri razlagi prava EU ima pomembno vlogo zlasti sodna praksa SEU. Razlaga prava Unije, ki jo SEU podaja v svojih sodbah, velja erga omnes, pravice posameznikov (potrošnikov), ki jih zanje ustvarja pravo EU, so v prvi vrsti dolžna varovati prav nacionalna sodišča. Da je predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke utemeljen v celoti, pa po navedbi pritožbe potrjuje tudi zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva z dne 18. 11. 2024, ki je priložena k pritožbi.

5.Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

6.3. Tožena stranka (toženka) se v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7.4. Pritožba je utemeljena.

8.5. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki ga je po predlogu tožeče stranke izdalo dne 25. 3. 2024 1, ponovno presodilo navedbe tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe in ob zaključku, da tožnika v predlogu nista podala dovolj konkretiziranih trditev in tako že trditveno nista uspela za verjetno izkazati obstoja pogoja iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, verjetna izkazanost enega od njiju pa je ob izkazani verjetnosti terjatve (po prvem odstavku 272. člena ZIZ), nujen pogoj za izdajo začasne odredbe, ugovoru tožene stranke ugodilo, izdani sklep o začasni odredbi razveljavilo ter predlog zavrnilo. Obrazložilo je, da se ob zaključku, da tožnika nista uspela niti z verjetnostjo izkazati drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (pogoja iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), z ugotavljanjem verjetnosti obstoja terjatve tožnikov do toženke ni ukvarjalo.

9.6. Glede predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je zavzelo stališče, da povzete navedbe tožnikov 2 o omajanem oziroma poslabšanem premoženjskem položaju kot posledica izpolnjevanja s kreditno pogodbo prevzetih obveznosti, ob zahtevani restriktivni razlagi pravnega standarda težko nadomestljive škode, te ne izkazujejo, prav tako pa je tudi ne izkazujejo navedbe, da sta sedaj že odplačala glavnico kredita in bosta morala, zaradi nadaljnjega trajanja pravdnega postopka v primeru nadaljnjih odplačevanj zaradi namena vračila preplačila od toženke, bodisi spremeniti tožbo ali zoper toženko vložiti novo tožbo, kar pa je povezano z dodatnimi stroški. Zavzelo je stališče, da nevarnost morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožeče stranke zaradi morebitnih nadaljnjih postopkov v ta pravni standard ni mogoče umestiti, neugodne posledice za tožečo stranko in z njimi povezana stališča iz sodbe SEU C - 287/22 pa je presojati v okviru pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer je obrazložilo, da tožeča stranka tudi tega ni izkazala, ker ni zatrjevala dejstev v zvezi s toženko, ki bi omogočala tehtanje neugodnosti posledic v smislu te alineje 3.

10.7. Stališča sodne prakse višjih sodišč glede pogojev za izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF, pomena sodbe SEU C-287/22 in njene upoštevnosti v okviru zakonskih pogojev, ki jih za ureditvene začasne odredbe določa ZIZ in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 uveljavljena sodna praksa, so bila do nedavnega različna in neenotna, v zadnjem obdobju pa so se ta, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba, večinsko poenotila.

11.8. Večinsko usklajeno stališče 4, ki mu kot pravilnemu sledi tudi pritožbeno sodišče, je, da je v zvezi z zavarovanjem zahtevkov tožnikov, utemeljenih na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji (katerih materijo ureja Direktiva sveta 93/13 EGS z dne 15. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki je bila v nacionalno pravo implementirana predvsem preko ZVPot, sedaj ZVPot-1), odločbo SEU C-287/22, s katero je to podalo razlago Direktive 93/13, potrebno upoštevati kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir in ga morajo kot takšnega upoštevati tudi nacionalna sodišča. Postopka zavarovanja z začasnimi odredbami pravo EU ne ureja, v našem pravu ga ureja ZIZ. Zato se nacionalno pravo na podlagi načela postopkovne avtonomije 5 uporabi tako, da morajo nacionalna pravna sredstva biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13). Tudi za začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne razlage). Če predpisi, razlaga ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotuje pravu EU, vključno z razlagami slednjega s strani SEU, pa mora nacionalno sodišče (po načelu lojalne oziroma evroskladne razlage) v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pravom in cilji prava EU.

12.9. Sodba SEU C-287/22 v uvodu vsebinske presoje opozarja na nekatera temeljna načela evropskega prava varstva potrošnikov: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (tč. 36 do 38). V navedeni sodbi je SEU tudi pojasnilo, da ureditev varstva, ki je potrošnikom zagotovljena z Direktivo 93/13, v nacionalni zakonodaji ne more spremeniti vsebine tega varstva (tč. 39); da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (tč. 56) in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (tč. 57). Zaključek v tej sodbi je, da Direktiva 93/13 in načelo učinkovitosti (varstva potrošnikov) nasprotujeta nacionalni sodni praksi, s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov (odlog plačevanja) potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

13.10. SEU je v zadevi C 287/22 za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov izpostavilo sledeče pogoje (tč. 60):

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni;

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

11.Določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo regulacijskih začasnih odredb in v zvezi z njimi že navedena sodna praksa, omogočajo uresničitev zahteve o "obstoju zadostnih indicev, da so sporni pogoji nepošteni" oziroma evrolojalno razlago le-te v okviru pogoja verjetne izkazanosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Evroskladna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode v okviru predpostavke iz druge alineje 272. člena ZIZ pa je mogoča na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode. Skladno z razlago sodbe C-287/22 (točke 48 do 52), glede pomena uresničitve polnega učinka meritorne odločbe, je z lojalno razlago te sodbe mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v konkretnem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju, ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode.

12.Navedeno tako pomeni, da ob lojalni razlagi, kot jo nalaga sodba SEU C-287/22, pogoje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja obrokov predstavljajo a) verjetnost obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in b) kadar je le z odložitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.

13.Glede na obrazloženo se tako izkaže kot pravno neodločilno razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovo (ne)izkazanostjo pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kot utemeljenim pa je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v tem potrošniškem sporu pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo le v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage, s čimer je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

14.Ob obrazloženem je presoja sodišča prve stopnje glede neizpolnjenosti že pogoja iz drugega odstavka 272. člena materialno pravno zmotna in ker sodišče prve stopnje ugovornih navedb glede izpolnitve pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu sploh ni presojalo, je bilo treba pritožbi tožeče stranke zaradi njene utemeljenosti ugoditi in zadevo vrniti v novo odločitev sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi ponovno odločiti in upoštevaje zgoraj obrazloženo ponovno presoditi ugovorne navedbe tožene stranke ter tako ob obravnavi ugovornih razlogov preizkusiti, ali je verjetnost obstoja pogojev po 272. členu ZIZ ugovorno tako omajana, da niti verjetnost le-teh ni izkazana in se do vseh relevantnih ugovornih navedb tudi opredeliti.

15.Odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1Slep sodišča prve stopnje o ugovoru z dne 16. 5. 2024 je bil po pritožbi tožene stranke s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 225/2024 z dne 4. 9. 2024 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2Glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

3Glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4Sklepi VSL I Cp 764/2024, II Cp 728/2024, I Cp 1297/2024, I Cp 1222/2024, II Cp 1364/2024, I Cp 1780/2024 , VSM I Cp 900/2024, VSC I Cp 68/2025.

5M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.

6VS RS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, tč. 28.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.