Jedro

Tožeča stranka je v celoti izpolnila obveznosti do toženca, ki so bile dogovorjene s pogodbo o študiju v tujini, toženec pa svojih obveznosti ni izpolnil, saj pri tožeči stranki ni ostal zaposlen dogovorjeno dobo, ampak mu je delovno razmerje po lastni volji predčasno prenehalo. Zato je dolžan povrniti tožeči stranki stroške študija v sorazmernem obsegu neizpolnjene zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 160.091,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. odst. izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več (18.096,75 EUR), je sodišče zavrnilo (2. odst. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, dočim je tožeči stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 5.424,34 EUR, od izteka paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (3. odst. izreka).

Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil. Sodbo izpodbija v delu ugoditve zahtevkov (v 1. in 3. odst. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se je že v vlogi za prekinitev delovnega razmerja skliceval na obstoj objektivnih razlogov. Bistveno je, da ga tožeča stranka ni oprostila obveznosti vračila stroškov izobraževanja. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je navedla objektivne razloge zgolj pavšalno. Sodišče spregleda pomembno dejstvo, da mu je bilo s strani nadrejenih rečeno, da ne bo mogel napredovati zaradi varnostnega zadržka, ker njegova žena ni slovenska državljanka. Res takšne okoliščine ni natančno opredelil, vendar so bile tožeči stranki znane v času, ko ji je poslal dopis z dne 21. 9. 2006. Vse to bi moralo sodišče pri obravnavanju zahtevkov v celoti upoštevati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je v sporu sodišče pravilno razsodilo. Toženec v sodnem postopku ni nikoli izpostavil takšnih ugovorov, na katere se sklicuje v pritožbi. Če je na njegovi strani resnično obstajal varnostni zadržek za napredovanje na delovnem mestu, bi moral na to ustrezno opozoriti. Vendar je prišlo do prenehanja delovnega razmerja izključno na podlagi njegove osebne odločitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

V sporu gre za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke nasproti tožencu zaradi plačila sorazmernega dela stroškov izobraževanja po pogodbi o študiju na vojaški akademiji v ZDA v času od leta 1999 do 2003. Stranki sta se v 2. alineji 4. čl. navedene pogodbe dogovorili, da se bo toženec po končanem študiju zaposlil v M. in delal najmanj dvakrat toliko časa, koliko je trajal študij v tujini. Toženec se je po končanem študiju dne 14. 7. 2003 zaposlil pri tožeči stranki, vendar je delovno razmerje trajalo do dne 20. 1. 2007, saj ga je na lastno željo odpovedal. Toženec tako na svoji strani ni izpolnil v celoti obveznosti iz pogodbe o študiju v tujini. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je v postopek pritegnilo tudi izvedenca finančne stroke, ki je izračunal točno višino toženčeve denarne obveznosti, ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen v višini 160.091,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 1. 2008 dalje, to je od datuma vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sprejeto odločitvijo in razlogi, ki jih je v sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje.

V konkretnem primeru gre za presojo pogodbe o študiju oz. izobraževanju. Takšna vrsta pogodbe ni posebej urejena v zakonskih predpisih, zaradi česar je potrebno pri njeni obravnavi izhajati iz splošnih pravil obligacijskega prava. Pogodbeni stranki se s pogodbo o izobraževanju dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih izobraževanja ali drugi obliki usposabljanja ter zaposlitvi študenta po končanem študiju. Eno od pomembnih načel obligacijskega prava pri takšnih pogodbah predstavlja dolžnost izpolnitve obveznosti iz 9. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Po navedeni določbi so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolnitvi svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pri čemer lahko ugasne dogovorjena obveznost samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju, ali na podlagi zakona. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je z navedeno zakonsko določbo zagotovljena med strankama pogodbena disciplina v skladu s katero so stranke dolžne izvrševati medsebojne obveznosti, ki so jih sprejele (načelo: pacta sunt servanda).

V konkretnem primeru je tako za presojo zahtevka odločilnega pomena, da je tožeča stranka v celoti izpolnila obveznosti do toženca, ki so bile dogovorjene s pogodbo o študiju v tujini na vojaški akademiji v ZDA, dočim na drugi strani toženec tako ni ravnal. Po končanem študiju se je sicer dne 14. 7. 2003 zaposlil pri tožeči stranki, vendar je njegovo delovno razmerje trajalo zgolj do dne 20. 1. 2007, ko mu je po lastni volji prenehalo, čeprav bi moral po pogodbi delati pri tožeči stranki najmanj dvakrat toliko časa, kolikor je trajal študij, to je do dne 14. 7. 2001. Zato je dolžan povrniti tožeči stranki stroške študija v sorazmernem obsegu neizpolnjene zaposlitve v višini, ki jo je pravilno izračunal izvedenec finančne stroke. Tudi sicer pritožba po višini ne ugovarja prisojenemu znesku.

Neutemeljena je pritožba, ki navaja obstoj varnostnega zadržka zaradi okoliščin na strani toženčeve žene in v tej zvezi upoštevanje objektivnih razlogov, ki so nastali z izpolnitvijo pogodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja takšno uveljavljanje dokazno novoto, na katero se toženec sklicuje šele v pritožbenem postopku, moral pa bi takšne razloge, da bi jih sodišče lahko upoštevalo, navajati in glede tega ponuditi ustrezne dokaze najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. V tej zvezi toženec tudi ni navedel, zakaj jih ni uveljavil že prej. Zato pritožbeno sodišče takšno uveljavljanje v skladu z določbo 337. čl. v zvezi s 286. čl. ZPP ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge iz vložene toženčeve pritožbe in ugotovilo, da niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer toženec v zvezi s pritožbo, tožeča stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj toženec s pritožbo ni uspel, dočim na drugi strani odgovor tožeče stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).