Jedro

Sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka ima naravo procesnega oziroma procesno tehničnega sklepa, ki sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa na drugi strani temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na novega dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi.

Ker ima tožnica zoper M. J. pravnomočno odločbo, s katero ji je bila priznana pravica do poplačila terjatve izbrisane družbe do družbenika take družbe, je izpolnjen sporni pogoj iz prvega odstavka 255. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je darilna pogodba z dne 14. 7. 2004, na podlagi katere je toženka v last pridobila polovični solastniški delež na nepremičnini z ID znakom 1959-2691/0-0, brez pravnega učinka zoper tožnico do višine njene terjatve v znesku 41.297,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.038,12 EUR od 12. 11. 2002 do plačila, od zneska 3.608,74 EUR od 19. 11. 2002 do plačila in od zneska 36.650,57 EUR od 19. 9. 2003 do plačila, ter stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka plačilnega roka dalje, ter da je toženka dolžna dopustiti, da tožnica navedeno terjatev poplača s prodajo solastniškega deleža na omenjeni nepremičnini.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Navaja, da je bil M. J. edini družbenik družbe S., d. o. o., zoper katero je tekel izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Tekom izvršilnega postopka je bila navedena družba izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Na predlog upnika, da se postopek izvršbe nadaljuje zoper družbenika izbrisane družbe, je sodišče 3. 9. 2008 izdalo sklep o nadaljevanju izvršbe zoper M. J., ki je v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani postal pravnomočen. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo v delu, kjer je odločeno, da je obveznost izbrisane družbe po samem zakonu prešla na dolžnika kot pravnega naslednika izbrisane družbe. Takšna materialnopravna interpretacija 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izrecno nasprotuje gramatikalni razlagi omenjene določbe, kot tudi enotnemu stališču teorije in sodne prakse, da obveznosti družbe na družbenika ne preidejo, ker slednji ni univerzalni naslednik izbrisane družbe, temveč morajo upniki znotraj prekluzivnega roka uveljavljati odgovornost družbenika (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1472/2010, I Cpg 1053/2010). Predpostavke iz 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v konkretnem primeru niso podane zaradi neobstoja univerzalnega nasledstva. Ker toženka ni pridobiteljica, njena pasivna legitimacija ni podana; sporni solastniški delež ni bil pridobljen od tožničinega dolžnika. M. J. ni imel in nima materialnopravne lastnosti dolžnika iz razmerja med družbo z omejeno odgovornostjo in tretjim subjektom, kar je predpostavka po 255. členu OZ. M. J. na podlagi sklepa o nadaljevanju izvršbe ni mogel postati dolžnik v materialnopravnem smislu, saj ta sklep, ki je procesnega značaja, ne more ustvariti nobenih materialnopravnih posledic. Pri izvršilnem postopku gre že po naravi stvari za procesna pravila, ki ne ustvarjajo materialnopravnih posledic. Predmetni pravdni postopek nima nikakršne zveze niti v materialnopravnem niti v procesnopravnem pogledu z omenjenim izvršilnim postopkom. Predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno v izvršilnem postopku, na način, da je bilo ugotovljeno, da je M. J. univerzalni pravni naslednik družbe S. d. o. o., ima pravni učinek zgolj v postopku, v katerem je to vprašanje rešeno. Sodišči sta svojo argumentacijo podkrepili z napačnim izenačevanjem obstoja materialne terjatve z obstojem izvršilnega naslova. Razlikovanje med slednjima je namreč ključnega pomena za odločitev v predmetni pravdi, saj 255. člen OZ veže predpostavke dopustnosti izpodbijanja na obstoj materialne terjatvene pravice in ne na obstoj izvršilnega naslova iz nekega drugega postopka. Predmetni postopek je samostojni postopek, v katerem se ugotavljajo oziroma izkazujejo dejstva in pravne okoliščine glede na predpostavke, ki jih relevantna pravna norma določa za nastop določene pravne posledice. Omenjeno nadaljevanje izvršilnega postopka ne more prejudicirati materialnopravnih vprašanj predmetnega postopka, v čemer je ravno bistvo kršitev materialnega prava s strani obeh sodišč. Ti nikjer ne argumentirata (ne)obstoja materialnopravne zaveze, temveč na veliko mestih enačita sklep o nadaljevanju izvršbe z obstojem materialnopravnega statusa dolžnika. Slednje je najbolj razvidno iz predzadnjega odstavka na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje. Revidentka poudarja, da je bil sklep o izvršbi izdan proti kasneje izbrisani družbi in da le-ta predstavlja izvršilni naslov v omenjenem izvršilnem postopku. Družbenik je v postopek vstopil šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi ter že iz tega razloga ni mogel uspešno uveljavljati nobenih ugovorov v zvezi z neupravičenostjo izvršilnega postopka ali neobstojem terjatve in drugih ugovorov vsebinske narave. Sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom je le sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče izda, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje izvršbe in ne pomeni vsebinske odločitve o pravicah oziroma obveznostih novega dolžnika. Zadošča, da je oseba, proti kateri je dovoljeno nadaljevanje izvršilnega postopka, vpisana kot družbenik izbrisane družbe v sodni register. M. J. v nobeni fazi izvršilnega postopka ni mogel iz procesnih razlogov uveljavljati nobenega ugovora vsebinske narave. Uspešen bi bil le z ugovorom, da ni družbenik izbrisane družbe, če bi to izkazal z izpiskom iz sodnega registra. To je še dodatni argument v prid stališču toženke, da sklep o nadaljevanju postopka ne more ustvarjati nobenih materialnopravnih posledic. Sodišči sta zato zmotno uporabili materialno pravo glede utemeljenosti izpodbojnega zahtevka. Prav tako pa sta tudi bistveno prekršili določbe pravdnega postopka, saj sodbi nimata razlogov, ki so potrebni glede izpolnitve predpostavk iz 255. členu OZ oziroma ni vezne argumentacije o razlogih glede obstoja materialno terjatvene pravice, ki je predpostavka izpodbojnega zahtevka.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ne drži. Ti obstajajo, zato je njun preizkus glede obstoja zakonskih pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj mogoč.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika pomeni poseg v tujo pravno razmerje, sklenjeno ali izvršeno med dolžnikom in tretjim. Ne more biti sporno, da lahko upnik, ki ima zapadlo terjatev, v skladu s prvim odstavkom 255. člena OZ (prej prvim odstavkom 280. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) izpodbija le pravno dejanje svojega dolžnika. Toženka v reviziji graja stališče pravnomočne sodbe, da ima tožnica zoper Maksimiljana Jovana glede sporne terjatve izvršilni naslov. V zvezi s tem so bila ugotovljena naslednja pravno pomembna dejstva, na katere je revizijsko sodišče, zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, vezano: Izvršilno sodišče je zoper tožničino (prvotno) dolžnico, družbo S. d.o.o., v letu 2004 izdalo sklep o izvršbi. Ker je bila omenjena družba v letu 2008 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, je tožnica kot upnica izvršilnemu sodišču predlagala, da se izvršba nadaljuje zoper aktivnega družbenika izbrisane družbe - M. J., odsvojitelja solastniškega deleža, ki je predmet te paulijanske tožbe. Izvršilno sodišče je s sklepom Ig 03/1211 z dne 3. 9. 2008 odločilo, da se dovoljena izvršba nadaljuje zoper pravnega naslednika izbrisane družbe M. J. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ip 2592/2009 z dne 2. 12. 2009 odločilo o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora novega dolžnika (56.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ter pritožbo M. J. zavrnilo.

8. Pritrditi je revidentki, da ima sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka naravo procesnega oziroma procesno tehničnega sklepa, ki sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa na drugi strani temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na novega dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi.(1) Odločanje o materialnem vprašanju odgovornosti družbenika izbrisane družbe, torej ali gre za aktivnega ali pasivnega, je v izvršilnem postopku prepuščeno nadaljnjemu ugovornemu postopku (prim. 12. točko prvega odstavka 55. člena), o njem pa odloči prvostopenjsko sodišče po ugovoru novega dolžnika na podlagi 56.a člena ZIZ. Z drugimi besedami - z ugovorom po 56.a členu ZIZ novi dolžnik izpodbija sklep o izvršbi, ki je bil v subjektivnem delu (24. člen ZIZ) spremenjen s sklepom o nadaljevanju izvršbe. Pri odločanju o takem ugovoru pa je treba upoštevati kriterije iz sedmega in osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP za opredelitev aktivnega družbenika, kakor tudi pravilo o bremenu dokazovanja aktivnosti oziroma pasivnosti družbenika. M. J. je, kot je bilo ugotovljeno na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2592/2009 z dne 2. 12. 2009,(2) imel možnost ugovarjati prehodu obveznosti nanj, a je bil njegov ugovor, oprt na določilo 56.a člena ZIZ, pravnomočno zavrnjen. Ker ima torej tožnica zoper M. J. pravnomočno odločbo, s katero ji je bila priznana pravica do poplačila terjatve izbrisane družbe do družbenika take družbe,(3) je izpolnjen sporni pogoj iz prvega odstavka 255. člena OZ. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da toženkinim, tudi v reviziji izpostavljenim navedbam, da M. J. materialnopravno ni dolžnik dolga izbrisane družbe in da da naj bi imelo v izvršilnem postopku rešeno predhodno vprašanje o tem, da je M. J. univerzalni pravni naslednik omenjene družbe, učinek samo v izvršilnem postopku, ni mogoče pritrditi. Revizijska graja zmotne uporabe 442. člena ZFPPIPP oziroma zmotne presoje glede odločitve o prehodu obligacijske pravice na družbenika kot dolžnika zaradi obstoja tožničine judikatne terjatve do dolžnika M. J. ni utemeljena.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prim. tč. 9 odločbe Ustavnega sodišča Up-357/03, U-I-351/04. Op. št. (2): Prim. tudi tožničine trditve na lis. št. 55 spisa.

Op. št. (3): Odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-307/2011 na položaj upnikov, ki že imajo pravnomočno odločbo, s katero jim je bila priznana pravica do poplačila terjatve do družbenika take družbe, nima vpliva, saj bi v nasprotnem lahko šlo za poseg v že pridobljene pravice, varovane s 33. in 155. členom Ustave. Prim. tč. 10 odločbe U-I-307/2011.