Jedro

Revizijsko sodišče nima pooblastil, da bi odločalo o zahtevkih ali o delu zahtevka, o katerem ni odločilo nižje sodišče. Zato predloga tožnika, naj revizijsko sodišče doda manjkajoči del izreka sodbe sodišča druge stopnje, ni bilo mogoče sprejeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavijo sklepi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, in da je tožena stranka dolžna od 15.12.2000 dalje plačati tožniku razlike v plači, ter zavrglo tožbo v delu, ki ne nanaša na plačilo razlike v plači od 1.7.2003 dalje.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.10.2000 in 5.12.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu, priznalo tožniku razliko v plači za čas od 15.12.2000 do 1.7.2003, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, da tožnik ni opredeljen kot trajno presežni delavec in zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na reparacijski zahtevek.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče ni odločilo o delu zahtevka v zvezi z reintegracijo in je zato predlagal, da revizijsko sodišče sodbo ustrezno dopolni, ker gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zavrnilnem delu sodbe ni razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s postavljenim reparacijskim zahtevkom je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je bil tožbeni zahtevek modificiran in utemeljen. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ko je revizijsko sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo glede na zatrjevano bistveno kršitev določb (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pravdnega postopka v zavrnilnem delu, je ugotovilo, da je sodišče na strani 6 izpodbijane sodbe jasno in natančno obrazložilo, zakaj je v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da sodba v tem delu ima razloge, da jo je mogoče v celoti preizkusiti in da zato ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Kaj je treba storiti in kakšne so možnosti strank v primeru, če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih ali o delu zahtevka, je določeno v 325. členu ZPP. Revizijsko sodišče nima pooblastil, da bi odločalo o zahtevkih ali o delu zahtevka, o katerem ni odločilo nižje sodišče. Zato predloga tožnika, naj revizijsko sodišče doda manjkajoči del izreka sodbe sodišča druge stopnje, ni bilo mogoče sprejeti. V takem primeru ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, kot to zmotno meni revident, ampak bi lahko šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je revident ne uveljavlja. Brez vsake dejanske in pravne podlage je trditev revidenta, ne da bi sploh upoštevali, da je v nasprotju z njegovim revizijskim predlogom, da je sodišče reintegracijski zahtevek zavrnilo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi bilo tako, pa ni, ker je sodišče izrecno navedlo, v katerem delu je zavrnilo pritožbo, ne bi bilo potrebno sodbe sodišče druge stopnje dopolnjevati, nesmiseln pa bi bil tudi predlog tožeče stranke na l. št. 118, za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo okoliščine glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka. Iz navedb tožnika izhaja, da je bila navajana trditvena podlaga tega dela zahtevka, vendar ni bilo niti nobenega dokaznega predloga niti ni bil postavljen tožbeni zahtevek. Na listovni številki 74, kjer je modificiran tožbeni zahtevek, je del, ki se po navedbah v reviziji nanaša na zavrnjen del pritožbe glasi: "...plačo pri družbi V. d.o.o. od 2.7.2003 dalje...". Čeprav revizija navaja, da je ta del tožbenega zahtevka utemeljen z enakimi trditvami kot del tožbenega zahtevka za družbo S. d.d., ni tako. V tožnikovi navedbi pred modificiranim tožbenim zahtevkom je trditev, da je v invalidskem podjetju V. d.o.o. zaposlen kot gasilec varnostnik in da prejema plačo za IV tarifni razred. Ker uveljavlja za čas zaposlitve pri S. d.d. razliko med II. in IV. tarifnim razredom ni jasno, kakšno razliko in zakaj, naj bi uveljavljal glede plačila pri V. d.o.o. Zato je revizijska graja glede tega dela izpodbijane sodbe neutemeljena.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo nobene druge zmotne uporabe materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O revizijskih stroških je revizijsko sodišče sklepalo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.