Jedro

1. Vsebine razgovora T. B. z obt. A. R. ne gre enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca po čl. 148. ZKP. Že iz dikcije „zbiranje obvestil od osumljenca“ izhaja dvoje pogojev, da bi se dejanje policista lahko ocenilo kot takšno uradno dejanje, in sicer, da se zbiranje obvestil nanaša na konkretno kaznivo dejanje in da ta obvestila zbira policija in drugič, da jih zbira od osumljenca, to je konkretno osebo, zoper katero je že osredotočeno policijsko preiskovanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja.

2. Ob tem je še pojasniti, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina in se zato šteje, da je njegova vsebina točna, pri čemer je možno dokazovati nasprotno. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje nepravilnost in ker obtoženec in imetniki stanovanja že ob podpisu zapisnika niso imeli pripomb na njegovo vsebino, tudi kasnejše navedbe N. R. niso privedle do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi.

Izrek

Pritožbe okrožnega državnega tožilca ter zagovornikov obtoženih A. R. in E. B. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena E. B. in A. R. sta dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine, vsakemu na znesek 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo uvodoma navedene obtožence spoznalo za krive, in sicer obt. E. B. in A. R. za dejanje pod točko 1, kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odst. 213. čl. KZ, obt. S. B. pa za dejanje pod točko 2, kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. čl. KZ. Obt. E. B. je na podlagi 3. odst. 213. čl. KZ izreklo kazen 5 let in 2 meseca zapora, obt. A. R. pa na podlagi istega zakonskega določila ter z uporabo omilitvenih določil 2. tč. 42. čl. in 1. tč. 43. čl. KZ, kazen 3 leta zapora. Obt. S. B. pa je po 1. odst. 221. čl. KZ izreklo kazen 3 mesece zapora. Sklicujoč se na 1. odst. 49. čl. KZ je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in hišnega pripora, in sicer obt. E. B. od 31.5.2004 od 12.55 ure do 8.8.2005 do 16.40 ure, obt. A. R. pa čas od 31.5.2004 od 13.10 ure do 8.8.2005 do 16.35 ure. Sklicujoč se na določbi 95. čl. in 2. odst. 96. čl. KZ je obt. S. B. naložilo v plačilo 15.000,00 SIT pridobljene premoženjske koristi, medtem ko sta obt. E. B. in obt. A. R. dolžna plačati 1.092.500,00 SIT s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Po 2. odst. 105. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovano družbo P. d.d. Ljubljana s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka tako, da sta obt. E. B. in A. R. na podlagi 3. v zvezi s 1. odst. 95. čl. ZKP dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP in vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, medtem ko je obt. S. B. dolžan plačati povprečnino iz 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP v višini 60.000,00 SIT. Stroški postopka bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom. Po 1. odst. 97. čl. ZKP pa je še sklenilo, da bremenijo nagrada in izdatki zagovornikov, ki sta bila obt. E. B. in obt. A. R. postavljena po uradni dolžnosti, proračun.

Zoper sodbo so se pritožili okrožni državni tožilec ter zagovornika obtoženih E. B. in A. R. Državni tožilec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. v zvezi s 1. tč. 370. čl. ZKP, ki se nanaša na sklep pod opr. št. 120/2004 z dne 14.3.2005 o izločitvi uradnega zaznamka z dne 17.5.2004, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 1. odst. 374. čl. v zvezi s 4. tč. 370. čl. KZ, kolikor se nanaša na obt. E. B. in A. R. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep pod opr. št. K 1 z dne 14.3.2004 spremeni tako, da iz spisa ne izloči uradnega zaznamka z dne 17.5.2004, ki se nahaja na list. št. 31 in 32, v odločbi o kazenski sankciji pa naj obt. E. B. izreče kazen zapora šestih let, soobtoženemu A. R. pa ob uporabi omilitvenih določil 2. tč. 42. čl. in 1. tč. 43. čl. KZ, kazen treh let in šestih mesecev zapora.

Zagovornik obt. E. B. se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Zagovornica obt. A. R. uveljavlja vse pritožbene razloge. Kako naj sodišče druge stopnje odloči, izrecno ne navaja, jo je pa razumeti, da se zavzema za razveljavitev sodbe oz. podrejeno znižanje zaporne kazni.

Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril zagovornik obt. E. B. ter predlagal, da ji sodišče druge stopnje ne ugodi.

Višji državni tožilec svetnik P. T. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odst. 377. čl. ZKP, sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi državnega tožilca deloma ugodi, pritožbi zagovornikov obeh obtožencev pa kot neutemeljeni zavrne.

Na mnenje višjega državnega tožilca sta odgovorila zagovornika obt. E. B. in A. R. ter vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Pritožbe niso utemeljene.

Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno razsodilo, ko je oba obtoženca spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja. Okoliščine primera je namreč pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa podrobno in prepričljivo obrazložilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot bo spodaj obrazloženo.

Glede procesnih kršitev: Pretežni del vseh treh vloženih pritožb se nanaša na vprašanje, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz oz., ali je sodišče ravnalo prav, ko je iz spisa izločilo uradni zaznamek, ki ga je sestavil policist T. B. o razgovoru z obt. A. R. Zaradi lažjega razumevanja in preglednosti odgovorov na pritožbene očitke, je potrebno uvodoma pojasniti, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici, ki je tedaj, kot stvarno in krajevno pristojno obravnavalo zadevo, na glavni obravnavi 14.3.2005, sklicujoč se na 4. odst. 340. čl. ZKP, iz spisa izločilo uradni zaznamek z dne 17.5.2004 na list. št. 31 in 32 ter določene dele besedila uradnega zaznamka na list. št. 433. V postopku je namreč ugotovilo, da je po dejanju obt. A. R. dejanje priznal svojemu bratrancu T. B., po poklicu policistu, ki je to informacijo dalje prenesel kriminalistu D. D. Obtoženec je to storil, ker ga je zanimalo, kakšno kazen bi dobil v primeru priznanja dejanja oz. ali bi bil možen celo odstop od kazenskega pregona in ko sta T. B. in D. D. nato stopila do državne tožilke ter od nje izvedela, da se priznanje lahko upošteva le kot olajševalna okoliščina, je T. B. to sporočil obtožencu. Ta je povedal, da ne bo nič od priznanja, medtem ko je T. B. po navodilu D. D. o vsebini razgovora z obtožencem, ko mu je ta dejanje priznal in opisal, sestavil sporni uradni zaznamek.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je uradni zaznamek izločilo iz razloga, ker je ocenilo, da ga gre enačiti z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od osumljenca po 148. čl. ZKP, ki pa ga je potrebno na podlagi 83. čl. ZKP izločiti iz spisa. Obtoženec je namreč dal svojemu bratrancu izjavo o dejanju zaradi „kupčkanja“ glede kazni, pri čimer mu T. B. ni povedal, da bo o njunem razgovoru sestavil uradni zaznamek, niti ga pred tem ni opozoril o pravicah po 4. odst. 148. čl. ZKP. Ker je kupčija glede kazni propadla, je vsebina uradnega zaznamka, ki je bil sestavljen na list z glavo uprave kriminalistične policije, T. B. pa je bil podpisan v svojstvu policista, dobila naravo uradnega zaznamka po čl. 148 ZKP, ki ga je bilo potrebno izločiti iz spisa. Ta sklep je nato postal pravnomočen, saj se zoper njega nihče ni pritožil. Okrožno sodišče v Kopru, katerem je bila nato zadeva dodeljena v sojenje zaradi izločitve sodnikov Okrožnega sodišča v Novi Gorici, pa se z navedenim stališčem ni strinjalo. Kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni sicer preklicalo sklepa o izločitvi uradnega zaznamka, vendar je policista T. B. zaslišalo kot pričo o vsebini njunega razgovora z obtožencem, v katerem je to dejanje podrobno opisal in na izpovedbo T. B. je na to tudi oprlo izpodbijano sodbo. Svojo odločitev je na straneh 35 do 37 sodbe tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo in s sprejetimi zaključki se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja. Opisano procesno situacijo pa, kot rečeno, izpodbijajo vsi trije pritožniki. Državni tožilec navaja, da je odločitev o izločitvi uradnega zaznamka z dne 17.5.2004 napačna, medtem ko oba zagovornika nasprotno zatrjujeta, da je bil sklep pravilen in da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo na izpovedbo T. B., zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Oba navajata, da je T. B. ob tem, ko je napisal uradni zaznamek deloval v svojstvu policista, saj je v isti zadevi že poprej napisal nek drug uradni zaznamek, poleg tega pa je, preden je napisal sporni uradni zaznamek, bil skupaj s kriminalistom D. pri državni tožilki. Uradni zaznamek je napisal na zahtevo navedenega kriminalista, pri čimer predhodno ni obvestil obtoženca, da bo to storil, oba pa še opozarjata na dejstvo, da se je obtoženec obrnil na svojega bratranca zato, ker je ta policist oz. v okviru njegove službe. Ker pa obtoženec predhodno ni bil opozorjen o svojih pravicah, pritožnika zaključujeta, da gre pri izpovedbi T. B. o vsebini uradnega zaznamka za nedovoljen dokaz.

Kar zadeva pritožbo državnega tožilca v tem delu, ji sicer ni moč odreči utemeljenosti, vendar pa ji kljub temu pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi. Predmet pritožbenega odločanja je namreč sodba in ne zgoraj citirani sklep, ki se lahko izpodbija le v pritožbi zoper sodbo, kar pomeni, da ni predmet samostojnega odločanja. Izpodbijanega sklepa, ki je po svoji naravi procesni sklep, zato tudi ni moč spremeniti, kot se to v pritožbi predlaga, pač pa lahko sodišče druge stopnje le preizkusi, ali je sklep vplival na pravilnost in zakonitost sodbe. Pri tem je ugotovilo, da nepravilnost sklepa o izločitvi uradnega zaznamka na izpodbijano sodbo v ničemer ni vplivala, saj je sodišče prve stopnje o vsebini uradnega zaznamka neposredno zaslišalo T. B. in je torej na ta način saniralo nepravilnost sklepa o izločitvi uradnega zaznamka. Zgolj iz tega razloga zato pritožba državnega tožilca v tem delu, ni utemeljena.

Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki obeh zagovornikov. Sodišče druge stopnje se namreč v celoti sklicuje na podrobno in obširno obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da vsebine razgovora T. B. z obt. A. R. ne gre enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca po čl. 148. ZKP in glede na pritožbene navedbe dodaja še sledeče. Bistvena za presojo obravnavanega vprašanja je ugotovitev, da policist T. B. tedaj, ko se je obtoženec obrnil nanj, ni izbiral nobenih obvestil o obravnavanem kaznivem dejanju. Že iz dikcije „zbiranje obvestil od osumljenca“ izhaja dvoje pogojev, da bi se dejanje policista lahko ocenilo kot takšno uradno dejanje, in sicer, da se zbiranje obvestil nanaša na konkretno kaznivo dejanje in da ta obvestila zbira policija in drugič, da jih zbira od osumljenca, to je konkretno osebo, zoper katero je že osredotočeno policijsko preiskovanje zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Nobenega dvoma tako ni, da T. B. tedaj, ko se je obtoženec obrnil nanj, ni izbiral obvestil o predmetnem kaznivem dejanju, niti napram obtožencu ni nastopal kot uradna oseba, temveč zgolj kot sorodnik. Obtoženec ga je namreč prosil za razgovor za to, da bi od njega kot policista dobil koristne informacije o tem, ali bi priznanje kaznivega dejanja lahko šlo kakorkoli njemu v korist v smeri kazenskega pregona, T. B. pa v času razgovora z obtožencem ni opravljal nobenega uradnega dejanja, temveč je bil zgolj poslušalec, tako kot bi to lahko bil kdorkoli drug. Teh ugotovitev zato ne morejo ovreči tudi nadaljnje okoliščine, da je uradni zaznamek napisal po navodilu kriminalista D. in da se je nanj podpisal kot policist, kakor tudi ne, da je napisal še drug uradni zaznamek, označen v prilogi spisa pod A 24. Vsebina slednjega uradnega zaznamka se namreč v ničemer ne nanaša ne na obt. A. R., ne na predmetno kaznivo dejanje. Čeprav je bil T. B. s kriminalistom D. zaradi navedenega razgovora z obtožencem res pri državni tožilki, tudi ne gre sprejeti navedb pritožnikov, da je T. B. razgovor z obtožencem vendar opravil v svojstvu uradne osebe. Že sodišče prave stopnje je namreč pravilno navedlo, da dejanje, ki ni bilo opravljeno kot uradno, kasneje ne more pridobiti narave takšnega dejanja. Kolikor pa se zagovornica sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 18.3.2005, ki je potrdil ugotovitev, da gre pri izločenem uradnem zaznamku za nedovoljen dokaz, pa je potrebno pojasniti, da je navedeni sklep predsednica višjega sodišča izdala v zadevi za izločitev prvostopenjskih sodnikov in to po tistem, ko je bil sklep o izločitvi uradnega zaznamka že izdan. Na njeno stališče, da gre za izločene nedovoljene dokaze, pa kazensko sodišče ni bilo vezano. Zato se ob vsem povedanem izkaže, da je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je izpodbijano sodbo oprlo tudi na izpovedbo priče T. B. Oba pritožnika dalje izpodbijata zakonitost dokazov, ki so bili pridobljeni pri oz. na podlagi hišne preiskave pri obt. A. R. Svoje stališče utemeljujeta z ugotovitvijo, da je bila odredba o hišni preiskavi izdana prav na podlagi uradnega zaznamka o razgovoru T. B. z A. R., ki je bil kasneje iz spisa izločen kot nedovoljen dokaz, kar pomeni da brez tega uradnega zaznamka ne bi bilo utemeljene podlage za izdajo odredbe o hišni preiskavi. Ker je bilo že zgoraj pojasnjeno, da očitki o nezakonitem dokazu glede vsebine razgovora T. B. z obtožencem niso utemeljeni, je jasno, da te navedbe ne morejo biti na mestu tudi kolikor zadevajo zakonitost izdane odredbe o hišni preiskavi. Zato se je v izogib ponavljanju potrebno sklicevati na obrazložitev izpodbijane sodbe na 37. strani, ko je zavrnilo zahtevo za izločitev zapisnika o hišni preiskavi in na tej podlagi pridobljenih dokazov.

Zagovornik obt. E. B. v pritožbi še izpostavlja, da ob hišni preiskavi zasežen delovni kombinezon ni bil pridobljen zakonito, saj je bil zasežen po tistem, ko je bil zapisnik o hišni preiskavi že zaključen in podpisan s strani prič, ob zasegu kombinezona pa je bila prisotna le ena priča, to je obtoženčeva mati. Zapisnik o hišni preiskavi je bil brez vednosti prič naknadno popravljen tako, da se je vanj vnesel še zaseg kombinezona, kar pomeni, da je bil ta dokaz pridobljen nezakonito in se sodna odločba nanj ne bi smela opirati. Z navedenimi pomisleki pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Res je, da iz zapisnika o hišni preiskavi izhaja, da je bil zaseg delovnega kombinezona pod točko 4 vnesen po tistem, ko je bil zapisnik na tej strani že zaključen z ravno in poševno črto pod točko 3, kar pa je bilo tudi zabeleženo z oznako, da gre za popravo in s podpisom. Okoliščine tega popravka in postopek zasega kombinezona pa je z zanesljivostjo raziskalo že prvostopenjsko sodišče in na podlagi teh ugotovitev tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da naj bi bil delovni kombinezon zasežen nezakonito. Obtoženčeva mati N. R. je sicer res navedla, da je bil zapisnik o hišni preiskavi ob zasegu kombinezona že zaključen, kar naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da je bil zaseg kot rečeno vnesen naknadno, vendar to še ne pomeni, da je bil zasežen po končani hišni preiskavi. Dejstvo, da je bila preiskava „že skoraj zaključena“, kot pravi N. R., namreč ne pomeni, da je dejansko bila zaključena in kot je izpovedal policist M. P., ki je kombinezon zasegel, preiskava tedaj ni bila zaključena, saj sam zapisnika še ni podpisal. Navedena priča pa je tudi opisala potek preiskave, in sicer, da so se preiskovalci skupaj s pričama preiskave, bila pa je navzoča tudi mati obtoženca, pomikali iz prostora v prostor in tudi do zasega kombinezona je prišlo v takšnih okoliščinah. Da je bilo temu res tako, smiselno izhaja že iz izpovedbe priče N. R., ko pravi, da je policistom ob hišni preiskavi in še preden je bil kombinezon zasežen, pokazala vse delovne kombinezone, nato pa, ko je bil zapisnik zaključen, je eden od policistov (P.) stopil z njo do prostora, kjer se je kombinezon nahajal in tega zasegel. Nobenega dvoma torej ni, da je bil zasežen tisti delovni kombinezon, ki je bil najden ob opravi hišne preiskave v navzočnosti dveh prič, da je dalje ta kombinezon kriminalistu izročila prav obtoženčeva mati N. R. in da je bil zapisnik o hišni preiskavi, na katerem je tudi naveden zaseg kombinezona, podpisan tako s strani preiskovalcev ter prič ob hišni preiskavi, kot obtoženca in imetnika stanovanja. Tako iz zapisnika kot izpovedbe M. P. dalje izhaja, da je bil zapisnik prebran in nanj nihče ni imel pripomb, kar torej zavrača pritožbene navedbe, da naj bi zapisnik bil popravljen brez vednosti prič in da priči tako popravljenega zapisnika nista podpisali. Ob tem je še pojasniti, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina in se zato šteje, da je njegova vsebina točna, pri čemer je možno dokazovati nasprotno. V takem primeru pa je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje nepravilnost in ker obtoženec in imetniki stanovanja že ob podpisu zapisnika niso imeli pripomb na njegovo vsebino, tudi kasnejše navedbe N. R. niso privedle do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi. Zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Glede dejanskega stanja: Zagovornik obt. E. B. v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjske sodbe, kolikor se nanašajo na zaključek, da je ta obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, temveč izpodbija le odločbo o odvzemu premoženjske koristi, kar bo glede na enak pritožbeni razlog zagovornice obt. A. R., obrazloženo kasneje. Pač pa slednja izpodbija ugotovitve, ki se nanašajo na izvedensko mnenje izvedenca za tekstilstvo pri Naravoslovno – tehniški fakulteti dr. F. S., da so na jakni in hlačah oškodovanca najdena bombažna in poliestrna vlakna iz vseh treh različnih tkanin, ki so bile uporabljene za izdelavo kombinezona, ki je bil obt. A. R. zasežen ob hišni preiskavi in da se na delovnem kombinezonu nahajajo modra in rdeča poliestrna ter bombažna vlakna, ki izvirajo iz jakne in hlač oškodovanca. Ta ugotovitev torej vodi k zaključku, da sta bili osebi, ki sta nosili primerjani oblačili (obt. A. R. in oškodovani Z. C.) v medsebojnem kontaktu. Temu zaključku pa pritožnica oporeka z dvomom, da so se na delovnem kombinezonu res lahko nahajala tuja vlakna, saj je bil kombinezon po navedbah N. R. večkrat opran, niti izvedenec ni zadovoljivo pojasnil, v kolikih pranjih se odstranijo vsa kontaktna vlakna. Če pranje ni bilo tako intenzivno, kot navaja sodišče prve stopnje, potem bi se na kombinezonu gotovo morali nahajati tudi minimalne krvne sledi, saj je po mnenju pritožnice gotovo, da bi se zaradi obširnih krvnih madežev na kraju dejanja, kri nahajala tudi na delovnem kombinezonu, pa se ne. Ker naj bi oba obtoženca po izpovedbi priče T. B., oblačila po izvršenem ropu spravila v vreče in odvrgla, pritožnica dalje izraža začudenje, kdaj in na kakšen način naj bi kombinezon prišel v stanovanje obt. A. R., kjer je bil zasežen. Glede na to, da so bila oškodovančeva oblačila (zasežena 20.2.2004) in obtoženčev delovni kombinezon (zasežen 31.5.2004) poslana na naravoslovno – tehniško fakulteto, istočasno, pritožnica dalje sklepa, da je pred tem prišlo do medsebojnega kontakta primerjanih oblačil. Navedene pritožbene navedbe pravilnosti izpodbijanih zaključkov niso mogle omajati. Upoštevati je namreč potrebno, da temeljijo izvedenčeve ugotovitve na strokovni analizi, ki ima podlago v objektivnih dejstvih. Če je torej bilo ugotovljeno, da se na obeh primerjanih oblačilih nahajajo vlakna drugega oblačila, potem to lahko edino pomeni, da je izvedenec takšno ugotovitev, ki je tudi sicer strokovno in fotografsko dokumentirana, podal zato, ker je objektivno dokazana. Nasprotno pa pritožbeni pomisleki, da kontaktnih vlaken ne bi smelo biti zaradi številnih pranj, da bi morali obstajati tudi krvni sledovi, niso objektivizirani, saj temeljijo na subjektivnih predpostavkah, ki pa že v svoji osnovi (ali je bilo dejansko opravljeno veliko število pranj, ali je kombinezon lahko prišel v kontakt s krvjo) niso zanesljiva. Zato na takšne pomisleke, ki nimajo nobene objektivne podlage, razumljivo tudi ni moč najti zadovoljivega odgovora. Glede pranja kombinezonov je tako izvedenec jasno povedal, da pranj bodisi ni bilo, ali pa niso bila tako intenzivna, da bi odstranila vlakna, kar je utemeljil tudi s tem, da je bilo na kombinezonu najdeno veliko število vlaken, ki ne izvirajo iz surovinskega sestava samega kombinezona. Tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da teh ugotovitev izvedenca ne bi sprejelo kot verodostojnih. Izpodbijanega zaključka zato tudi ne omajajo nadaljnje trditve češ, da ni jasno, kako naj bi se delovni kombinezon, ko je bil odvržen, „vrnil“ v hišo obtoženca in drugič, da obstaja možnost, da so primerjana oblačila, preden so bila poslana v analizo, prišla v medsebojni kontakt. Pri slednji navedbi gre zoper za domnevo, ki nima realne podlage in je tudi izvedenec na izrecno vprašanje navedel, da so bila oblačila, katera je dobil v analizo, pravilno opremljena, saj bi jih v nasprotnem primeru zavrnil. Glede dejstva, da je bil v stanovanju obtoženca zasežen prav tisti kombinezon, ki je bil poslan v analizo in katerega je obtoženec uporabljal pri storitvi kaznivega dejanja, pa tudi ne more biti nobenih pomislekov. Nenazadnje je tudi obtoženčeva mati na glavni obravnavi, ob pregledu kombinezona potrdila, da gre za isti kombinezon. Spričo povedanega se tako pokaže, da pritožbene navedbe, ki želijo vzbuditi dvom v pravilnost ugotovitev izvedenca ter posledično sodišča, niso utemeljene, še sploh, ker ugotovitve izvedenca o medsebojnih kontaktih primerjanih oblačil potrjujejo še drugi personalni dokazi, ki so skupno vodili k izreku obsodilne sodbe. Okoliščina, da izvedenec ni pojasnil, po kolikih pranjih se lahko odstranijo kontaktna vlakna, pa ni takšna, da bi terjala postavitev drugega izvedenca, kot to pritožnica predlaga. Kolikor pa slednja še izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tistih dejstev, ki so za obtoženca razbremenilna (DNK profil na zaseženih nožih, svetilki in plinski pištoli), njene trditve niso točne, saj se je sodišče prve stopnje o tem izrecno opredelilo na 24. in 25. strani sodbe. Zato tudi ne drži, da je sodišče izvedene dokaze pristransko ocenjevalo.

Zagovornika obeh obtožencev tudi ne moreta uspeti, ko izpodbijata odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Kateri predmeti so bili odtujeni pri storitvi kaznivega dejanja in koliko je znašala njihova vrednost, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi izpisa ukradenega denarja in blaga ter prijave zavarovalnici, kot je to razvidno iz prilog spisa (C6 do C8 in A79 do A83) in kolikor zagovornica obt. A. R. navaja, da je bil mobitel znamke Tukalica že prodan in se pri tem sklicuje na dopis na list. št. 159, je pojasniti, da je to okoliščino pri ugotavljanju števila ukradenih mobitelov, sodišče prve stopnje upoštevalo ter v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo. Prav tako je ravnalo prav, ko je pri izračunu premoženjske koristi glede odvzetih predmetov upoštevalo tržno in ne nabavno vrednost oz. ceno, po kateri so bili ukradeni telefonski aparati dalje prodani, kot bi to po mnenju zagovornika obt. E. B. moralo storiti. Res je, da je zavarovalnica oškodovani družbi P. povrnila odškodnino v višini nabavne vrednosti, vendar pa je v primeru premoženjske koristi potrebno upoštevati tržno vrednost. Če bi namreč storilec določen artikel legalno kupil na bencinskem servisu, potem bi moral plačati tržno oz. prodajno ceno in za takšno vrednost je storilec tudi okoriščen, če si predmet protipravno prilasti. Potrebno je torej upoštevati vrednost ob storitvi kaznivega dejanja in če nato storilec ukradeno blago proda po nižji ceni, je sam še vedno okoriščen za ceno, katero bi moral plačati ob legalnem nakupu in ne za tisto, katero je dalje ceneje prodal. V primeru stališča, kot ga zagovarja obramba, bi to pomenilo, da če bi storilec ukradeno blago brezplačno podaril, sploh ne bi bil več okoriščen, kar pa je seveda povsem nevzdržno. Zato se izkaže, da pritožbeni pomisleki obeh zagovornikov tudi v navedeni smeri niso utemeljeni.

Glede odločbe o kazenski sankciji: Z državnim tožilcem se ne gre strinjati, ko meni, da je sodišče prve stopnje pri obt. E. B. v nezadostni meri upoštevalo sicer pravilno ugotovljene obteževalne okoliščine ter da je obt. A. R. preveč upoštevalo olajševalne okoliščine, zaradi česar sta obe kazni po mnenju pritožnika prenizki. Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, ne le pravilno ugotovilo, temveč pri obeh obtožencih ustrezno ovrednotilo. Kar zadeva obteževalne okoliščine pri E. B. sicer drži, da je bil ta obtoženec že kaznovan, vendar za drugovrstna kazniva dejanja, v zadostni meri pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je bila njegova vloga pri dejanju bolj intenzivna, kot pri soobtoženemu A. R. Sodišče prve stopnje je torej v zadostni meri ovrednotilo vse obteževalne okoliščine tako, da sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za zvišanje zaporne kazni. Nasprotno tudi niso podani pogoji za izrek morebitne nižje zaporne kazni obt. E. B. Čeprav njegov zagovornik odločbe o kazenski sankciji ni izpodbijal, jo je moralo sodišče druge stopnje preizkusiti po uradni dolžnosti v smislu čl. 386. ZKP, pri čimer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi olajševalne okoliščine pri temu obtožencu pravilno ovrednotilo tako, da ni razlogov za poseg v kazensko sankcijo. Enaka ugotovitev velja tudi za obt. A. R. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno obrazložilo tiste okoliščine, ki jih je v smislu 2. odst. 42. čl. KZ štelo kot posebne olajševalne okoliščine in tem ugotovitvam sodišča ni moč oporekati. Glede na obtoženčevo vlogo pri dejanju in njegovo dosedanjo nekaznovanost je zato tudi po oceni drugostopenjskega sodišča ravnalo prav, ko je obtožencu kazen omililo na tri leta zapora in v pritožbi predlagano zvišanje kazni za šest mesecev, ni potrebno. Prav tako niso utemeljene navedbe obtoženčeve zagovornice, da je sodišče nezadostno upoštevalo dejstvo, da se je obtoženec tekom postopka rešil odvisnosti od mamil, da se je zaposlil in postal pozitivna osebnost, saj je vse te okoliščine, kot že rečeno, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo. Temu obtožencu izrečena kazen pa je tudi primerna teži in načinu storitve kaznivega dejanja ter stopnji obtoženčeve kazenske odgovornosti tako, da posebne olajševalne okoliščine le niso toliko intenzivne, da bi dovoljevale izrek najnižje možne omiljene kazni. Zato temu predlogu zagovornice sodišče druge stopnje ni sledilo.

Ker glede na vse povedano pritožbe državnega tožilca ter zagovornikov obt. E. B. in A. R. niso utemeljene, jih je sodišče druge stopnje na podlagi 391. čl. ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu 1. odst. 383. čl. ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

Ker obtoženca s pritožbama nista uspela, sta na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine. Slednjo je sodišče druge stopnje določilo na podlagi kriterijev iz 3. odst. 92. čl. ZKP, upoštevajoč pri tem premoženjske razmere obeh obtožencev ter obsežnost zadeve z vidika pritožbenega odločanja.