Jedro

Prodajno pogodbo za stanovanje je sklenila Občina L. M. P., pravna prednica toženke, ki pa ni bila lastnica stanovanja. Prodala je torej tujo stvar. Takšna pogodba pa lastnika ne zavezuje, saj učinkuje le med pogodbenima strankama. To pa pomeni, da sporna pogodba tožniku ni vzela pravice do vrnitve nepremičnine v naravi (če se bo denacionalizacijski postopek pokazal za utemeljen), zato tudi ne gre za rešitev predhodnega vprašanja v upravnem postopku. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti takšne pogodbe (na podlagi določbe 88. člena ZDen), pravni položaj tožnika v denacionalizacijskem postopku ne bo spremenil, pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, kljub napotitvenemu sklepu upravnega organa, ni izkazana.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja št. .../92, z dne 4.9.1992, sklenjena med bivšo Občino. L. M. P. kot prodajalcem in M. Ž. kot kupcem, za nakup stanovanja št. 2, v izmeri 36, 33 m2, v pritličju stavbe XY, Ljubljana, nična in odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 523,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se toženca pravočasno pritožujeta.

Prvi toženec, M. Ž., se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, saj navaja le, da je vložil zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja, kar pa še ne pomeni, da je do vrnitve tudi upravičen. Pogodba o prodaji stanovanja je bila sklenjena že 4.9.1992, tožnik pa je zahtevo za denacionalizacijo vložil šele 14.3.1993. Ko je prvi toženec stanovanje kupil, za nakup tega niso obstajale nobene ovire. Tudi, če bi tožnik s svojo denacionalizacijsko zahtevo uspel, ne more več zahtevati vračila stanovanja v naravi, saj je to že prešlo v zasebno lastnino.

Druga toženka, M. O. L., uveljavlja "vse pritožbene razloge" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno tolmačenje sodišča prve stopnje, da je pravni posel ničen že, če obstaja možnost vrnitve premoženja. Odločilnega pomena za presojo podanosti pogojev za ničnost spornega pravnega posla (na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen), je okoliščina, da glede podržavljenega premoženja obstoja dolžnost vrnitve v naravi. Okoliščino, ali obstojijo ovire za vrnitev sporne nepremičnine v naravi, mora kot predhodno vprašanje rešiti že pravdno sodišče. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega tožniku ni uspelo z zadostno stopnjo gotovosti izkazati, da obstoji možnost vrnitve zaplenjenega premoženja. Denacionalizacija se uvede na predlog upravičenca, v dosedanjem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da je tožnik denacionalizacijski upravičenec. Sporna nepremičnina je bila namreč zaplenjena K. in D. Č., O. L. in J. A.. Tudi sicer tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Napotitveni sklep upravnega organa je bil izdan že 5.3.1997, tožnik pa je tožbo vložil štiri leta po izdaji sklepa, 7.5.2001. Že v sklepu je bil opozorjen, da, če tožbe v danem roku (60 dni) ne bo vložil, bo denacionalizacijski postopek ustavljen. Tudi 3. odst. 151. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa v takšnem primeru, da se šteje, da je stranka zahtevo umaknila, čemur sledi ustavitev postopka s sklepom.

Pritožbi sta utemeljeni.

88. člen ZDen se res ne nanaša na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu ne vrne nepremičnina v naravi. Vendar pa to pomeni, da obstaja možnost vrnitve v naravi vse do pravnomočne odločitve v denacionalizacijskem postopku, da se premoženje ne vrne (primerjaj odločbo VS RS II Ips 388/2003). Takšno izhodišče sodišča prve stopnje je torej načelno pravilno. Vendar je v konkretni zadevi toliko nejasnosti, da je odločitev sodišča prve stopnje zaenkrat preuranjena. Z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, I 1692/47 z dne 4.12.1947 (priloga B2), je bilo sporno premoženje zaplenjeno K. in D. Č., O. L. in J. A.. V času izdaje te odločbe in v času njene zemljiškoknjižne izvedbe, je bila (zemljiškoknjižna) lastnica spornih nepremičnin M. G., pravna prednica tožnika (in ne K.in D. Č., O.L. ali J.A.), ki je nepremičnino pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 1.3.1944, sklenjene s firmo S., d.d. (glej zemljiškoknjižni izpisek priloga A9). Kljub temu se je na podlagi te odločbe pri nepremičnini vl. št. 365 k.o. M., vknjižilo splošno ljudsko premoženje, ki je bilo v letu 1948 dano v upravo S.,, Ljubljana (zemljiškoknjižni izpisek A9). "Zaplenjena" nepremičnina, sedaj parc. št. 908 k.o. M., je bila prenesena v vl.št. 381, kjer je bila v letu 1994 vknjižena pravica uporabe na S. - e., d.d., Ljubljana, v letu 1998 pa v njegovo korist tudi lastninska pravica (glej zemljiškoknjižni izpisek priloga B3). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila sporna nepremičnina kdajkoli v uporabi ali v lasti bivše Občine L. M. P. ali M. O. L. (primerjaj tudi zapisnik UE L. z dne 17.4.2008, priloga A6). Če je Občina L. M. P. kljub temu stanovanje v stavbi XY, Ljubljana, ki stoji na parceli št. 908 k.o. M., prodala prvemu tožencu (glej pogodbo prilogo A5), je šlo za prodajo tuje stvari (460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Takšna pogodba pa lastnika ne zavezuje, saj učinkuje le med pogodbenima strankama. Lastnik (v konkretnem primeru S. - e., d.d., Ljubljana) prevzete obveznosti prodajalca (Občine L. M. P.) ni dolžan upoštevati in zoper njega ni mogoče naperiti nobenega zahtevka. V spisu tudi ni podatkov, da bo prodajalec oziroma njegova pravna naslednica M. O. L., lahko izpolnila svojo obveznost iz pogodbe - kupcu (prvemu tožencu) omogočila pridobitev lastninske pravice na stanovanju. Samo s prodajno pogodbo (zavezovalni pravni posel), ki se ni vpisala v zemljiško knjigo, prvi toženec namreč še ni pridobil lastninske pravice na stanovanju. Prodajalka ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bila zemljiškoknjižna lastnica stanovanja, to ni postala (in tudi ne njena pravna naslednica), niti kasneje. To pa pomeni tudi, da ne bo mogla izdati veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalnega pravnega posla). Vse to pa pomeni, da sporna pogodba tožniku ni vzela pravice do vrnitve nepremičnine v naravi (če se bo denacionalizacijski zahtevek pokazal za utemeljen). Nepremičnina je še vedno v lasti podjetja S. - e., d.d., Ljubljana (ki je tako edini lahko zavezanec v denacionalizacijskem postopku) in torej na nepremičnini ne obstoji pravica fizičnih oseb, ki bi onemogočala vrnitev nepremičnine v naravi (16. člen ZDen). Samo ta okoliščina pa bi dala tožniku pravni interes, da z ugotovitveno tožbo, vloženo na podlagi 88. člena ZDen, pri sodišču doseže pravno neučinkovitost prodajne pogodbe zaradi njene ničnosti. Ne moremo torej šteti, da je tožnikov pravni interes izkazan že z napotitvenim sklepom upravnega organa, saj ne gre za rešitev predhodnega vprašanja v upravnem postopku. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, pravni položaj tožnika v denacionalizacijskem postopku ne bo spremenil, pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, kljub napotitvenemu sklepu upravnega organa, ni izkazana.

Vendar pritožbeno sodišče pritožbama ni ugodilo tako, da bi izpodbijano odločitev ustrezno spremenilo. Takšna odločitev bi namreč za pravdni stranki pomenila presenečenje. V postopku pred sodiščem prve stopnje navedena dejstva niso bila izpostavljena kot pravno relevantna. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravdnima strankama zato potrebno omogočiti, da glede teh dejstev podata ustrezne izjave. Končno glede teh pravno odločilnih dejstev tudi sodba nima razlogov.

Glede na povedano je zato pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje pravdnima strankama omogoči, da glede na zapisana stališča pritožbenega sodišča, dopolnita svoje navedbe (285. člen ZPP) in nato o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.