Jedro

Tožeča stranka je šele v pritožbi zatrjevala, da sta družbenika poravnala obveznosti za družbo v skladu z družbeniškim razmerjem. Pritožbene navedbe o obstoju družbeniške pogodbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dopustna, saj tožeča stranka ni izkazala, zakaj brez svoje krivde tega dejstva ni podala pravočasno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 2.361,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 813,04 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroške se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da sta družbenika P. in D. izpovedala, da si bosta vlaganja s strani družbe povrnila, potem ko jih bo družba pridobila s strani tožene stranke, in sicer ob zaprtju družbe. Sodišče je napačno zavzelo stališče, da ni bilo podane trditvene podlage za ravnanja poslovodje brez naročila. Družbenika D. in P. sta na naroku 5. 6. 2014 zaslišana izpovedala, da je bila firma šele ustanovljena, zaradi česar sta denar zanjo zalagala. Denar sta zalagala v enakih delih, družbenik P. pa je izpovedal, da si tega denarja iz firme še ni izplačal, si ga pa bo, ko bo firmo zaprl. Očitno je, da sta družbenika poravnala obveznosti za družbo v skladu z družbeniškim razmerjem, kar je v naravi predstavljalo vlaganje v družbo. Za obstoj družbeniške pogodbe ni potrebna sklenjena oblična pogodba, ampak zadošča konkludentno ravnanje. Oba družbenika sta izpovedala, da so bila vlaganja opravljena za družbo, s čimer so bila prenesena na družbo. Iz tega jasno izhaja, da je družba tista, ki je oškodovana za vrednost vlaganj in ne družbenika v odnosu do tožene stranke. Da je potrebno taka ravnanja družbenika šteti za ravnanja na podlagi družbeniške pogodbe izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 66/2003. Da je tožeča stranka edina aktivno legitimirana za tožbo na povračilo vlaganj je razvidno iz 4. strani zapisnika naroka s 5. 6. 2014, pogodbe s 1. 9. 2003 in aneksa z 22. 1. 2007. Sodišče tudi ni ugotovilo, koliko je zemljišče, na katerem stoji parkirišče, večvredno kot prvoten travnik. Tožeča stranka je predlagala dokaz z izvedencem, sodišče pa je dokaz zavrnilo, s čimer je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede tega je sodba tudi nejasna in je podana kršitev po 14. točki 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije je sodišče tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo vlaganj (razen tistih, ki se nanašajo na stroške pridobitve gradbene dokumentacije), zavrnilo. Ugotovilo je, da ni prišlo do premika premoženja pri tožeči stranki, ampak pri obeh družbenikih (P. in D.) in da se je njuno premoženje zaradi vlaganj denarnih sredstev in dela v nepremičnino tožene stranke zmanjšalo. Pritožbeno sodišče zaključke in ugotovitve prvostopenjskega sodišča sprejema.

6. Sodišče je presojalo tudi, ali je mogoče ravnanje družbenikov oceniti kot ravnanje poslovodij brez naročila in ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o tem, da sta družbenika ravnala kot poslovodji brez naročila. Te ugotovitve tožeča stranka ne more uspešno izpodbiti z navedbo v pritožbi, da sta družbenika izpovedala, da si bosta vlaganja povrnila ob zaprtju družbe. Stranke pomanjkljivih trditvenih navedb ne morejo nadomestiti z dokazi. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku).(1) Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je navedba dejstev, ki njegov zahtevek substancirajo (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Tožnik pogoju za navedbo dejstev glede ravnanja družbenikov kot poslovodij brez naročila ni zadostil, zato z zahtevkom v tem delu ne more biti uspešen.

7. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da sta družbenika poravnala obveznosti za družbo v skladu z družbeniškim razmerjem. Sklicuje se na 990. člen Obligacijskega zakonika(2) ter se sklicuje na izpovedbo družbenikov o tem, da so bila vlaganja opravljena za družbo in s tem tudi prenesena nanjo. V podkrepitev svojih navedb ponuja odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 66/2003. Pritožbene navedbe o obstoju družbeniške pogodbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka niti ne izkaže, zakaj brez svoje krivde tega dejstva ni podala pravočasno.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta družbenika enotno in dosledno pričala o tem, da so bila njuna vlaganja izvedena za družbo in da je družba tista, ki je lastnica vlaganj. V izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče dokazno ocenilo tudi izpovedbi obeh družbenikov in ugotovilo ravno obratno, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, in sicer, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi družbenika vlagala v nepremičnino tožene stranke za tožečo stranko. Priči tudi nista izpovedovali povsem enako, sodišče pa ni verjelo izpovedbi priče D. v delu izjave, da bi tožeča stranka sama plačevala račune, ki so se glasili na njeno ime. V tem delu je priča P. izpovedala drugače, D. pa si je prišel sam sebi v nasprotje z izjavo (primerjaj obrazložitev v točki 26).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotovilo, koliko je več vredno zemljišče na katerem stoji parkirišče kot prvoten travnik. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka dejansko vlagala le v pridobljeno gradbeno dokumentacijo, vsa preostala vlaganja pa sta plačala družbenika bodisi s svojimi sredstvi ali delom, ni bilo potrebno ugotavljati, koliko je večvredno zemljišče na katerem stoji parkirišče kot prvoten travnik. Dejansko stanje v zvezi s tem ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Povečano vrednost nepremičnine zaradi investicij tožeče stranke v gradbeno dokumentacijo, pa je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke F. N. Ta je ugotovil, da je večvrednost nepremičnine enaka neamortizirani vrednosti izboljšav nepremičnine in da znaša neamortizirana vrednost investicij tožene stranke v gradbeno dokumentacijo 2.361,50 EUR (primerjaj 36. in 37. točko obrazložitve).

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na tožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.