Up-51/01

3. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 17. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 367/2000 z dne 19. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 20/00 z dne 9. 2. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 229/99 z dne 22. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Kranju je v pravdnem postopku zaradi plačila preživnine razsodilo, da mora pritožnik kot oče mladoletnih tožnikov B. B. B. in C. C. C. plačevati za njuno preživljanje mesečno preživnino v znesku 40 200 SIT za B. B. B. in v znesku 33 600 SIT za C. C. C. od dne 1. 1. 1999 dalje na roke Vanje Voh, njune matere in zakonite zastopnice. Po pritožbi pritožnika je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo št. I Cp 20/00 z dne 9. 2. 2000 potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Kranju. Revizijo pritožnika je Vrhovno sodišče zavrnilo. Tako Višje sodišče v Ljubljani kot Vrhovno sodišče sta ugotovili, da je mati tista, ki vsakodnevno skrbi za otroke in je zato njuna zakonita zastopnica, ter da je sodišče prve stopnje o višini preživnine odločilo popolno in pravilno.

2.Zoper navedene sodne odločbe je pritožnik vložil ustavno pritožbo. V njej navaja, da sodišča niso izpolnila dolžnosti tehtanja navedb in skrbne ocene vseh pomembnih okoliščin na strani obeh staršev. Bila naj bi namreč seznanjena z dejstvom, da otroka dejansko ne prebivata pri materi in prav tako o tem, kakšno je stanje njegovih podjetij ter koliko je prispeval za otroka in družino. Poleg tega naj sodišča sploh ne bi predhodno odločala o dodelitvi otrok, temveč le o višini preživnine, zaradi česar niso upoštevala njegove trditve, da se bori za priznanje statusa zakonitega zastopnika. Pritožnik se ne strinja z zaključkom sodišč, da glede dodelitve otrok med staršema obstaja tiho soglasje. Ob tem pojasni, da ni nasprotoval odločanju o preživnini, je pa pričakoval, da bodo sodišča pretehtala ravnanje matere in priznala njega za zakonitega zastopnika. Mati je namreč najprej hčerko, nato pa oba otroka samovoljno odpeljala k svoji materi v Celje. Ker naj sodišča ne bi dovolj raziskala vseh dejstev, naj bi prišlo do neposredne škode tako zanj kot za otroke. Zato naj bi mu bile kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 26/99-MP - v nadaljevanju MEKUOP).

Poleg tega naj bi mu bile kršene pravice iz 54. člena Ustave, ker so sodišča dovolila, da mati pritožniku pogojuje stike z njegovima otrokoma. S tem naj bi bil kršen tudi 56. člen Ustave. Zatrjuje še kršitev tretjega odstavka 53. člena Ustave, ker sodišča niso odločila v duhu največjih koristi za otroka, temveč so slepo sledila navedbam matere, ter 2. člen Ustave, saj po mnenju pritožnika načelo pravne in socialne države ne dopušča, da sodišče a priori dodeli status zakonitega zastopnika kateremukoli od staršev.

B.

3.Glede pritožnikovih navedb o napačni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter nepravilni uporabi materialnega prava Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca, ki bi ugotavljala, ali so sodišča, ki so odločala v pravdnem postopku, pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter uporabila materialno pravo. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču ( v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do nedopustnega posega v ustavne pravice in svoboščine. Zato Ustavno sodišče pritožnikovih navedb, s katerimi pojasnjuje dejansko stanje, ni presojalo.

4.Z vidika morebitne kršitve ustavnih pravic je relevantno zgolj pritožnikovo zatrjevanje, da sodišče ni upoštevalo in raziskalo vseh dejstev, ki jih je navedel. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izpeljava ustavne določbe drugega odstavka 14. člena Ustave (pravica do enakosti pred zakonom), namreč vsebuje zahtevo po prepovedi neenakopravnega obravnavanja. Sodišče mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot nasprotni stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli v obrazložitvi sodbe.

5.Kot izhaja iz 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in nasl. - ZZZDR) so za odločitev o preživljanju otrok in višini prispevkov za preživljanje otrok relevantne zgolj okoliščine, ki pojasnjujejo možnosti vsakega izmed staršev, in okoliščine, iz katerih so razvidne otrokove potrebe. Do obeh sklopov okoliščin se je sodišče v tej zadevi, kjer je odločalo samo o preživnini, ustrezno opredelilo, saj je pojasnilo okoliščine tako v zvezi s potrebami obeh otrok kot v zvezi z zmožnostmi obeh staršev. Prav tako je sodišče odgovorilo na pritožnikov ugovor, da bi moralo priznati tudi njega za zakonitega zastopnika otrok, in pojasnilo, zakaj je štelo, da je mati njihova zakonita zastopnica. Ostale navedbe pritožnika se niso nanašale na predmet postopka, zato se sodišču do njih ni bilo treba opredeliti. Glede na to, da je sodišče svojo odločitev v celoti utemeljilo z dejstvi, ki jih je ugotovilo, izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zato v zvezi z izpodbijano sodbo kršitev pravice iz 22. člena Ustave ni mogoče ugotoviti.

6.Pravice iz 54. člena Ustave naj bi bile pritožniku v tem postopku kršene s tem, ko mu ni bil omogočen brezpogojen stik z otrokoma. Ker je bil predmet tega postopka zgolj odločanje o preživnini, sodišče o osebnih stikih pritožnika z njegovima otrokoma sploh ni moglo odločati. Zato z izpodbijano sodbo sodišče pravice iz 54. člena Ustave ni moglo kršiti.

7.Kršitev pravic iz tretjega odstavka 53. člena Ustave pritožnik ni pojasnil, zato jih Ustavno sodišče ni moglo ugotavljati. Prav tako pa v tej ustavni pritožbi Ustavno sodišče ni moglo presojati, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene pravice iz 56. člena Ustave, saj gre za pravice, katerih nosilci so otroci in ne pritožnik. Ustavno sodišče namreč na podlagi pritožnikove ustavne pritožbe kršitev pravic otrok ne more ugotavljati, ker lahko pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja le kršitve svojih ustavnih pravic (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Iz istega razloga Ustavno sodišče tudi ne more presojati, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene pravice iz 6. člena MEKUOP.

8.Glede zatrjevane kršitve načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možne kršitve določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela iz 2. člena Ustave ne pride v poštev.

9.Ker z izpodbijani sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije izmed njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger