Jedro

Čeprav je dolžniku onemogočeno razpolagati z denarjem iz razlogov, za katere ne odgovarja, njegova denarna obveznost ne preneha.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 1,660.000,00 Kdin z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji tožena stranka navaja, da uveljavlja kot revizijske razloge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo, če je tekom postopka prišlo do kršitev, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vse ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora vlagatelj revizije izrecno in opredeljeno uveljavljati, sicer jih revizijsko sodišče pri svojem odločanju ne upošteva (386. člen ZPP).

Tekom postopka ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 1. odstavka 354. člena ZPP. V čem naj bi sicer sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka, tožena stranka ne pove. Navaja samo, da višina njenega dolga ni tolikšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in pojasnjuje, zakaj tega ni mogla dokazati. Vprašanje višine dolga pa je dejansko vprašanje. Očitno je vlagatelj revizije popolnoma prezrl določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, po katerem zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog.

Tudi okoliščina, da tožena stranka s sredstvi, ki naj bi jih sicer imela (kot zatrjuje), ne more razpolagati iz razlogov, ki so izven njenega obvladovanja, za odločitev ni relevantna. Njena obveznost je denarna obveznost, torej generična obveznost posebne vrste. Ta pa ne preneha tudi če je dolžniku onemogočeno razpolagati z denarjem iz razlogov, za katere ne odgovarja (primerjaj: 1. odstavek 355. člena ZOR). Ne glede na to pa je, po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga za odločitev sodišč prve in druge stopnje, dolg tožene stranke zapadel v plačilo preje, predno so nastopile okoliščine, zaradi katerih je potrditvah tožene stranke tej onemogočeno razpolagati s svojimi sredstvi. Svojo obveznost pa je bila tožena stranka dolžna poravnati najkasneje do njene zapadlosti.

Glede na navedeno in ker je glede na ugotovljena dejstva materialno pravo tudi sicer pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).