Jedro

Pogodbo o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem je potrebno razlagati ne zgolj na podlagi tega, kar je v njej zapisano, pač pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je tako, da je šele z omenjeno pogodbo izkazano, da je prišlo do zemljiškoknjižnega prenosa lastništva. To pomeni, da je zaradi slednjega nastopila tudi davčna obveznost po Zakonu o davku na dediščine in darila za tožnico kot dedinjo po pokojnem obdarjencu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice, Izpostava Krško ugotovil, da se zavezancu A.A. ugotavlja davčna osnova in davek na prejeto darilo po bratu B.B. in svakinji C.C. v skupnem znesku 1.998,54 EUR. Odmerjeni davek se v skladu z dednim dogovorom, navedenem v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Krškem, št. D 128/2012 z dne 18. 6. 2012, naloži v plačilo dedinji D.D. (tožnici).

V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila pri Davčnemu uradu Brežice, Izpostava Krško dne 19. 3. 2012 vložena napoved za odmero davka od prejetega darila in pogodba o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem. Ta je bila sklenjena 25. 1. 2012 med prvopogodbenikom A.A. ter drugopogodbenikom B.B. in tretjepogodbenico C.C. Predmet pogodbe so nepremičnine, ki jih v nadaljevanju navede. Iz uradnih podatkov davčnega organa pa izhaja, da je zavezanec A.A. 22. 3. 2012 umrl. Davčni organ razpolaga s sklepom o dedovanju po pokojniku, ki je postal pravnomočen 18. 6. 2012. V nadaljevanju se sklicuje na 48. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma njegov 12. člen. Ugotavlja, da se dedinja pokojnika v tem postopku šteje za zavezanko za davek. V nadaljevanju citira 3. člen Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Osnova za davek je vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti. Pri nepremičninah se kot vrednost šteje 80 % posplošena tržna vrednost, ugotovljena po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Skupno ugotovljena vrednost znaša 11.375,00 EUR, kar predstavlja davčno osnovo, od katere se odmeri davek. Za drugi dedni red znaša stopnja 6 %, kot je določeno v točki a 8. člena ZDDD glede na to, da je darovalec brat pokojnika. Za dedni red brez sorodstva znaša davčna stopnja 12 % in se nanaša na darovalko pokojnika - obdarjenčevo svakinjo.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-11-52/2012-2 z dne 16. 5. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sklicuje se na ustrezna določila ZDDD. Ugotavlja, da pritožnica v pritožbi predvsem ugovarja dejstvu, da gre za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, ki jo je davčni organ napačno opredelil kot darilno pogodbo. Drugostopni organ v zvezi s slednjim ugotavlja, da je v konkretni zadevi nesporno, da je pokojnik A.A. s tremi sopogodbeniki dne 25. 1. 2012 sklenil pogodbo o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem. Na njeni podlagi je formalno pravno pridobil od sopogodbenika B.B. lastninsko pravico na četrtini posameznih zemljišč, enako tudi od sopogodbenice C.C., od sopogodbenice E.E. pa lastninsko pravico na posameznih parcelah, vse k.o. ... V zvezi s trditvijo pritožnice, da je A.A. posedoval in koristil vse nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe že od leta 1983 dalje, drugostopni organ navaja naslednje: Dejstvo posedovanja nepremičnin s strani A.A. res izhaja iz predložene pogodbe o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem. V postopku odmere davka pa ni bila predložena darilna pogodba, na podlagi katere bi zavezanec A.A. že leta 1983 nepremičnine, ki so predmet obdavčitve, dobil v dar od svojih staršev. V takem primeru bi bilo mogoče izvesti ugotovitveni postopek glede verodostojnosti sklenjene darilne pogodbe in sporno pogodbo z dne 25. 1. 2012 opredeliti kot uskladitveno pogodbo v smislu dopolnitve prvotne pogodbe z intabulacijsko klavzulo. Posledično prenosa nepremičnin iz leta 2012 ne bi bilo mogoče šteti kot obdavčljivega neodplačnega prenosa nepremičnin. Na podlagi predložene pogodbe pa ni bilo mogoče sklepati na obstoj predhodnega akta, s katerim naj bi bil že dogovorjen prenos nepremičnin. V takšnem primeru pa gre nesporno za pogodbo, s katero se odplačno ali neodplačno prenašajo nepremičnine na drugega lastnika. Takšen prenos nepremičnin pa zapade pod obdavčitev ali z ZDDD ali Zakonom o davku na promet nepremičnin. Ni pa mogoče formalno pravno prenašati nepremičnin s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in hkrati utemeljevati pravno formalno izvedbo prehodnih neizkazanih pisnih dogovorov. Davčni organ je zato prenos nepremičnin na zavezanca A.A. pravilno opredelil kot neodplačni prenos, ki zapade obdavčitvi po določbah ZDDD. Pritožnica kot pravna naslednica je zavezanka za plačilo davka, čemur v pritožbi niti ne ugovarja.

Tožnica poudarja, da je iz same vsebine pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim oziroma same pogodbe jasno, da je bil namen sklenitve pogodbe uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Torej, da bo tudi zemljiškoknjižno zadeva urejena tako, kot se uporablja in poseduje same nepremičnine in kot je bilo ugotovljeno z geodetsko meritvijo. Ta je bila izvedena neposredno pred zapisom uskladitvene pogodbe. Dejansko stanje pa se od leta 1993 ni v ničemer spremenilo. Od takrat dalje je namreč imel A.A. več čas nepremičnine v dejanskem obsegu v naravi tudi v dobroverni lasti in posesti. Tožnice in pred njo pokojnika tudi nikoli ni nihče pozval k predložitvi darilne pogodbe ali kakršnihkoli drugih podatkov, ki bi dokazovali prenos lastnine in koriščenje te posesti že v letu 1983 oziroma, da bi tožena stranka izvajala kakršenkoli ugotovitveni postopek glede tega. V letu 2011 je prišlo do evidentiranja urejene meje in parcelacije. Nastale so nove parcelne številke, kar je predstavljalo zgolj v naravi usklajevanje stanja nepremičnin v dejanski lasti in posesti tožnice oziroma prej A.A. Stališče tožene stranke, da naj bi šlo za darilno pogodbo, je napačno. S pogodbo se ni podarjalo ničesar, ampak le uskladilo zemljiškoknjižno stanje.

Tožnica zato sodišču predlaga izvedbo glavne obravnave z zaslišanjem prič glede uporabe in koriščenja spornih parcel ter namena sklenitve uskladitvene pogodbe. Po izvedenem dokaznem postopku pa naj sodišče izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ne ponavlja.

Med strankama tudi v upravnem sporu ostaja sporno, ali pogodba o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškim stanjem, ki jo je pokojni A.A. sklenil z bratom in svakinjo, podleže obdavčitvi po ZDDD ali ne. Slednje je odvisno od vprašanja, kako je potrebno pogodbo o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem interpretirati. Da naslovno poimenovanje pogodbe ne more biti odločilen kriterij pri razlagi sporne pogodbe, med strankama ne more biti sporno. Davčni organ vsakršne dogodke, ki bi lahko podlegli obdavčitvi, presoja v skladu z njihovo vsebino in ustaljeno davčno sodno prakso. Po takšnem tolmačenju pa formalna oblika, v kateri je pogodba sestavljena, ne more imeti prednosti pred njeno vsebino. Iz tožnikove tožbe izhaja, naj bi se pravni promet za sporne nepremičnine opravil že v letu 1983 in naj bi pokojnik od takrat dalje te nepremičnine tudi dobroverno užival. Če bi bilo temu tako bi tožnica nedvomno razpolagala tudi s podatkom, da je bila napoved davka na darilo zaradi pravnega prometa z nepremičninami, posredovana davčnemu organu v času prenosa nepremičnine na novega lastnika, torej v letu 1983. V skladu z veljavnim ZDDD mora davčni zavezanec, ki prejme v dar premoženje, od katerega se plača davek, prejem darila napovedati pri davčnem uradu. Smiselno enako določbo pa je imel tudi Zakon o davkih občanov, ki je veljal v letu 1983. Ali dejansko pride do obdavčitve, pa je stvar odločitve davčnih organov. Tožnica pa nikjer niti ne trdi, da bi bil prenos lastništva spornih nepremičnin pri davčnem organu kadarkoli v preteklosti že evidentiran oziroma, da v zvezi z njeno že navedeno trditvijo obstojajo kakršnekoli listine. Tudi zato je glede na povedano in ugotovljeno pogodbo o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem z dne 25. 1. 2012 potrebno razlagati ne zgolj na podlagi tega, kar je v njej zapisano, pač pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. To pa je tudi po mnenju sodišče tako, da je šele z omenjeno pogodbo izkazano, da je prišlo do zemljiškoknjižnega prenosa lastništva. Posledično to pomeni, da je zaradi slednjega nastopila tudi davčna obveznost po ZDDD za tožnico kot dedinjo po pokojnem obdarjencu.

Glede na navedeno in ugotovljeno po mnenju sodišča tudi ni potrebe po zaslišanju predlaganih prič oziroma po vpogledu v posamezno listinsko dokumentacijo, ki jo predlaga tožeča stranka, saj ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.