Jedro

V sporu o izključitvi člana lovske družine odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem.

Obrazložitev

Na Upravnem sodišču RS Ljubljana je tožnik 23.1.1998 vložil tožbo, s katero je zahteval, da se odpravi toženkina odločba o izključitvi tožnika iz članstva lovske družine zaradi hujše kršitve lovske discipline. Upravno sodišče RS Ljubljana se je s sklepom 23.12.1998 izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa odstopi zadeva v reševanje Okrajnemu sodišču v Grosupljem. Navedeno sodišče pa je ocenilo, da ni pristojno za rešitev spora, ker da ne gre za civilnopravno razmerje, ker se zahteva varstvo pred kršitvijo pravice do združevanja in delovanja v društvu, ki predstavlja kršitev ustavne pravice posameznika do združevanja po 42. členu Ustave RS (naprej ustava). Ta pa v drugem odstavku 157. člena določa, da tedaj, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Vrhovno sodišče RS naj glede na navedeno odloči o nastalem negativnem kompetenčnem sporu.

Po presoji Vrhovnega sodišča je za razreševanje sporov med društvom in njegovim članom pristojno sodišče splošne pristojnosti, v tem primeru Okrajno sodišče v Grosupljem.

Ne more biti sporno, da ima tožnik sodno varstvo zaradi toženkine odločitve o njegovi izključitvi iz lovske družine. Sodno varstvo določa že 59. člen še veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, naprej ZVGLD) in sicer pred samoupravnim sodiščem. Čeprav je Zakon o samoupravnih sodiščih prenehal veljati (na podlagi drugega odstavka 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94, naprej ZDSS), sodno varstvo po že navedenem 59. členu ZVGLD ni prenehalo. Sicer pa je vprašanje prenehanja članstva v društvu (glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot pravice združevanja oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine - 15. in 42. člen ustave) tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo (v smislu 23. člena ustave). Zato je lahko odprto le vprašanje, ali gre tožniku upravnosodno varstvo (kot je stališče Okrajnega sodišča v Grosupljem) ali civilnopravno varstvo (kot je stališče Upravnega sodišča RS Ljubljana).

Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka očitno registrirano društvo. Glede na tako ugotovitev je toženka pravna oseba zasebnega prava (2. člen Zakona o društvih, Ur. list RS, št. 60/95, naprej ZDru) in je torej subjekt civilnega prava. Ta funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta, pravil), ki določa med drugim tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja z društvom. Predmetni spor o veljavnosti oziroma zakonitosti tožnikove izključitve iz društva se tako nanaša na razmerja obeh pravdnih strank. Zato gre za spor iz civilnopravnega razmerja. Za taka razmerja je namreč značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. Ena stranka ne nastopa nasproti drugi avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo (Juhart in sodelavci, Pravdni postopek, 1974, stran 21). Navedene ugotovitve tako potrjujejo zaključek, da je treba obravnavani spor uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Sprejeti zaključki imajo oporo tudi v naslednjih ugotovitvah: sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodišča splošne pristojnosti (prvi odstavek 97. člena Zakona o sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94, naprej ZS), specializirana sodišča kot so na primer delovna in socialna sodišča, Upravno sodišče RS, (drugi odstavek 97. člena ZS), pa le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrečno določena.

Specializirana sodišča, ki postopajo tudi po posebnih pravilih postopka (1. člen ZDSS in 14. ter naslednji členi Zakona o upravnem sporu - Ur. list RS, št. 50/97 - naprej ZUS), so tako sodišča z določenim ožjim področjem pristojnosti. Zato velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti razen zadev, za katere zakon izrečno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti (okrajna, okrožna, višja in vrhovno). V skladu s takim sklepanjem je tudi določilo tretjega odstavka 1. člena ZUS (ki povzema drugi odstavek 157. člena ustave), po katerem odloča (upravno) sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa je predmetni spor spor iz civilnih razmerij po 1. členu ZPP, je s tem določena tudi že vrsta (oblika) sodnega varstva in zato ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz omenjenega tretjega odstavka 1. člena ZUS.

Ker na prvi stopnji sodijo od sodišč splošne pristojnosti ali okrajna ali okrožna sodišča, je potrebno pojasniti še, katero od obeh navedenih vrst sodišč je pristojno za razreševanje takih sporov, kot je predmetni. Po določbah ZS, s katerimi se ureja pristojnost sodišč (ki veljajo še do 14.7.1999, ko začne veljati nov ZPP - Ur. list RS, št. 26/99), so okrajna sodišča pristojna med drugim za razreševanje premoženjskih sporov, če vrednost spornega zahtevka ne presega 2,000.000,00 tolarjev, kolikor zakon ne določa pristojnosti okrožnega sodišča (točka II/1 člena 99) in civilnih sporov, pri čemer so našteti spori, ki se rešujejo na okrajnih sodiščih ne glede na vrednost spornega predmeta. V 101. členu ZS pa je glede pristojnosti okrožnih sodišč določeno, da so ta pristojna za razreševanje premoženjskih in drugih civilnopravnih sporov, za katere niso pristojna okrajna sodišča (točka II/1). Taka določila (ki so v novem ZPP-ju še bolj jasna, ker v tretjem odstavku 30. člena določajo, da spadajo v pristojnost okrajnih sodišč tudi spori, za katere niso po tem ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okrožna sodišča), po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo zaključek, da je temeljni kriterij veljavne ureditve za določitev pristojnosti pri premoženjskih in drugih civilnih sporih vrednost spornega predmeta, kriterij pravnega temelja zadev pa le v posebej naštetih primerih. Ali jasneje: okrajna sodišča so praviloma pristojna za razreševanje civilnih sporov, katerih vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000,00 SIT, kolikor neodvisno od tega kriterija niso posamezne vrste zadev po izrecni določbi zakona pridržane določeni vrsti sodišč. Sprejeta razlaga točke II/2 člena 99 ZS je tudi pravno logična. Kolikor bi bile mišljene zgolj zadeve, ki so navedene v omenjenem določilu, bi bile enostavno naštete in ne bi bila uporabljena formulacija: "v civilnih sporih ne glede na vrednost spornega predmeta..." V tem primeru vrednost spora v tožbi sicer ni bila navedena, vendar ta okolnost (ki jo bo moralo sodišče prve stopnje kot manjkajočo procesno predpostavko še odpraviti), ni bila pomembna za odločanje o kompetenčnem sporu. Namreč po določilu drugega odstavka 21. člena ZPP mora sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, nadaljevati postopek, kot da bi se bil začel pred njim.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je Vrhovno sodišče odločilo o kompetenčnem sporu tako, da je za razrešitev predmetnega spora pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem. Ta odločitev temelji na 23. členu ZPP in 5. točki 106. člena ZS.