Jedro

V zvezi z dolžnostjo plačila stroškov pritožbenega postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kazenski pregon absolutno zastaral iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati v krivdo zasebnima tožilcema, zato, čeprav zasebna tožilca s pritožbo nista uspela in se po določbi 2. odstavka 98. člena ZKP povprečnina ne določi le v primeru, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma obdolžencu v korist (ne pa tudi zasebnemu tožilcu) ravnalo po določbi 1. odstavka 98. člena ZKP, po kateri o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 92 do 97 ZKP. Glede na to, da dejstva, da je kazenski absolutno zastaral, ni mogoče pripisati v krivdo zasebnima tožilcema, je pritožbeno sodišče odločilo po določbi 3. odstavka 96. člena ZKP, po kateri se v takšnem primeru zasebnim tožilcem ne naloži v plačilo stroške postopka, ampak ti obremenjujejo proračun.

Izrek

Pritožba pooblaščencev zasebnih tožilcev A. H. in M. H. se zavrne kot neutemeljena. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki zasebnih tožilcev in njunih pooblaščencev, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi določbe 1. odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zoper obdolženega M. K. zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi določila 3. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in stroški zasebnih tožilcev ter njunih pooblaščencev proračun. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zasebna tožilca po svojih pooblaščencih, ki uveljavljata pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zasebno tožbo zavrglo zaradi tega, ker je nastopilo tako imenovano absolutno zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe Kazenskega zakona o zastaranju kazenskega pregona. Pri ugotovitvi, da je nastopilo tako imenovano absolutno zastaranje kazenskega pregona se je oprlo na določbo 6. odstavka 112. člena KZ, po kateri kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (po 6. točki 1. odstavka 111. člena KZ veljavnega v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, je določeno, da kazenski pregon ni dopusten, če je preteklo dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da kazenski pregon zoper obdolženca ni več dopusten, zaradi njegovega zastaranja, saj so pretekla več kot štiri leta od storitve kaznivega dejanja in je kazenski pregon absolutno zastaral 16.1.2000. Teka absolutnega zastaranja kazenskega pregona pa ne more pretrgati nikakršno dejanje, ne procesno, kakor tudi ne storitev novega, enakega ali hujšega kaznivega dejanja, na kar se v pritožbi sklicujeta oba pritožnika. Takšna ravnanja lahko pretrgajo zgolj tek relativnega zastaranja kazenskega pregona. Na ugotovitev, da je kazenski pregon absolutno zastaral pa ne vplivajo. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov skladno z določbo 3. odstavka 402. člena ZKP pritožbo zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi z dolžnostjo plačila stroškov pritožbenega postopka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kazenski pregon absolutno zastaral iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati v krivdo zasebnima tožilcema, zato čeprav zasebna tožilca s pritožbo nista uspela in se po določbi 2. odstavka 98. člena ZKP povprečnina ne določi le v primeru, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma obdolžencu v korist (ne pa tudi zasebnemu tožilcu) ravnalo po določbi 1. odstavka 98. člena ZKP, po kateri o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 92 do 97 ZKP. Glede na to, da dejstva, da je kazenski absolutno zastaral ni mogoče pripisati v krivdo zasebnima tožilcema, je pritožbeno sodišče odločilo po določbi 3. odstavka 96. člena ZKP, po kateri se v takšnem primeru zasebnim tožilcem ne naloži v plačilo stroške postopka, ampak ti obremenjujejo proračun.